Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je danes četrtič obeležila dan spomina na žrtve holokavsta.
Slavnostni govornik dr. Ljubo Bavcon: Vladavina prava namesto dosedanje pravice močnejšega in njegove samovolje.
Govor.
Ljubljana - Slovenija v teh dneh že četrtič obuja spomine na žrtve holokavsta, ne le kot spomin na žrtve judovskega naroda, ampak kot opomin na vojno nasilje nad slovenskim narodom in spomin na vse, ki so doživeli razčlovečenje v koncentracijskih taboriščih; bodisi ker so pripadali »napačnemu« narodu, etični skupini, političnemu, verskemu ali kulturnemu izročilu, bili istospolno usmerjeni ali telesno in duševno prizadeti kot tudi spomin na tiste, ki so to razvrednotenje temeljnih človekovih pravic uspeli preživeli, zaznamovani za vse življenje.
»Prosim vas, da uvodoma z minuto molka počastimo spomin na 11 do 20 milijonov žrtev vseh vrst načrtovanih, sistematičnih, množičnih in ideološko motiviranih pobojev pred, med in takoj po koncu 2. svetovne vojne,« je prisotne pozval slavnostni govornik pravnik dr. Ljubo Bavcon, prvi predsednik Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin Slovenije, na današnji slovesnosti v festivalni dvorani, s katero je Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije že četrtič obeležil mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Še enkrat več je obžaloval, da se je takoj po drugi svetovni vojni nadaljevala neskončna veriga maščevanja, vendar »partizanska stran je svoja zla dejanja priznala in že večkrat obžalovala, medtem, ko na enako ravnanje druge strani zaman čakamo že dvajset let. Kot pravi Bavcon, naj bi kazanje s prstom na povojne poboje omogočalo prikrivati in opravičevati zgodovinska dejstva oborožene kolaboracije z okupatorji, ki niso bili katerikoli okupatorji, marveč »avtorji in izvajalci holokavsta in za povrh še prav tisti, ki so stoletja zatirali, preganjali in raznarodovali Slovence s severa in z zahoda«.
Da Slovenija pred dvajsetimi leti ni dobro prisluhnila številnim pozivom mednarodnih organizacij o potrebi boja proti rasizmu, antisemitizmu, ksenofobiji, homofobiji in vsem drugim oblikam nestrpnosti, je še dodal Bavcon in kot temeljni dokaz za to bojazen navedel postopek takratne politične elite, ki »je ustvaril 25 tisoč izbrisanih«. Še več, potegnil je vzporednice: »Ne bi hotel izenačevati preveč različnih stvari, vendar, če je Slovenijo v nekdanji Jugoslaviji zaznamoval maščevalni pomor deset tisoč okupatorjevih sodelavcev, potem tudi rojstvo Slovenije kot samostojne države ni brezmadežno, saj ga zaznamuje povzročitev civilne smrti več kor 25 tisoč nedolžnih ljudi, katerih »greh« je, da niso Slovenci po rodu.«
Bavcon je nadaljeval z apelom, da bi morali preprečiti nadaljnje izključevanje z označbo enega dela državljanov kot »polpismenih Slovencev v trenirkah« in aktualiziral: »Nedostojna je in nedovoljena bi morala biti obskurna in z nacionalističnimi simboli zaznamovana zahteva po referendumu o družinskem zakoniku, čeprav ta med drugim odpravlja že ugotovljene ne-ustavnosti dosedanje zakonodaje in odpravlja tudi ustavi nasprotno spolno diskriminacijo na tem področju«. Strinja se z Matevžem Krivicem, češ, da je problematična meja med svobodo govora in sovražnim govorom in soglaša z njegovo trditvijo, da je najslabše »sedanje tiščanje v glave v pesek s sprenevedanjem, da sovražnega govora pri nas ni«.
