Med vojno je težko govoriti o upanju, o miru, a je ključno!

Ob svetovnem Dnevu spomina na žrtve holokavsta – slavnostna govornica, ministrica za zunanje in evropske zadeve Tanja Fajon.

Ljubljana, Center urbane kulture Kino Šiška, 28. januar 2024 – »Med vojno je težko govoriti o upanju, o miru, a je ključno! To naj bo naša skupna zaveza. Vi, drage taboriščnice in taboriščniki, svojci, jo izpolnjujete s tem, da nam prenašate vaše zgodbe, spomin na trpljenje, izkazujete pogum in odgovornost do človečnosti. Naj pa bo predvsem zaveza vseh nas, ki imamo v rokah odgovornost za mirno reševanje sporov, da brez izgovorov in neumorno iščemo poti do miru, za vse ljudi, za vse otroke. To je moja osebna zaveza, moje osebno poslanstvo. To je moje upanje,« je poudarila letošnja slavnostna govornica na prireditvi, ministrica za zunanje in evropske zadeve Tanja Fajon.

Letošnja prireditev, 16. po vrsti, je potekala pod naslovom Vsi otroci so naši otroci. Skozi spominjanje in pričevanja so organizatorji Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja in TV Medvode odstrli pogled na neutolažljivo žalost otrok, ki jih je zaznamoval holokavst. Tako tudi letošnjega pričevalca Hermana Janeža, ki mu je fašizem na Rabu in v Gonarsu ukradel otroštvo. Otroštva pa so s trpljenjem v nesmiselnih vojnah prizadeta tudi danes. »Zato spominjanje na holokavst zahteva pogum, da se odkrito soočimo s prikazom tega zla brez milosti, občutimo praznino in izgubo, poslušamo in slišimo nedoumljiva pričevanja o izprijenem in zlobnem človeškem umu. Da bi izgubljena življenja milijonov imela trajno vrednost, se moramo spominjati in ostati budni,« so zapisali organizatorji in še: »Nihče nima pravice zanikati, da se je holokavst zgodil in nihče nima pravice odrekati spoštljivega spomina na milijone žrtev. Žive priče genocida odhajajo, zato je treba slediti njihovim besedam, da si je treba za večno zapomniti žrtve in nikoli pozabiti morilcev. To nam vedno znova sporočajo tisti, ki so preživeli preganjanje, mučenje, psihično in fizično poniževanje, tisti, ki so izkusili pohode smrti, deportacije in preiskave, ki so preživeli koncentracijska in uničevalna taborišča, katerih pošastna imena so zapisana s krvjo umorjenih Judov, Romov, Slovanov in drugih ljudi, ki so morali umreti samo zato, ker so bili drugačni. Zato si še kako zaslužijo globok poklon in trajni spomin

 

Slavnostna govornica v nagovoru zbranim ni mogla mimo trenutnega dogajanja po svetu, ki ne sovpada z načelom nekdanjih taboriščnikov »Nikoli več!«.

»Po svetu v tem trenutku divja kar 55 oboroženih spopadov. Z grozo spremljamo morijo na Bližnjem vzhodu, v Ukrajini in drugod. V oboroženih spopadih ne umirajo samo vojaki, borci, odrasli ljudje. Srhljivo dejstvo je, da umira predvsem veliko več civilistov, otrok, žensk in drugih nemočnih ljudi. Več kot 26 tisoč civilnih žrtev v Gazi, tudi Izraelu, skoraj dva milijona razseljenih Palestincev, je tragedija neizmernih razsežnosti. Vsakdo med njimi je imel svoje življenje, družino, sanje, upanje in načrte. Najboljši način, da se poklonimo tem žrtvam je, da poiščemo pot do miru,« je dejala Fajon in dodala: »Najbolj strašljivo je spremljati neznosno situacijo otrok. Storiti moramo mnogo mnogo več za zaščito in spoštovanje pravic otrok, posebej milijonov otrok po svetu, ki hudo trpijo in umirajo zaradi vojnega in drugega nasilja, zaradi lakote, bolezni in pomanjkanja zdravil

