V krvi kipeče cvetje pokopan
leži s prebelim čelom partizan
in belo, belo, belo pada sneg,
zamete njega in zajcev, srnic beg.

Oton Župančič, 1942

Letos obeležujemo 80 let ustanovitve osvobodilne fronte slovenskega naroda. Začetki priprav na ustanovitev prvega odbora OF v Škofji Loki segajo že v drugo polovico maja 1941. Takrat je Stane Kovač prišel v Škofjo Loko k Tinetu Severju, predsedniku skupine Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ) in delavcu v nekdanji tovarni klobukov Šešir ter mu poročal o novih razmerah, ki so jih obravnavali v Ljubljani in o ustanovitvi Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki se je začasno imenovala Protiimperialistična fronta. Tine Sever je soglašal glede povezave s komunistično partijo in se takoj zavzel za ustanovitev osvobodilne fronte. Pri krščanskih socialistih sta računala na zveste in predane delavske funkcionarje JSZ: Toneta Fojkarja, Jaka Pintarja, Justina Dolinarja, Staneta Kaniča, Franca Logondra, Toneta Pirca, Janka Šinka, Lojzeta Malovrha, Poldeta Polenca in še nekatere druge. Oba sta menila, da bo v povezavi med demokratičnim delom Sokola in komunistično partijo v Škofji Loki in njeni okolici možno organizirati osvobodilno fronto in s tem ustvariti množični politični odziv. Osvobodilna fronta je bila v Škofji Loki ustanovljena 20.7.1941.

 

Danes, v četrtek, 11. marca 2021, smo častno obeležili 79 let od tragičnega dogodka – napada na škofjeloško četo in prve ljubljanske prostovoljce, ki so se leta 1942 po umiku iz Dražgoš zatekli na zapuščeno Jamnikovo domačijo na samotnem hribu pod Osolnikom in tam preživeli skoraj mesec dni, preden jih je okupator odkril, napadel in v spopadu ubil 7 hrabrih mož:

  • Janez Arnolj, rojen 16. maja 1905 v Lomu, kmečki delavec, v partizane vstopil decembra 1941, dražgoški borec;
  • Janez Bernik, rojen 28. avgusta 1915 v Medvodah, tekstilni tehnik, član KPS, stanoval je v Ljubljani, sodeloval je v številnih diverzantskih akcijah v Ljubljanski pokrajini, v partizane je vstopil 6. februarja 1942;
  • Ivan Bucik, ojen 25. novembra 1919 v Ljubljani, prometnik – pripravnik na železniški postaji v Škofji Loki, član KPS, v Škofjeloško četo je vstopil 7. februarja 1942;
  • Bojan Potočnik, rojen 7. novembra 1919 v Stari Loki, trgovski pomočnik, v partizane je vstopil 6. januarja 1942 in se udeležil dražgoške bitke;
  • Franc Resnik, rojen leta 1910, knjigovez, stanoval je za Bežigradom v Ljubljani, v partizane je vstopil 6. februarja 1942;
  • Marjan Sever – Nace, rojen 10. aprila 1917 v Novem mestu, absolvent elektrotehnike, stanoval je v Ljubljani, sodeloval je v številnih diverzantskih akcijah v Ljubljanski pokrajini, v partizane je vstopil 6. februarja 1942 in
  • neznani borec.

       

