»Ne vrag, le sosed JE mejak«

58. slovesnost, in hkrati 25. v samostojni Sloveniji, ob tradicionalnem srečanju bivših internirank in internirancev, političnih zapornic in zapornikov nekdanjih nacifašističnih taborišč in zaporov, ukradenih otrok, izgnancev ter njihovih svojcev in prijateljev. Slavnostni govornik, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter J. Česnik

Portorož, 22.9.2019 – »Danes, ko so človekove pravice bolj kot kadarkoli doslej pod tnalom in nakovalom nestrpnih, se bomo zavezali ohranjanju opomina in spomina na 63.000 ljudi, ki so bili iz Slovenije izseljeni v različna koncentracijska in delovna taborišča in preko 12.000 slovenskih rodoljubov, ki se nikoli niso vrnili domov,« je v vabilu na letošnje srečanje zapisal predsednik organizacijskega odbora Matjaž Špat.

Tradicionalno vseslovensko srečanje bivših internirank in internirancev, političnih zapornic in zapornikov nekdanjih nacifašističnih taborišč in zaporov, izgnancev ter ukradenih otrok, njihovih svojcev in prijateljev, ki poteka pod osebnim pokroviteljstvom predsednika države Republike Slovenije Boruta Pahorja, je potekalo od petka, 20. septembra do ponedeljka, 23. septembra 2019 v hotelih LifeClass v Portorožu.

Osrednja slovesnost ob srečanju je letos potekala pod naslovom »Ne vrag, le sosed JE mejak«, in je bila povezana z večimi obletnicami; 175 – letnico Prešernove Zdravljice, 75 – letnico njenega ponatisa v partizanski tiskarni Trilof, kot primer najlepšega uporniškega tiska v okupirani Evropi in 30 – letnico uradnega sprejema sedme kitice Zdravljice za slovensko himno.
Slovesnost je, po scenariju Silvane Knok (Televizija Medvode), tudi tokrat temeljila na vlogi, ki so jo vsi, ki so se pridružili uporniškemu gibanju, imeli za ohranjanje slovenskega jezika in kulture, ki sta nas in nas bosta tudi v naprej ohranjala na tej in drugi strani meja. Rdeča nit slovesnosti je bila zavest, da je Prešernova Zdravljica, s svojim temeljnim sporočilom brezčasna, brez opredeljenega prostora, za vse prilike in vse vrednostne sisteme. Hkrati so ob tej priložnosti obeležili 100 – letnico priključitve Prekmurja in opozorili na 80 – letnico začetka 2. svetovne vojne, ki je vojno iz strelskih jarkov dobesedno prenesla v vsak dom, ko so tudi ženske, starejši in številni otroci iz nemih opazovalcev postali „anonimne“ vojne žrtve v zaporih, taboriščih in izgnanstvih.
Prireditev je zlasti namenjena nekdanjim internirankam, ki jih je sicer iz leta v leto manj, a vendarle vztrajno prihajajo v Portorož ter opozarjajo na vrednote na katerih temelji naša svoboda in suverenost naše domovine in naroda.
»Temeljno sporočilo vseh dosedanjih in tudi današnje slovesnosti je, da je vsaka vojna nesmiselna, razen če poteka v luči svobode za vse in v bran človekovih pravic. Naše sporočilo je, da nas ni okupiral ne nemški, ne italijanski in ne madžarski narod, ne hrvaški narod, temveč fašizem in nacizem, ki nimata svoje domovine in se lahko razpaseta povsod, kjer so zanju ugodni pogoji,« je v uvodnem nagovoru poudaril Matjaž Špat. Razveselila ga je tudi tokratna rekordna udeležba: »S svojo udeležbo na proslavi ponovno dokazujemo, kako ponosen je naš zmagovit spomin, kako globoko je naše spoštovanje do velikega prispevka narodnoosvobodilnega boja k naši državnosti in kako trdna je naša privrženost izročilu in vrednotam.«
     