Slovenija ima kot nestalna članica Varnostnega sveta pomembno nalogo, saj so »bolj kot kadarkoli prej na preizkušnji temeljni principi svetovne ureditve po drugi svetovni vojni, predvsem mednarodno humanitarno pravo in sistem multilateralnih institucij, ki omogočajo narodom, da se na enakopravni ravni pogovarjajo, dogovarjajo in na miroljuben način iščejo rešitve« je poudarila slavnostna govornica. 9. decembra 1948, je bila sprejeta Konvencija o preprečevanju in kaznovanju genocida, prva mednarodna pogodba o človekovih pravicah, ki jo je sprejela OZN in je opredelila odgovornost držav za preprečevanje in kaznovanje zločina genocida, ki je pred tem pretresel ves svet. Dan zatem, 10. decembra tega istega leta, so države članice OZN sprejele Splošno deklaracijo človekovih pravic: »Načela Konvencije o genocidu so neločljivo povezana z odgovornostjo o zaščititi prebivalstva pred grozodejstvi. Da je negativne družbene procese, ki lahko vodijo do množičnih grozodejstev, treba aktivno preprečevati, je politično načelo. Slovenija ga je v OZN soustvarjala leta 2005 in ga ves čas aktivno predstavlja in jasno podpira. Pomembna je pravkaršnja odločitev Meddržavnega sodišča, ki je Izraelu odredilo, da se mora v Gazi nemudoma omogočiti humanitarno pomoč; preprečiti nesorazmerno ubijanje civilnega prebivalstva; se vzdržati vseh dejanj, ki jih opredeljuje Konvencija ter preprečiti vsakršno spodbujanje k genocidu. Naše stališče je nedvoumno in večkrat ponovljeno – le močan sistem mednarodnega prava je zagotovilo za mir in varnost v svetu. Pričakujem, da bodo odločitev sodišča spoštovale vse strani v konfliktu. Slovenija pa bo še naprej vztrajno pozivala k takojšnjemu premirju v Gazi. To mora imeti nadaljevanje v procesu izgradnje zaupanja in prekinitve sovražnosti na vseh straneh. To bo lahko vodilo do države za Palestince in varnosti za Izraelce ter miru v regiji,« je poudarila Tanja Fajon in spregovorila tudi o sporočilu tokratnega dogodka ob Svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta: »dogodek, kot vsako leto zahvaljujoč organizatorjem, predvsem pa preživelim taboriščnicam in taboriščnikom, prenaša sporočilo o pomenu spoštovanja različnosti in ohranjanja strpnosti. Ne glede na dogajanja v Evropi in svetu, katerih brutalnost ostro reže v naš občutek humanosti in pravičnosti, ohranimo strpno in spoštljivo držo. Naj močni občutki nemoči in jeze ne spodbujajo k nepremišljenim dejanjem. Naj nas ne vodi sovraštvo, ampak želja po miru. Grožnje Judovskemu kulturnemu centru v Ljubljani niso primerne in jih je zato treba ostro obsoditi.«

Spomnila je tudi pred kratkim sprejeto Strategijo Republike Slovenije za boj proti antisemitizmu in vladno odločitvijo o sklenitvi sporazuma o financiranju ponovne vzpostavitve skupne razstave republik nekdanje Jugoslavije v Državnem muzeju Auschwitz- Birkenau, kjer si bo v obnovljenem bloku 17 mogoče znova ogledati avtentično razstavo kolektivnega spomina na holokavst in trpljenje številnih Slovencev in Slovenk.

Skrb pred porastom skrajne desnice po vsej Evropi in bojazen, da bi posledično junijske evropske volitve lahko povsem spremenile podobo evropske celote, sta izrazila tako Tanja Fajon kot v pozdravnem nagovoru predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, Marijan Križman, ki je opozoril, da se moramo spominjati in opominjati tako evropsko kot svetovno javnost in politiko, da se je treba zganiti, saj da svoboda ne pride sama od sebe in tudi nikoli ni prišla.

Križman je opozoril na očitno izmikanje odgovornosti za največ umorjenih Slovencev, le dobrih 100 kilometrov od Ljubljane, v zloglasni tržaški Rižarni. Po ocenah je tam bilo umorjenih okoli 4000 Slovencev. »10. februarja Italijani slavijo Dan spomina. Se ne spominjajo podpisa Mirovne pogodbe, ker jih je spomnila, da so v 2. svetovni vojni bili poraženi s svojim fašizmom. Ne želijo se spominjati, kajti odvzelo jim je vse tisto kar so do takrat imeli, med ostalim tudi teritorij današnje Slovenije. Nikoli in nikdar in nikjer še do sedaj se niso poklonili spominu vsem žrtvam v taboriščih, ki so jih povzročili,« je spomnil Križman. Italijanski predsednik je zavrnil tudi povabilo na obisk žalne slovesnosti na Rabu, rekoč, da še ni čas: »Dejali smo mu, kdaj pa bo čas, verjetno nikoli več? Po osemdesetih letih, če to ni čas, da se pokloni spominu vsem tistim, ki so tam pustili svoja življenja, na vročini, mrazu, brez hrane in brez vode, potem se je take civilizacije treba bati.«

Križman je bil v pozdravnem nagovoru tudi zelo oster do razmer v Gazi: »Ali smo slepi in gluhi, kaj je z nami, kaj je s tem svetom, da se ne zbudi, da se ne odzove, da ne ustavi pobijanja ljudi za vsako ceno? Pobijanje, odvzemanje pravice do hrane, vode, prostosti in vsega drugega. Take izmišljotine kot jih zadnje tedne slišimo po televiziji od voditeljev izraelske države, kaj takega si človek nikoli ni mogel misliti, da se nam bo zgodilo

Slovesnosti se je, poleg ministrice Tanje Fajon in predsednika ZZB za vrednote NOB Slovenije Marjana Križmana udeležil še predsednik Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja Jani Alič in predsedniki taboriščnih odborov, sicer pa je bila s strani diplomatskega zbora udeležba na letošnji prireditvi mnogo manjša kot pretekla leta. So se pa spominu na holokavst poklonili številni svojci in prijatelji žrtev in preživelih med drugo svetovno vojno in napolnili dvorano Centra ubrane kulture kina Šiška.


