Kraj trpkega in bolečega spomina, kraj večnega opomina

Spominska slovesnost ob 78. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem. Slavnostni govornik minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, Matej Arčon.

Spominski park Mauthausen pod Ljubeljem, 10. junij 2023 – »Naša prva misel danes mora biti spominu na žrtve taborišča na Ljubelju, na tiste, ki so tu izgubili življenje, na vse, ki so bili od tod deportirani v Mauhausen, na vse, ki so jim ob težaškem delu in nečloveških razmerah pod udarci in grožnjami tu ukradli zdravje, upanje in ljubezen,« je v slavnostnem nagovoru ob dogodku, »ki nas vsako leto spomni na najtemnejše trenutke naše zgodovine, a nas ob tem tudi uči, da je v vsaki grozi priložnost za rast solidarnosti in človečnosti,« opomnil zbrane minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, Matej Arčon.

Spomnil je na domačine, ki so nesrečnim jetnikom pomagali: »Nikoli ne smemo podcenjevati moči solidarnosti, moči ene same prijazne besede, prijateljskega pogleda, ponujene dlani,« je dodal in opomnil, da so na mestu, kjer stoji tudi spominsko obeležje, poimenovano J’accuse, obtožujem: »Prav je, da smo v našem pogledu na preteklost odločni. Prav je, da je naša obsodba dejanj nacističnega režima absolutna in nedvoumna. Prav je, da vemo, kot je nekoč rekel eden od govornikov na tej slovesnosti, kdo je bil na eni in kdo na drugi strani bodeče žice. Naša odgovornost je, da nedvoumna zgodovinska dejstva ohranimo za prihodnje generacije, da se upremo vsakršnemu poskusu revitalizacije ali zmanjševanja zgodovinske krivde tistih, ki to taborišče postavili in vzdrževali.«

Zahvalil se je vsem tistim, ki so svojim delom ohranjajo spomin, še posebej članom in vodstvu koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri ZZB za vrednote NOB in občini Tržič in opomnil na to, da naj gledamo in vidimo tudi v prihodnost. Ter povedal, da ima kot minister za Slovence po zamejstvu in po svetu od Slovencev, ki so zaradi različnih okoliščin, bodisi zaradi novih meja ali drugih razlogov, bili primorani zapustiti domovino, možnost spoznavati kako se »iz te boleče in zgodovinske določenosti rojevajo ponos, pripadnost slovenski kulturi in jeziku.« A obenem se iz travmatičnih dogodkov spletajo nove vezi: »Pobratenje med Tržičem in mestom Sainte Marie aux Mines, ki temelji na tem, da sta obe mesti imeli taborišča ter da je bilo med jetniki, ki so garali in trpeli pod Ljubeljem prav največ Francozov, je dokaz da je zgodovina res učiteljica življenja. Ter da smo ljudje njenim lekcijam sposobni prisluhniti in jih upoštevati. Danes smo v Evropi soočeni z novo vojno, v Sloveniji pa marsikdaj z občutkom nemoči in obupa, ker kar ne moremo prenehati z medsebojnim obtoževanjem.« Zato je poudaril velik pomen sodelovanja na vseh področjih. »Sodelovanje je morda naporno, terja ogromno časa in energije, sodelovanje je strma pot. Ampak spoštovani, druge poti ni. Mnogi tukajšnji interniranci so na jetniških oblekah nosili rdeči trikotnik, oznako za politične zapornike. Bili so torej ljudje, ki so se za bodečo žico znašli zaradi svojega antifašizma, zaradi svojega boja za človečnost in svobodo. To, da s sodelovanjem gradimo in ohranjamo solidarno, vključujočo, humano Slovenijo in Evropo je najmanj kar jim dolgujemo,« je še zaključil tokratni slavnostni govornik.

