11. decembra je Cilka praznovala svoj 100. rojstni dan. Kot se za takšen jubilej spodobi, so jo kljub protikoronskim ukrepom obiskali samo njeni najbližji. Člani Piranskega združenja pa smo ji poslali ob tem visokem jubileju čestitko in šopek rož. Rojstnodnevna zabava seveda ni mogla potekati na običajen način. Vsi so se morali držati primerne razdalje in upoštevati ukrepe za varovanje zdravja, vseeno pa ni smela manjkati torta s svečkami in kozarček penine.

Cilka je ob zvokih harmonike prostovoljke Rdečega križa Piran nazdravila z vsemi, čeprav ji pri teh letih že zelo peša sluh in vid.

Bistra in klena stoletnica se je rodila davnega leta 1920 v Zagorju ob Savi. Že od malih nog je občutila, da življenje ni praznik. Njena mama je pri 25 letih ostala sama s tremi otroki, mož je umrl takoj po koncu druge svetovne vojne. Z njegovo skromno pokojnino so se morali iz rudniškega stanovanja preseliti v eno samo najemniško sobo, pa še tu so sredstva zadostovala le za plačilo najemnine.

Cilka je tako že v 8.razredu osnovne šole kot najstarejša hči pomagala čistiti šolo, po končanem šolanju pa je začela delati kot pomočnica pri hišnih opravilih.

Pri 19. letih se je januarja 1940 poročila z Vilijem. Vili je bil rudar v rudniku, živela pa sta skupaj z njegovo mamo, prav tako vdovo iz 1. svetovne vojne. Mlada družina se je poleg rudarske plače preživljala tudi z dohodkom iz trafike, ki jo je kot vdova v upravljanje dobila tašča.

Politična situacija na slovenskem se je takrat že zelo zaostrila in mlada Cilka in Vili sta se povezala s partizani. Vili je še naprej hodil na delo v rudnik, oba pa sta ilegalno delala za partizane. Ko se jima je leta 1942 rodila hči Ida, je Cilka kar v njenem vozičku prenašala skrivna sporočila.

Komaj 15 mesecev kasneje se je rodil tudi sin Vili, Cilkinega moža pa so zaradi sodelovanja s partizani zaprli. Kasneje so ga še z nekaterimi drugimi aktivisti usmrtili kot enega prvih talcev v Zagorju.

Ostala je sama z dvema majhnima otrokoma. Zaradi njune varnosti se je odmaknila iz Zagorja ter še naprej delala za partizane. Ob koncu vojne je bila premlada za državno pomoč. Z otrokoma se je preselila v Smučidol na kmetijo in tam za hrano in prenočišče pomagala pri kmetijskih opravilih. Kmalu se je v Zagorju odprl DID (Dom igre in dela). Tamkajšnja ravnateljica jo je povabila, da pomaga pri skrbi za osirotele otroke in tako sta bila Ida in Vili, poleg ravnateljičinih, prva otroka, vključena v vrtec.

Močna želja po pomoči sočloveku jo je leta 1949 pripeljala na šolanje za otroško negovalko v Ljubljano. Šola je trajala 13 mesecev, vse dni v letu. Otroka sta bila med tem pri njeni mami v Zagorju. Z vso svojo trmo, odrekanjem in bistrostjo ji je uspelo uspešno končati šolanje. Bila je ena prvih medicink, ki je sodelovala pri krvodajalskih akcijah.

Leto 1955 je bilo za Cilko prelomno leto. Z otrokoma se je preselila na Obalo, na Sečo. Dobila je službo na otroškem oddelku Otorinolaringološke bolnišnice v Piranu, kjer je delala vse do svoje upokojitve. Do poznih let je bila aktivna članica Rdečega križa in ZB NOB Piran kjer je članica že od daljnega 4.julija 1948 leta.

Kot prva pristopnica pri vseh pomembnih odločitvah se je tudi med prvimi leta 2008 preselila v nov Center za starejše občane v Luciji. Tam sedaj živi že 12 let, aktivno je sodelovala pri ustvarjanju pravil in navad. Lahko bi hudomušno rekli, da je bila tihi sindikalni zaupnik vseh uporabnikov.

Cilka ima res že 100 let, a njen um je še mlad in bister. Ima 4 vnukinje, 7 pravnukov in 6 prapravnukov.

Cilka: vse najboljše, na zdravje in še na veliko kvalitetnih let ti poleg družine voščijo tudi vsi člani Združenja borcev za vrednote NOB Občine Piran!

 

Družina in
ZB NOB Piran
——————–

Foto :Center za starejše občane Lucija