V 96. letu se je z vedno poslovil Alojz Dolničar, nosilec partizanske spomenice 1941, upokojeni polkovnik, partizan v Dolomitih, eden zadnjih še živečih udeležencev pohoda 14. divizije na Štajersko ter dolgoletni predsednik Odbora skupnosti borcev 14. divizije.
Rodil se je 6. junija leta 1924 v številni družini v Šujici pri Ljubljani, očetu krojaču in mami gospodinji. Odraščal je v času velike gospodarske krize, ko očetova delavnica ni zadoščala za preživetje. Že kot otrok je delal pri velikem kmetu v rojstni vasi, nato pa se je šel učit za peka k mojstru Legiši v Ljubljano.
Prihod italijanske okupacijske vojske je spremljal ob Tržaški cesti, kjer so se v Ljubljano premikale dolge kolone vojakov. Sam je pogosto povedal, da se je tedaj počutil zelo prizadetega in ponižanega. Starejša brata Vladimir in Ivan sta se takoj vključila v delo OF na viškem terenu, kmalu jima je sledil tudi Lojze. Že v letu 1941 so ga Italijani dvakrat aretirali, po tretji napovedani raciji v začetku leta 1942 pa je za starejšima bratoma odšel v partizane tudi sam. Na Ključu se je pridružil Dolomitskemu bataljonu, ki je kmalu prerasel v odred. Lojzetu so zaupali kurirske naloge in postal je vsakodnevna zveza dolomitskih partizanov z Ljubljano.
Marca leta 1943 so Italijani ob pomoči številnih belogardističnih posadk iz Horjula, Vrhnike, Dobrove in Polhovega Gradca v Dolomitih izvedli veliko ofenzivo. Takrat je v boju v Belški grapi izgubil življenje njegov brat Vladimir – Rudi. Borci Dolomitskega odreda pa so se po ofenzivi premaknili na Krim, kjer je bil Lojze vključen v Tomšičevo brigado. Ta je skupaj s Šercerjevo in Bračičevo konec leta 1943 sestavljala 14. divizijo, ki je januarja 1944 krenila iz Suhorja preko Hrvaške na znameniti pohod v Slovenijo. Lojze Dolničar je bil udeleženec tega pohoda. Zmago nad nacizmom je maja 1945 dočakal na slovensko-koroški meji v Avstriji. S 14. divizijo je bil takoj ob koncu vojne premeščen v Banat v Srbijo. Leta 1946 je odšel v oficirsko tehnično šolo v Ćuprijo, šolanje je nadaljeval v Zagrebu in se po petih letih vrnil v Slovenijo, kjer je postal pomočnik načelnika avtopolka v Slovenski Bistrici. Službena pot ga je vodila še na Reko. Z ženo Nado sta si nato dom ustvarila v Ljubljani, v zakonu se jima je rodil sin. Po ženini smrti pa si je nov dom ustvaril v Šmarju pri Jelšah in dokler mu je zdravje dopuščalo, se je redno udeleževal prireditev ob obletnici pohoda 14. divizije na Štajersko.
Jožica Hribar