Zbrane goste je nagovoril župan Občine Tržič, Peter Miklič, ki pravi, da je v mladosti naivno verjel, da se krajev kakršen je nekdanje taborišče Ljubelj ne bo treba več spominjati, saj ne bodo potrebovali opozoril kaj se lahko zgodi in kaj vojne prinašajo: »Vojne ne prinašajo nič dobrega. Prinašajo nesluteno trpljenje in zločine, prinašajo človeku nepredstavljiva dejanja kot so bila tudi ta, ki so se odvijala na kraju, kjer smo zbrani.« Opozoril je na nesmiselnost vojne, ki prinašajo na eni strani grozodejstva, a na drugi strani tudi plemenitost in požrtvovalnost, obe pa ostajata v senci zločinov, ki jih prinaša vojna. A zgodovina se ponavlja, vendar je kljub cikličnosti potrebno nenehno opozarjanje na našo dolžnost, da se borimo, da se takšni dogodki nikoli več ne ponovijo: »Da se trudimo z vso močjo, srcem in pogumom proti vsakršnim poskusom, ki napeljujejo in vodijo v vojne. Da obsodimo tudi vsakršno lahkotno govorjenje o vojni, vojnah, o državljanski vojni. Da vseskozi opozarjamo, da je to neumno in nevarno. Da takoj ustrezno reagiramo na nestrpnost, kakršnokoli diskriminacijo in sovražni govor. Kajti besede so močno orožje in spodbujanje k nasilju je nevarno in necivilizirano početje, skregano z vsem bistvom našega bivanja.« Zbrane je pozval, da spomin ohranjajo kot opomin in v poduk nam samim in tudi prihodnjim generacijam.

Pozdravni nagovor je imel predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije, Marijan Križman, ki je dejal, da se tu spominjajo časov, ki si jih ne želijo več: »Veseli nas, da se v takem velikem številu vsako leto zberemo, da se poklonimo spominu nekega časa, ki ga ni več. Vendar spomin in opomin ostajata. Ostajata tako močna in tako kričijo tisti, ki so tu mrtvi, da se to nikoli več ne bi dogodilo. In mi smo tisti, ki uradno skrbimo za ta spomin, ki polagamo vence, ki pišemo zgodovino in ki delamo vse, da povezujemo ljudi v dobrem. Tisti dan, ko bomo nehali hodit na spomenike, na grobove padlih, tisti dan bomo pozabili na zgodovino in ta se nam bo ponovila.«

Na slovesnosti je v imenu združenja Amicale de Mauthausen, ki vključuje družine, otroke in vnuke nekdanjih deportirancev taborišča Mauthausen, spregovorila tudi podpredsednica združenja, Danyèle Régerat. Spomnila se je 580 Francozov, ki so jih iz taborišča Mauthausen pripeljali v taborišče Ljubelj. Spomnila je na barbarstvo nacističnih voditeljev, ponižanj, mučenj in ostalih okrutnosti, ki so doletele zapornike, a izpostavila, da se taborišče Ljubelj od drugih taborišč razlikuje po pogumu lokalnega prebivalstva: »Moj oče Georges Rovet je o svojem prihodu v Tržič dejal: Nasmeh žensk mi je ogrel srce, bil mi je v veliko tolažbo.« Zahvalila se je vsem ljudem, civilistom, vojnim ujetnikom različnih narodnosti, ki so prispevali k temu, da je »to taborišče postalo taborišče kot nobeno drugo, in ki so z udejanjanjem svojih vrednot naredili zarezo v sistem razčlovečenja, ki so ga vzpostavili nacisti.« Danyèle Régerat je spomnila tudi na to, da so v nacističnem taborišču Sainte-Marie aux Mines v Franciji v nečloveških razmerah delali jugoslovanski deportiranci. Tudi njim so pomagali domačini, ki so jim jugoslovanski deportiranci nato v zahvalo postavili spomenik. Leta 1969 je bil med mestoma Tržič in Sainte Marie aux Mines podpisan sporazum o pobratenju, ki opozarja na skupno solidarnost v boju z nacionalsocializmom. »Kako lahko danes ohranjamo ta skupni spomin? Morda preprosto tako, da ohranjamo sporočilo, ki so ga pred 80 leti pustili izgnanci in prebivalci, prisotni na postaji Tržič: lucidnost, dobrodošlica, dobrohotnost, solidarnost,« je še nagovorila zbrane Danyèle Régerat.

