Na zahodu nič novega

Italijanska politika skriva svoj fašizem v bazoviški fojbi, ki je postala svetišče in romarsko središče desničarskih strank in drugih nižjih funkcionarjev, ki se na tak način promovirajo in dobesedno tekmujejo kdo bo bolj ponižal, osramotil in demoniziral Titove partizane. Tudi župan Trsta Roberto Dipiazza v svojem govoru ni varčeval s kritičnimi besedami na račun Titovih komunistov, »ki so pobijali, posiljevali in morili«, a tudi z besedami upanja glede na stisk rok državnih predsednikov Mattarelle in Pahorja.

Italijanske radijske in televizijske postaje so v poročilih in številnih kontaktnih oddajah, ki smo jim bili priča te dni, iz svojih razprav, video posnetkov in fotografij izpustili poklon predsednika Mattarelle pri spomeniku bazoviških žrtev. Videli smo le predsednika Pahorja, ki se je poklonil na bazoviškem šohtu in tako uradno, kot najvišji predstavnik države dal prosto pot vsem lažem in natolcevanju o kubičnih metrih trupel ter o genocidu nad Italijani v Bazovici.

Slovenska vlada in njen zunanji minister se tako lahko ponovno veselijo še ene obsodbe Titovih partizanov, ki jih obtožujejo zločinov, jih proglašajo za morilce in ne branilce svoje zemlje pred fašistično sodrgo. Poti nazaj ni. Tako iz zgodovine izginja ali je že popolnoma izginil fašizem, bledi in izginja poklon predsednika Mattarelle na morišču slovenskih in hrvaških rodoljubov. Za Italijansko stran nedvomno odlična diplomatska poteza, ki je dosegla, da je tisočkrat izrečena laž postala resnica. Titovi partizani so postali morilci, Italijani pa žrtve samo zato, ker so bili Italijani. Njihov fašizem pa kot da je izpuhtel? Mogoče se bomo morali Italijanom celo opravičiti, da so nas napadli in ustanovili taborišča na Rabu, Gonarsu, Viscu, Renicciju, Molatu, Monigu, Padovi, Ustici, Kraljevici, Zlarinu in številnih drugih krajih, kjer je bilo zaprtih skoraj 37 tisoč Slovencev, od tega jih je 2200 umrlo.

Ljubljana je bilo edino mesto v Evropi, ki je bilo obdano z bodečo žico, dolgo 26 kilometrov in številnimi stražnimi stolpi. Kdaj se bo italijanski predsednik poklonil trpljenju in smrti tisočih Primorcev, talcem v Gramozni jami, uničenim vasem in ne nazadnje uničenemu gospodarstvu Primorske in Slovenije?

Žal je bila simbolna vrnitev Narodnega doma v Trstu, kot gesta dobre volje, popolnoma zasenčena s poklonom predsednika Pahorja na »Fojbi laži« in upamo le, da bodo Slovenci v Trstu tudi de iure postali lastniki svoje nepremičnine. Kako ohraniti narodni ponos in vrednote narodnoosvobodilnega boja, ki so bile poteptane tudi takrat, ko je Trst dobil svoj praznik 12. junij »dan osvoboditve Trsta izpod jugoslovanske zasedbe«, torej dan, ko so jugoslovanski partizani 12. junija 1945 zapustili mesto. Slovenska diplomacija in celotna oblast temu dogodku ni namenila niti besedice. Nasprotno, bili so nema priča ustoličenju novega praznika ter posledično sramotenja partizanske vojske in njihovega izgona iz mesta.

Slovenci potrebujemo oblast z zgodovinskim spominom, ki ni omejen na 30 let. In takšno vlado, ki bo znala in zmogla uveljaviti narodni ponos, da se jutri ne bo treba opravičevati za zločine in genocid, ki so ga povzročile agresorske vojske Nemčije, Italije, Madžarske in v manjšem delu tudi NDH.

Primorci in Istrani nismo drobiž za obračun med velikimi, smo ponosni in kleni ljudje. To smo dokazali med drugo svetovno vojno in vojno za osamosvojitev Slovenije. Nič nam ni bilo podarjeno, vse je bilo priborjeno s krvjo in žrtvami! Zato bodimo glasni in enotni, da Sloveniji vrnemo samozavest, ki temelji na boju in zmagi izpod nacizma in fašizma, najhujšega zla prejšnjega stoletja. Sprašujemo pa se tudi, kdaj bo predsedniku italijanske države in drugim njihovim funkcionarjem končno le predano Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, ki obravnava slovensko-italijanske odnose v letih 1880-1956?

 

Marijan Križman,
predsednik ZZB NOB Slovenije