***

Slovesnost sta v imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri ZZB za vrednote NOB Slovenije pripravila scenarista dr. Mojca Poredoš in Iztok Pipan, kulturni program pa so sooblikovali učenci 4.a in 4.b razreda Osnovne šole Zalog pod mentorstvom učiteljic Urše Štrbenk in Ane Vodopivec, orkester flavt Glasbene šole Franca Šturma pod vodstvom dirigenta Martina Dukariča, operni pevec Domen Vurnik, harmonikaš Nejc Jemc, recitatorki Lina Potočki Vozny in Anica Horvat, program pa je povezoval Urban Pipan.

Ob svetovnem Dnevu spomina na žrtve holokavsta se poklonimo vsem žrtvam nacizma in fašizma, ki so trpele v nemških, italijanskih, madžarskih in ustaških koncentracijskih taboriščih. Posebej pa se spominjamo vseh slovenskih taboriščnic in taboriščnikov, ukradenih otrok, prisilnih delavcev, izgnancev in drugih žrtev vojnega nasilja. V taboriščih je med drugo svetovno vojno trpelo več kot 60.000 ljudi iz Slovenije, preko 12.000 pa so jih zločinci s svojim ravnanjem pomorili.

Nagovor generalnega sekretarja ZN Kofija Anana, 27. januarja 2006: »Nedopustno je sprevračanje holokavsta, ki je brez primere. Moramo se ga spominjati, s sramom in studom, tako dolgo kot bo obstajal človeški spomin. Samo s pomnjenjem bomo izkazali primerno spoštovanje vsem žrtvam. Milijoni nedolžnih Židov in ostalih manjšin je bilo umorjenih na nepredstavljivo barbarski način. Nikoli ne smemo pozabiti teh mož, žena in otrok ter njihove agonij.«

Generalna skupščina Združenih narodov je svojem zasedanju, 1. novembra 2005 z resolucijo 60/7 za dan spomina na žrtve holokavsta izbrala obletnico osvoboditve zloglasnega nacističnega uničevalnega koncentracijskega taborišča Auschwitz – Birkenau. 27. januarja 1945 ga je osvobodila ruska Rdeča armada. Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta so potrdili leta 2005 in s tem dejanjem zavrnili vsakršno zanikanje holokavsta kot zgodovinskega dogodka, bodisi v celoti bodisi delno. V sprejeti resoluciji, ki se naslanja na Splošno deklaracijo človekovih pravic, je brez zadržkov obsodila vse oblike verske nestrpnosti, spodbujanja, nadlegovanja ali nasilja nad osebami ali skupnostmi, ki temeljijo na etničnem poreklu ali verskem prepričanju, kadar koli se pojavijo Dan spomina na holokavst ni le dan spomina na žrtve, temveč tudi na tiste, ki so holokavst preživeli.

Z besedo holokavst označujemo sistematični genocid predvsem Judov, ki ga je izvajala nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno. Začel se je v letu 1941 in je trajal vse do leta 1945. Glavni cilj holokavsta je bilo iztrebljenje evropskih Judov. Med vojno so nacisti ubili šest milijonov Judov, kar je takrat predstavljalo tretjino takrat živečega judovskega prebivalstva, skupaj s predstavniki številnih drugih manjšin, tako nazorskih kot ostalih. Po podatkih Spominskega muzeja na holokavst ZDA trenutno beležijo, da je bilo v času holokavsta ubitih do 17 milijonov ljudi.

V samo enem od koncentracijskih taborišč po vsej Evropi, v koncentracijskem taborišču Auschwitz, je v plinskih celicah ali v poskusih nacističnih znanstvenikov, izgubilo življenje skoraj 1,5 milijona ljudi, pretežno Judov, pa tudi veliko Slovanov in Romov, duševno in telesno prizadetih, pripadnikov različnih verskih ločin, homoseksualnih oseb in političnih zapornikov.

Holokavst je zahteval tudi številne žrtve med Slovenci, ki so bili iz kakršnegakoli razloga internirani v nacistična koncentracijska taborišča in slovenskimi Judi, še zlasti v Prekmurju, kjer jih je v predvojnem obdobju živelo največ. Skupno je bilo iz Slovenije v koncentracijska taborišča, kot so Ravensbrück, Auschwitz, Mauthausen, pa tudi v posamezna delovna taborišča, prepeljanih okrog 63.000 ljudi, preko 12.000 pa so jih zločinci s svojim ravnanjem pomorili. V Auschwitzu je umrlo 1331 Slovenk in Slovencev, največ umorjenih naših ljudi pa je bilo v tržaški Rižarni, po ocenah celo okoli 4000.

——-

(Nataša Predalič – TV Medvode)

(foto: Iztok Pipan, tvm)