Bavcon je citiral tudi filozofa Slavoja Žižka izpred let, češ, da se nam pred očmi, sicer komaj opazno, spreminja družbenopolitična in ustavna ureditev oziroma demokratična pravna država v nekaj, kar bi lahko poimenovali »avtoritativni populizem«. Kot je še dodal, je tudi sam kot pravnik v zadnjem desetletju ugotavljal, pri tem pa omenja tudi desetletnico koncentracijskega taborišča Guantanamo, da »kopnijo garancije za varstvo človekovega dostojanstva, njegovih pravic in svoboščin v represivnih postopkih, ki so jih in jih opravičujejo s potrebo po varnosti in učinkovitosti spričo naraščajočega gospodarskega, organiziranega kriminala in terorizma«.
V nadaljevanju je ugotavljal, da ne ve, ali je še mogoče zakrpati kapitalistično družbeno in politično ureditev, saj tega ne vedo niti tisti, ki so se te dni zbrali v Davosu. »Tudi tega ne vem, ali so stiske množice že dosegle tolikšno stopnjo, da so spet pripravljene slediti demagoškim, populističnim geslom, usmeriti svojo agresivnost na to ali ono skupino, ki naj bi bila zaradi svoje drugačnosti krivec za vse zlo tega sveta«, se je še spraševal Bavcon in izrekel upanje v uspeh protestnih gibanj po vsem svetu, ki kažejo drugačno podobo in ki jih, »čeprav niso množična, ali pa prav zato, kaže podpreti«. Opozoril je »na krhkost demokracije, saj so vse fašistične in nacistične stranke nekoč prišle na oblast z volitvami, prav tako kot se je to zgodilo zdaj na Madžarskem«.
Spominu in opominu na holokavst so se prišli poklonit med drugim še predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Janez Stanovnik, prvi predsednik RS Milan Kučan, minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič, generalna sekretarka Varuhinje človekovih pravic mag. Bojana Kvas in predsednik Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja Janez Alič, ki je pozdravil tudi vse zbrane taboriščnike in njihove svojce. Pozval je k širjenju spomina in opomina na žrtve koncentracijskih taborišč, predvsem med mladimi.
»...V linici vojak dolgo v nas strmi: človek je samó, kakršni smo mi. Da bi le že vsi v nov zavpili čas! Pa je legel molk kakor v grob med nas,« je med drugim zapisal Igo Gruden v internaciji spomladi leta 1943, tokrat pa je njegovo razmišljanje sooblikovalo scenarij prireditve režiserja Petra Militareva, ki je v tej vlogi nasledil pred kratkim umrlega dolgoletnega režiserja borčevskih prireditev Jožeta Voznya. Poleg recitatorjev Anice Horvat, Mojce Poredoš, Line Potočki, Žana Zadravca in Mateja Ulčarja so prireditev sooblikovali še učenci Glasbene šole Ljubljana Moste – Polje, Glasbeno društvo Spomin, TV Medvode in voditeljica prireditve Marjetka Vakselj.
Združeni narodi so leta 2005 s posebno resolucijo 27. januar razglasili za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. To je namreč dan, ko so sovjetske čete leta 1945 osvobodile zloglasno nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz oziroma njegovo najbolj uničevalno podružnico Birkenau , kjer je večina taboriščnikov prehodila le pot od končne postaje vlaka do plinskih celic. Sovjetske vojake so pričakali vonj po zažganih človeških telesih in živi okostnjaki. V enem najgrozovitejših simbolov »končne rešitve Judovskega vprašanja v Evropi« je bilo sicer pokončanih 1,5 milijona ljudi, pretežno Judov, 85 tisoč Poljakov drugih veroizpovedi, 20 tisoč Romov, 15 tisoč Rusov in 12 tisoč pripadnikov drugih narodov. V Auschwitz je bilo deportiranih tudi 2246 Slovencev, nad polovico pa jih je tam tudi umrlo. V različna taborišča je bilo med drugo svetovno vojno sicer deportiranih kar 52 tisoč Slovenk in Slovencev, od tega se jih več kot 12 tisoč ni nikoli vrnilo domov.
(Silvana Knok, tvm)
________________________________
avtorja fotografij: mag. Aleš Nanut, tvm