Slovesnosti so se, poleg predsednika Boruta Pahorja, udeležili tudi številni ogledni gosti: minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter Jožef Česnik, poslanca v Evropskem parlamentu mag. Tanja Fajon in dr. Milan Brglez, poslanka državnega zbora mag. Meira Hot, predsednica Društva izgnancev Slovenije 1941-1945 ter predsednica Mednarodnega odbora izgnancev in beguncev, žrtev fašizma in nacizma v letih 1920 – 1945 prof. Ivica Žnidaršič, predsednik Ukrajinske zveze žrtev nacizma Markian Demidov, podpredsednik Mednarodnega odbora in predsednik Združenja poljskih žrtev prizadetih zaradi tretjega rajha Włodzimierz Orsztynowicz, predsednik češkega društva izgnancev Milan Rajter, generalni sekretar Zveze društev vojnih invalidov Slovenije Vladimir Pegan, predsednik Društva ukradenih otrok dr. Janez Žmavc, predsednik koordinacij taboriščnih odborov ter Društva ukradenih otrok Janez Alič, predsednik taboriščnega odbora Auschwitz Janez Deželak, edina še živeča borka 4. bataljona Cankarjeve brigade tovarišica Malči Jakša Miša, predstavniki lokalnih odborov pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB in mnogi drugi.

»Spomini ostajajo in niso zbledeli, upanje, da se kaj takšnega nikoli več ne ponovi, pa je osnovni cilj združene Evrope. Pa vseeno se sovražni politični in nacionalistični govor pojavlja na različnih koncih združene Evrope, celo v naši neposredni bližini. Slovenski pesniki kot so to Gregorčič; po Soči ti mi boš krvava tekla se spomnite, Prešeren, so napovedovali dogodke v katerih je slovenski narod in tudi ve same ste proti svoji volji bile udeleženke in istočasno tudi žrtve,« je udeleženke srečanja, peščico še živih nekdanjih internirank, nagovoril letošnji slavnostni govornik, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter J. Česnik. Tudi številni njegovi svojci in svojci njegove žene ter prijatelji so bili zaprti v različnih taboriščih po Evropi, mnogi so svojo mladost preživeli kot izgnanci. V svojem govoru je spomnil na stoletne sanje Slovencev po svoji državi in večkrat poudaril, da so k temu, da smo jih lahko tudi uresničili, pripomogle tudi one, ki pa zdaj žal postajajo vse bolj pozabljene: »Ko ste se vrnile po 2. svetovni vojni domov, ste svoje travme v večini zakopale globoko v spomin in se vključile v vsakdanje življenje. Bile ste gospodinje, matere, udarnice, delavke. Ogromno ste prispevale pri obnovi domovine in vaše delo je ustvarjalo pogoje in jih ustvarjalo tudi desetletja po 2. svetovni vojni, ki so prispevali h končni osamosvojitvi slovenskega naroda v svoji samostojni državi. Prvič v 1500 letih smo Slovenci prisotni v tem prostoru med Alpami in Jadranom kot samostojna enota. To, da država v vseh teh letih novo pridobljene samostojnosti ni poskrbela za zdravstvo, upokojence in da je marsikatera od vas sedaj prisiljena iti v dom starejših občanov v hrvaško Istro ali pa v hrvaško Zagorje je nesprejemljivo,« je še dodal, ter s prstom pokazal na politiko, ki ni delovala v korist ljudi in države in s tem požel gromek aplavz širom dvorane.
Minister se je obregnil tudi ob dandanašnje poskuse spreminjanja zgodovine: »Vaši sinovi in hčere, vnuki in pravnuki naj bodo nosilci spominov na trpljenje in ceno, ki ste jo plačale, da danes lahko v samostojni Sloveniji mi vsi, vaši otroci in vnuki in pravnuki in tudi ljudje, ki hočejo spreminjati zgodovino, lahko živijo v miru na svoji zemlji,« in spomnil na to, da še danes, ob vse bolj zbledelih spominih na grozote druge svetovne vojne, Slovenci zaman čakamo na opravičilo: »Pred tedni je Poljska imela spominsko komemoracijo ob 80. obletnici vdora nacizma in okupaciji Poljske. Na komemorativni slovesnosti je bil prisoten sam politični vrh Zvezne Republike Nemčije, ki se je v poljskem jeziku opravičil poljskemu narodu. Mi čakamo že 74 let na opravičilo političnega vrha naše zahodne sosede Italije za vse grozote, katere je fašizem izvajal od leta 1920 do leta 1989.«
       