Pred slovesnostjo so pred spomenikom Obtožujem – J’accuse v spomin na žrtve nacističnega nasilja položili vence predsednica Državnega zbora mag. Urška Klakočar Zupančič, župan Občine Tržič Peter Miklič in podžupanja Občine Tržič Metka Gaberc, predsednik Zveze združenja borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman in predsednik Zveze združenja borcev za vrednote NOB Tržič Jure Jerkič, v imenu delegacije združenja Amicale de Mauthausen Daniel Simon, Claude Simon in Danyele Regerat, veleposlanica Avstrije Elisabeth Ellison Krammer, veleposlanik Češke Juraj Chmiel, namestnica veleposlanice Francije Samantha Bonbayl, veleposlanik Nemčije Adrian Pollmann, veleposlanik Poljske Krzysztof Olendzki in namestnica veleposlanice Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske Helen Teasdale. Na slovesnosti je prisostvoval tudi nekdanji tržiški župan in zdaj poslanec državnega zbora mag. Borut Sajovic, predsednik Mednarodnega komiteja Mauthausen Guy Dockendorf in predsednica Zveze društev general Maister Lučka Lazarev Šerbec.

Slovesnost sta, v imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja, Občine Tržič, Tržiškega muzeja in Združenja borcev za vrednote NOB Tržič, pripravila scenarista dr. Mojca Poredoš in Iztok Pipan (TV Medvode), povezovala jo je Maja Tekavec. Sooblikovali so jo učenke in učenci OŠ Bistirca pod mentorstvom prof. Tomaža Župančiča, praporščaki, kvintet klarinetistov Slovenske vojske, Godalni kvartet C’est La Vie in recitatorja Jeremija LeRoux in Urban Pipan.

Delovno koncentracijsko taborišče Ljubelj, eno od devetinštiridesetih podružnic taborišča Mauthausen, je nemški rajh postavil za graditev več kot tisoč petsto kilometrov dolgega ljubeljskega predora na strateško zelo pomembni cestni povezavi med nacistično Nemčijo in zasedenimi ozemlji. Taborišče Ljubelj so odprli junija 1943, ko so v njen vselili prvih tristo trideset internirancev. Ti so bili večinoma politični zaporniki, nekateri med njimi pa so bili internirani zaradi zavračanja prisilnega dela ali pa so bili zajeti med racijami.

Zaporniki so prihajali iz različnih držav, največ je bilo Francozov, Poljakov, Rusov, Jugoslovanov, pa tudi Čehov, Norvežanov, Grkov, Belgijcev, Italijanov, Nizozemcev, Luksemburžanov, Nemcev in Avstrijcev. Slovenske zapornike, bilo jih je sto deset, so večinoma pripeljali iz begunjskih zaporov.

Zaradi nepopolne evidence transportov zapornikov, natančnega števila internirancev ne poznamo, sklepajo pa, da je bilo v obeh taboriščih Ljubelj jug in Ljubelj sever zaprtih okoli tisoč osemsto internirancev.
Kot v vseh nacističnih koncentracijskih taboriščih je tudi na Ljubelju veljal hud sistem terorja: neprestano nasilje in grožnja s smrtjo, podhranjenost, neprimerne bivanjske razmere in neprimerna oblačila in obuvala, odvzem svobode in identitete. Delali so v vseh vremenskih pogojih, načrtno so jim odtegovali hrano, v neustreznih bivališčih so bili podhlajeni in brez ustreznega zdravljenja. Stalno so bili trpinčeni s strani avstrijskih in nemških nadzornikov, ki so jih za vodje izbrali zaradi zločinske preteklosti. V času delovanja taborišča je tam umrlo okoli štirideset zapornikov, izčrpane, bolne in kaznovane internirance pa so odpeljali v matično taborišče Mauthausen, kjer jih je čakala smrt v krematoriju. Da bi zabrisali sledove svojih zločinov so Nemci taborišče porušili.

Pred vhodom v nekdanje koncentracijsko taborišče na Ljubelju so postavljeni panoji v šestih jezikih (v slovenščini, angleščini, nemščini, francoščini, poljščini in ruščini). Pobudo za postavitev je dalo Veleposlaništvo Zvezne republike Nemčije, pridružili pa so se mu še Veleposlaništvo Francije, Veleposlaništvo Republike Poljske, Veleposlaništvo Ruske federacije in Veleposlaništvo Republike Avstrije.

V spomin in opomin na vse grozote, ki so se med drugo svetovno vojno zgodile na tem območju, ob robu parka stoji spominska arena z okostnjakom s srcem v sredni in napisom OBTOŽUJEM – J’ACCUSE.

Prostor nekdanjega taborišča Ljubelj je bil razglašen za spomenik državnega pomena.

 

Nataša Predalič, TV Medvode
______________________________
fotografije: Iztok Pipan