Kajuhovo leto je projekt, ki po mnenju strokovne komisije Ministrstva za kulturo ne dosega »visoko kakovost in komunikativnost, še v manjši meri pa aktualnost in izvirnost. /…/ Projekt je manj pomemben za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti. /…/ Projekt je nepomemben z vidika zagotavljanja rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov…« Ne, to ni prvoaprilska šala, odločba ministrstva je namreč datirana na ta datum, to je le nekaj strokovnih ugotovitev iz odločbe komisije kulturnega ministrstva, pod katero se je podpisal minister dr. Vasko Simoniti, s katero je ta zavrnila sofinanciranje Kajuhovega leta, kot projekta s katerim se je borčevsko glasilo Svobodna beseda prijavilo na razpis za medije.

Strokovna komisija, ki sicer poimensko ni znana, je prijavo analizirala vse od 25. novembra lani, ko je Svobodna beseda oddala prijavo na razpis za medije. Kulturni minister je z odločbo mirno odrekel sofinanciranje mesečnika Svobodna beseda, ki izhaja v nakladi petnajst tisoč izvodov in je edino glasilo, ki javnosti predstavlja zgodovinsko tematiko partizanstva, NOB, akterjev tega obdobja ter zgodovinsko pomembnih pridobitev med NOB za slovenski narod. A bolj kot nefinanciranje bode v oči žaljiva ocena strokovne komisije, pod katero se je podpisal minister Simoniti, z ocenami o nekompetentnosti piscev glasila, o neuravnoteženosti poročanja o političnih stališčih. Ravno slednje je res smešno, saj Svobodna beseda pač ni politično glasilo, temveč glasilo nevladne organizacije in nikakor ne predstavlja političnega delovanja organizacije. Vsaj to bi strokovna komisija v rubriki prijavnice, v kateri je opis glasila Svobodna beseda, lahko prebrala oz. razumela.

A, če je že odločanje strokovne komisije vedno subjektivno, čeravno bi naj bilo strokovno, ob tem pa je neznano kdo sploh so člani strokovne komisije ter kakšne reference za odločanje imajo oni, pa je odločitev kulturnega ministra Simonitija, da Kajuh pač ne predstavlja aktualnosti in izvirnosti ter nepomembnost Kajuhovega leta, več kot žaljivo do dediščine in identitete slovenstva, zlasti pa zgodovinsko pomembnih pridobitev Slovencev med NOB, pri čemer je prav razvoj kulture poudarjal, da narodnoosvobodilni boj, katerega je vodila OF, ni bil samo vojaško in politično gibanje, temveč predvsem narodno gibanje s srcem in dušo za slovenstvo, kar se je odražalo tudi v veličini podarjanja slovenske kulture, tako v liriki, zapeti partizanski pesmi, gledališču, zborovskem petju, v izdajanju partizanskega tiska in mnogih drugih naprednih aktivnostih pripadnikov Osvobodilne fronte.

Žal je Kajuh za kulturno ministrstvo preveč nekulturen, da bi mu vsaj ob 100. obletnici rojstva to podalo priznanje ali ga vsaj nekje omenilo, če že ne premore tolikšne politične kulture, da bi se Kajuha spomnili na primeren, kulturen način.

A ne skrbite, Svobodna beseda bo preživela tudi takšne nekulturne udarce kulturnega ministra in bo o Kajuhovem letu, katerega je kot edina organizacija v Sloveniji proglasila zgolj Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, pripravila spoštljiv poklon do enega največjih partizanskih pesnikov, katerega prispevek je, ne glede na vsa (ne)strokovna mnenja kulturnega ministrstva, neminljiv in neprecenljiv.

»Zdahnili bi, da ne trpimo z uporno, dvignjeno glavo!« (Kajuh, Slovenska pesem)

 

Marijan Križman,
predsednik