Slovenci smo bili med drugo svetovno vojno obsojeni na uničenje kot narod in kultura; s takšnim ukazom je prišel v Maribor Adolf Hitler osebno že prve dni vojne. Na svojem zasedbenem ozemlju so takoj nato nacisti nasilno izgnali in deloma pobili slovensko intelektualno elito, tudi duhovništvo, mariborskega škofa so za ves čas vojne konfinirali v hišnem priporu, s kazensko prisilo uvedli nemščino kot edini jezik v javni rabi, začeli streljati talce, tudi po več sto skoraj hkrati. Jasno je, da je bil frontalni odpor ob tem neizogiben in neideološki – velikanska večina partizanske vojske so bili kristjani pod vodstvom krščanskih socialistov. Šlo je za biti ali ne biti, in to kot Slovencev, ne kot ideoloških opredeljencev. Žal je edina izjema pri tem bil le del ljubljanskega vodstva rimokatoliške cerkve, kar je potem ostal črn madež na njeni podobi.
Namene, da uniči slovenski narod v celoti, so imeli tudi italijanski okupatorji, kar so dokazovali ne le med vojno, temveč že dvajset let prej z zatiranjem Primorskih Slovencev. Izjema niso bili niti madžarski okupatorji v Prekmurju.
Od pamtiveka do danes velja sodelovanje s sovražnikom, ki je napadel in okupiral domovino, za zavržno in kaznivo dejanje, za katero je bila celo že v kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije zagrožena zaporna kazen, za sodelovanje v boju na strani sovražnika pa smrtna kazen. Zato za sodelovanje v protikomunistični milici (MVAC), ki so jo ustanovili, oborožili, vzdrževali in plačevali italijanski okupatorji, in v slovenskem domobranstvu, ki so ga ustanovili, oborožili, vzdrževali in plačevali nemški okupatorji, ni nobenega opravičila. Ni ga bilo med vojno 1941-1945, in ga ni danes, ne iz verskih ali političnih razlogov, ne zaradi strahu ali česa podobnega. Popolnoma nesmiselno in nezgodovinsko je tudi prevračati krivdo za kolaboracijo na komuniste in revolucijo.
Pridige kardinala Rodeta torej ne moremo razumeti drugače kot antikomunistično in v bistvu profašistično propagando in kot politično manipulacijo. V vsakem primeru pa predstavlja potvarjanje zgodovine in globoko žalitev tisočev padlih za domovino ter žalitev domoljubnih čustev velikanske večine Slovencev. Žal ostaja tudi močan vtis sprenevedanja in neavtentičnosti oziroma agitacijskega izkoriščanja verske pripadnosti za politične namene, kar je – prepričani smo – v globokem nasprotju s poslanstvom Cerkve.
Ljubljana, 19. 7. 2016
dr. Tit Turnšek
predsednik ZZB NOB Slovenije
Obveščamo:
– STA
– Slovenska škofovska konferenca
– Apostolski nuncij v Sloveniji
– dr. Franc Rode