V soboto, 28. septembra 2019 je bila v dolini Ločnice pri Medvodah proslava posvečena številnim obletnicam, ki jih te dni praznuje naša himna Zdravljice. To je France Prešeren napisal jeseni pred 175-leti, pred 75-leti so jo ponatisnili v partizanskih tiskarnah Trilof in Donas, in velja kot primer enega najlepših uporniških tiskov v okupirani Evropi. Pred skoraj natanko 30 leti, 27. septembra 1989 pa je Skupščina Socialistične republike Slovenije sprejela Zdravljico za himno SR Slovenije.

Slovesnost je bila na izjemno lepi lokaciji, na novem vaškem trgu KS Trnovec, in je le streljaj oddaljena od lokacij partizanskih tiskarn Trilof in Donas, ki stojita skrito v zavetju težko prehodnih grabnov Polhograjskih dolomitov. V teh grabnih je Edo Bregar – naš medvoški Gutenberg, ki si je nadel partizansko ime Don, v nemogočih razmerah, ob pomakanju tehničnih sredstev izdeloval za tiste čase moderne tiskarske stroje, na katerih so tiskali propagandni material, pa tudi knjižice in časopise. Tudi prvi izvod Gorenjskega glasu, regionalnega časopisa, ki izhaja še danes, so takrat natisnili v dolini Ločnice. In ko so se vodilni v gorenjski Osvobodilni fronti  v najbolj črnih dneh slovenske zgodovine spomnili stotega rojstnega dne Zdravljice, so pri priči sklenili, da ga je treba slovesno praznovati. V skrivnih podzemnih tiskarnah Trilof in Donas so v najbolj skromnih razmerah, vendar polni iznajdljivosti in ustvarjalnosti, poskrbeli za bibliofilski natis te Prešernove programske pesmi. Pesmi, ki je navdihovala partizanske borce in svobodomiselne Slovence, kot je dejal slavnostni govornik, akademik dr. Matjaž Kmecl.

»Narodno osvobodilni borci so jo nosili s seboj – zapisano na listih v žepu in v srčnem spominu. V njej so bili našteti vsi tisti ideali, za katere so šli v boj na življenje in smrt — brez katerih bi ne bilo vredno živeti. – Zgodovina je hotela, da so to bile v tistem času tudi vrednote, ki so bile smrtno ogrožene po vsem svetu; tako da je zato ta naš boj bil obenem boj za ves svet, za človeka vredno življenje na njem.«

Kmecl je poudaril, da je slovesnost v Ločnici široko-ljudska potrditev pripadnosti Prešernovim daljnovidnim mislim in naročilom; prav tako pa tudi shod hvaležnega spoštovanja do naših junaških prednikov v NOB, vseh njihovih žrtev in njihovega dela. Bili so enako izjemna generacija, kot je bil Prešeren izjemen pesnik in mislec in zaključil:

»Naj spomin nanje živi, dokler slovenski rod živi na zemlji tod, kot poje pesem!«

In pesem je segala od prve slovenske himne Naprej zastave slave preko planinske himne Oj Triglav moj dom do partizanskih pesmi in pesmi, ki so zaznamovale osamosvajanje Slovenije. In kot zanimivost: tako Simon Jenko kot Jakob Aljaž sta hodila v isto osnovno šolo v občini Medvode, v OŠ Smlednik. Iz Medvod je tudi partizanski pesnik Oto Vrhunc – Blaž Ostrovrhar, čigar pesem je tudi odmevala v Ločnici. Skratka, celoten kulturni program je bil vrhunsko zasnovan in tudi izveden, za kar so poskrbeli člani Partizanskega pevskega zbora z zborovodjo Iztokom Kocenom, tokrat tudi s solistko Gajo Sorč. Prvič se je poslušalcem pod dirigentsko taktirko Damjana Medveška predstavila Godba Medvode, zapel je pevec Tone Habjan ob spremljavi harmonikarja Nejca Jemca in njegovih sinov, s pesmimi sodobnih medvoških pesnikov se je predstavil recitatorska skupina OŠ Preska pod mentorstvom Nataše Razpet, zaplesala pa je tudi mladinska folklorna skupina KUD-a Oton Župančič Sora, ki jo vodi Lea Onurfija Volk. Prireditev sta odlično povezovala Silvana Knok, ki je tudi zasnovala scenarij prireditve, in Domen Valič.

       

Ob koncu prireditve je za sodobno poslanico od vseh obletnicah poskrbel župan Medvod, Nejc Smole, ki je svojo poslanico prebral ob zvokih skladbe Svobodno sonce, ki je na koncu zadonela na prireditvenem prostoru. In v poslanici zaobjel bistvo visoke pesmi

»Pred 175 leti je velikan slovenstva zapisal pesem. Pesem, ki bi lahko bila le še ena izmed tisočih, ki se porajajo v dušah pesnikov, kadar jim je najlepše, kadar jim je najtežje. A to ni bila običajna pesem. Bila je njegov Credo. Credo, ki je daleč presegel razumevanje okvirov tistega časa in se je kot zvezda severnica postavil na nebo Slovencev. Postavil na nebo vseh tistih, ki dotlej niti sanjati niso upali, kaj šele da bi verjeli.

Danes nam je Zdravljica vsaj toliko pomembna kot pred 175, 75 ali 30 leti. Zato, ker je preveč tistih, ki želijo na premeten način neresnico pretvarjati v resnico.

Zato naj Zdravljica ostane naš kompas. Naj ostane naš ponos. Naj jo izpovedujemo veselega srca. Naj za vedno ostane naš, moj Credo. »

Izjemen konec prireditve je spremljalo tudi nebo. Če je med prireditvijo kazalo, da bo kmalu dež je ravno ob petju verzev »Svobodno sonce naj sije spet, na to deželo in na ves svet« posijalo nad Medvodami in poskrbelo, da so obiskovalci dobre volje posedeli in se družili še v popoldan.

Prireditev smo skupaj organizirali ZZB za vrednote NOB Slovenije, Občina Medvode, ZB Medvode, JZ Sotočje Medvode, KS Trnovec in TV Medvode.

    

foto: Iztok Pipan, TV Medvode