Ob koncu slovesnosti je za govorniški oder stopil še predsednik Borut Pahor, ki je ob priliki povedal, da je povabljen na spominsko slovesnost ob 75. obletnici osvoboditve taborišča Auschwitz in bo tako kot ob 70. obletnici s seboj na ta žalosten kraj spomina vzel nekaj preživelih taboriščnic, med njimi tudi zadnjo še živečo Judinjo iz Murske Sobote Eriko Fürst. Da bi njihovo trpljenje ne bilo zaman, se predsednik Pahor zavzema, da na vsak način ohranimo in okrepimo mir: „Če hočemo ohranit in okrepit mir, moramo v vsa vprašanja našega življenja med ljudi in med narodi reševati po mirni poti. Če naj stvari in zadeve rešimo po mirni poti, moramo verjeti v dialog“ in nadaljeval s pogledom proti nastopajočim otrokom: „če bomo dosledno sledili sporočilu „Nikoli več!“ in bomo do konca in do kraja verjeli v dialog in tudi takrat, ko ta ne bo nič prinesel, se bomo k njemu vedno znova vračali, ker vse drugo vodi v izločevanje in na koncu v vojno. Do takrat bodo tudi ti otroci živelu v miru in varno.“

***

Z območja Slovenije je bilo med 2. svetovno vojno v različna taborišča izseljenih 63.000 ljudi. Tja je bilo poslanih okoli 22.000 Slovenk, največ v Ravensbrück in njegove podružnice, v Auschwitz Birkenau, pa tudi na Rab in v Gonars. Od 22.000 internirank se jih po koncu okupacije v domovino ni vrnilo kar 9.000. Koncentracijska taborišča Auschwitz, Ravensbrück, Mauthausen, Rab, Gonars in številna druga so zato v kolektivnem spominu slovenskega naroda, poudarjajo organizatorji srečanja, koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja – Taboriščni odbor Ravensbrück-Auschwitz.
Ob tradicionalnem srečanju udeleženke poudarjajo, da so jim prav sla po življenju, hrepenenje po domu in tovariške vezi, skovane v trpljenju ne glede na narodnost, pripadnost in vero, pomagale preživeti.

***

Vsaka vojna, porojena iz pohlepa po ozemlju, po moči, po slavi, nadvladi in denarju je nesmiselna in obsojena na poraz, le upor za pravo stvar, za svobodo, za dostojanstvo, za pravico je lahko zmagovit, so sporočili organizatorji in takšno je temeljno vodilo slovesnosti vsako leto. Program so ponovno stkali iz spominov žrtev vojne, da bi na neposreden način obudili ljubezen do sočloveka, do rodne grude in jezika ter vrednot generacije slovenskih taboriščnic in taboriščnikov kot so tovarištvo, solidarnost, sočutje, pravičnost in enotnost. V kulturnem programu, oblikovanem kot dialog med generacijami, so sodelovali Orkester Slovenske vojske, Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, pevka Anika Horvat, tenorist Martin Sušnik, pevski zbor OŠ Koper, plesalca Matej Pritekelj in Petra Pekolj, dramski igralec Domen Valič, recitatorji Tara R. Knok, Lina Potočki Vozny, Matej Ulčar, Janez Konda in Urban Pipan, Televizija Medvode s projekcijami in številni drugi.

Nataša Predalič (tvm)
foto: Iztok Pipan (tvm)