»Sreda, 11. marec 1942: iz spanja me je zbudilo lomastenje, ko se je proti jutru vrnila patrulja od Dolinskega Florjana. Nekdo je pripomnil, da so preveč glasni in, da vse izgleda kot, da so ga malo cuknili. Potem je nastala tišina, le naša strojnična zaseda, ki naj bi šla pred dnem na običajno stražarsko mesto na Strmco, na greben na južni strani hiše, je začela vstajati in se pripravljati na odhod. Morali pa so počakati na zajtrk, ki se je to jutro nekoliko zakasnil. Še v jutranjem mraku je v tišino planil Pečnik, ki je bil zunaj hiše na straži. »Nemci!« je zavpil in zatem so že zasikale prve krogle skozi okna v hišo. Stekla na oknih so se razbila in hladen zrak je naglo vdrl v veliko sobo – hišo na severnem delu poslopja, kjer je bilo največ borcev. Strojničar, ki bi že moral oditi na greben, je začel streljati kar iz hiše, da nam je boleče donelo v ušesih. Stopil sem previdno do hišnih vrat na zahodni strani hiše in videl dva Nemca v belih haljah le kakih deset metrov pod hišo. Bila sta pritajena k tlom in se sklonjeno počasi premikala navzgor k hiši. Borci so se hitro znašli in začeli streljati v smer, ki jo je pokazal Lojze Pečnik. To je Nemce začasno zadržalo, da nas niso mogli povsem iznenaditi pri zajtrku in zasuli z ročnimi bombami. Tokrat nas je rešil Lojze Pečnik, nočni stražar zunaj hiše. Vendar so kljub njegovi straži prišli preblizu. Nemcem sta k temu pripomogla tema in oblikovitost zemljišča, da jih stražar ni mogel prej opaziti pri patruljiranju okrog hiše. Iskal sem komandirja Janeza Bernika, pogrešali smo njegovo poveljevanje, pa ga žal nisem našel. Na srečo je bil tu Pečnik, ki se je hitro znašel. Tak primer nenadne obkolitve je že doživel in preživel na Mošenjski planini 13. januarja 1942, pred dvema mesecema, v borbi podnevi in ponoči z nočnim uspešnim prebojem iz lesene koče. Podobnost z Mošenjsko planino je bila. Zavpil nam je: »Fantje, čimprej iz hiše ven!« Vedel je, da ne smemo čakati popolne obkolitve v hiši in nemških bomb med zidovi. Tu z nami je bil tudi Lojze Kebe, član Gorenjskega štaba. Med prvimi, če ne prvi, je planil iz hiše, toda v napačno smer proti Kozjeku. Za primer napada smo bili dogovorjeni za smer umika, ki pa je tedaj Kebe, ne vem zakaj, ni uporabil. Za njim so se umikali Janez Bernik, Bojan Potočnik, Franc Resnik, Ivo Bucik ter še eden od novincev iz smučarskega voda. Vsi so se umikali preveč v smeri Kozjeka, kjer ni bilo kritja in so tam obležali, eni mrtvi, drugi težko ranjeni. Kebe, ki je bil prvi, je imel prestreljeno le pelerino oziroma belo haljo. Drugi borci, ki so napravili izpad iz hiše, so se umaknili po smeri, ki je bila dogovorjena. Vzpenjali so se po dokaj strmi snežni gazi do gozdička, kjer so utrujeni popadali v sneg. Zadnja skupina borcev, ki je še ostala v hiši, ni več mogla pri vratih iz hiše. Tudi sam sem bil v njej. Poskusil sem izstopiti skozi hišna vrata, pa je vratne podboje takoj oplazil strojnični ogenj. Nastalo je mučno vzdušje. Kaj storiti zdaj? Iz hiše moramo čim prej! Poleg mene so v hiši še ostali Rafael Buh, Gašper Dolinar, Nace Sever in še nekaj borcev, ki se jih ne spominjam več. Vseh nas je bilo v hiši še okoli deset. Rafael je našel v hiši cepin in z njim iz zidu izruval železno okensko mrežo v spalnici na jugu, ki je gledalo v hrib Strmco. Od tu smo tudi videli naše, kako se umikajo po dogovorjeni smeri. Opazovali smo lahko, da tudi po tem pobočju tolčejo krogle, vendar je bilo le toliko mrtvega kota, da so vsi uspeli priti do vrha brez ran. Torej, kar za njimi, je podzavestno prešinilo vsakega od nas. Ko je bila odstranjena mreža na oknu, smo bili rešeni. Ni bilo več potrebe izsiljevati izstopa pri enih ali drugih vratih, ki so bila oboja pod strojničnim ognjem. Drug za drugim smo poskakali skozi okno in stekli v kritje hleva in se podali proti gazi, po kateri so se že ostali borci pred nami umaknili in je držala strmo na greben. Ko sem bil še v podnožju strmine, sem na svoji levici zagledal, da nekdo od naših teče po poti, ki vodi proti Sv. Barbari. Zaman sem klical, naj se vrne nazaj na našo stezo. Kričal sem, moral me je slišati, saj se je ozrl. Tedaj sem spoznal Marjana Severja – Naceta. Na nesrečo je hitel še naprej, toda ni prišel daleč. Pokosila ga je nemška zaseda, ki je bila na tej poti. Nacetovega konca nisem videl, ker sem po brezupnem klicanju sam moral čimprej nadaljevati vzpon na greben.«

Zapis iz knjižice Smučarski vod v Škofjeloški četi in rekviem za Jamnikovo domačijo, 2018

S prilagoditvami in upoštevanjem določil NIJZ smo se zbrali ob 9.30 na parkirišču pri kopališču v Puštalu. Od tam naprej smo se z avtomobili zapeljali do kmetije pri Žirovniku, se skupaj odpravili peš po počasi se vzpenjajoči cesti proti kraju tragičnega dogodka, kjer smo se častno poklonili padlim in položili lovorjev venec.

 

Z rdečim cvetjem šestnajstih ran
v bel, bel je prt zamotan:
srce mu vroče
pokril je sneg,
na rane pekoče
hladilen lek.

Oton Župančič

Sedanje razmere so podobne tistim, ki so pred osemdesetimi leti sprožale upor. Težnja po svobodi, povezana z odločnim zavračanjem hlapčevstva, je v skrajno krutih okoliščinah povezovala ljudi, jih navdihovala k iskanju rešitev in jim pomagala premagovati neskončne ovire – vključno z izgubo življenja.

Franc Franko, predsednik KO Škofja Loka – mesto