Umrl je najstarejši slovenski partizan Jože Pogačnik, prejemnik Zlate plakete Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in častni občan Občine Domžale.

Jože se je rodil 27. julija 1916 v dvanajstčlanski kmečki in gostilniški družini v Srednji Dobravi pri Lipnici na Gorenjskem. Starša Alojzija in Filip sta petim sinovom in petim hčeram vcepila poleg delavnosti tudi čut za skromnost, dobroto in marljivost ter poštenost. Te vrednote so jih je nezmotljivo vodile skozi težke življenjske preizkušnje. Jože jim je ostal zvest celo življenje ne glede na trenutne okoliščine in razmere tako med drugo svetovno vojno, kakor tudi po njej. Nikoli ni bil pripravljen odstopiti od teh načel in vrednot ne glede na ceno, tudi če je zato zašel v nemilost tistih, ki so imeli v rokah takšno ali drugačno moč ali oblast. Njegov vzor je bila mama Alojzija, ki je po očetovi nesreči morala sama prevzeti skrb za celo družino. Starša sta svoje otoke tudi spodbujala, da so se šolali. Jože se je posebej rad spominjal osnovne šole, kjer ga je v prvih dveh razredih učila njegova teta, nato pa učitelj Stane Žagar, partizan in narodni heroj, eden glavnih organizatorjev narodno osvobodilnega boja na Gorenjskem. Njega si je še posebej zapomnil tudi zato, ker mu je kot učitelj rešil življenje ob kopanju v Lipnici. Tako je Jože pred vojno končal Gimnazijo v Kranju, kjer so bili njegovi sošolci tudi Ivan Javor, Mirko Bračič in Ljubo Sirc. Potem je končal tekstilno šolo v Kranju in se zaposlil v podjetju Rosner. Odločitev za študij na tekstilni šoli je bila njegova. Šola mu je dala veliko strokovnih znanj, tudi praktičnih, ki so bile podlaga za vse njegovo življenje.

Druga svetovna vojna ga je presenetila na orožnih vajah v Aračinovem pri Skopju. Nemci so ga kot vojnega ujetnika odpeljali najprej v Bolgarijo, potem pa v nemški Bernsdorf. Od tam je moral na prisilno delo v železarno na Jesenice.

V partizane sta odšla skupaj z bratom Dušanom maja 1943, tako kot vsi Pogačnikovi fantje. Brat Dušan – Črt je padel v nemški zasedi 29. decembra 1943 na Jelovici, kjer ga je Jože sam našel in pokopal. Zaradi junaštva v boju ter organizacijskih in vojaških sposobnosti je bil sprejet v komunistično partijo leta 1943. Sprva se je boril v Gorenjskem odredu, nato pa v Prešernovi brigadi od njene ustanovitve naprej. Pozneje je bil hudo ranjen pri Lancovem, po okrevanju v partizanskih bolnicah pa ga je sošolec Mirko Bračič, komandant XIV divizije, poslal nazaj na Gorenjsko v krajevni odbor OF v Kropi. Kasneje je deloval v Okrajnem odboru OF za Jelovico in v komandi mesta Kranj kot referent za obnovo in prosveto.

Po vojni je najprej delal v Domu JLA v Ljubljani, januarja 1951 pa so ga poslali v Tosamo Vir kot izkušenega tekstilca, kjer je bil najprej v tehnični vodja, potem pa od leta 1953 do 1973 direktor. Poskrbel je, da je Tosama postala vodilno podjetje za proizvodnjo sanitetnega materiala na območju bivše Jugoslavije. Skupaj s sodelavci so v nekaj letih izvedli večjo rekonstrukcijo Tosame in uvedli nove dejavnosti, kar je omogočilo zaposlitev več sto novih delavcev. Kot direktor Tosame je spodbujal tudi širši gospodarski in družbeni razvoj občine Domžale, zlasti tudi s štipendiranjem mladih, ne samo za potrebe tovarne, ampak tudi v okviru občine. Podpiral je razvoj gasilske organizacije in bil njen član od 1951 do 1981 in potem njen častni član.

Od leta 1963 do 1969 je bil dva mandata predsednik Skupščine občine Domžale in je skupaj s sodelavci poskrbel za gradnjo novih šol in vrtcev, gradnjo vodovodov, zdravstvenega doma v Domžalah, Pošte in Hale komunalnega centra. Še posebej pomembno je bilo njegovo prizadevanje za čisto okolje, saj sta občini Domžale in Kamnik takrat skupaj zgradili centralno čistilno napravo v Študi pri Domžalah. Pomembno je bilo tudi njegovo prizadevanje skupaj z drugimi domžalskimi in kamniškimi direktorji za ohranitev železniškega prometa na progi Kamnik – Domžale – Ljubljana ob takratnem ukinjanju nerentabilnih prog v Sloveniji.

V letih od 1970 do 1973 je bil poslanec Gospodarskega zbora slovenske skupščine in sopodpisnik znane politične akcije 25 poslancev ob kandidiranju za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije, ki sta jo vodila poslanca Cene Matičič in Ivan Kreft. Za poskus zgodnejšega vnašanja demokratičnih oblik političnega življenje je z grenkobo in razočaranjem doživel politične kritike in predčasno upokojitev, ob tem pa je bil vse življenje ponosen na svoje tedanje ravnanje.

Prav tako je ostal do zadnjega zvest izročilom vrednot NOB. Zanj je bila odločitev za odhod v partizane samoumevna zaradi domače vzgoje in spoštovanja vrednot delavnosti, skromnosti, pomoči in pravičnosti.

Njegova vrata so bila vedno odprta za vsakega občana, obrtnika in kmeta. Nekdanja Občina Domžale in sedanje njene naslednice so zato lahko hvaležne Jožetu Pogačniku za njegov nenadomestljiv prispevek k gospodarskemu in družbenemu razvoju, ki je v obdobju šestdesetih do devetdesetih let Občino Domžale postavil na zemljevid Slovenije in Jugoslavije kot eno najbolj razvitih občin.

Jože Pogačnik odhaja v naš spomin kot vzor dobrega sodelavca, tovariša in prijatelja, kot človek za vse čase. Tudi sedanje, ki pred nas postavljajo nove preizkušnje glede naše pripravljenosti za delovanje za skupno javno dobro.

Franci Gerbec,
predsednik KO ZB NOB Vencelj Perko