Tako kot vsako leto, smo se v majhnem številu zbrali v sredo, 21.oktobra ob 17. uri, na črnuškem pokopališču, da bi se poklonili borcem in herojem s Črnuč, ki so se v letih narodnoosvobodilne vojne borili za našo svobodo.

Vendar je bilo tokrat zaradi Covid 19 in ukrepov v zvezi z njim zelo drugače. Bilo nas je malo, z maskami in upoštevajoč zapovedano razdaljo. NI bilo šolarjev Osnovne šole narodnega heroja Maksa Pečarja, ki so doslej vedno sodelovali s kulturnim programom. Ni bilo pevcev KUD »Svoboda« s Črnuč, ki so vselej zapeli nekaj partizanskih pesmi. Pogrešali smo jih.

Predsednik ZZB za vrednote NOB s Črnuč, Rudi Vavpotič, je pozdravil vse prisotne in se zahvalil, da smo prišli v teh razmerah.

Pred spomenikom smo polžili venec v spomin, prižgali svečo, Robert Kojc pa nam je namenil svoje misli, ki, glede na sedanje razmere, zahtevajo premislek. Zato vam ga predstavljamo posebej, v celoti.

In ko smo se razhajali, sem pomislila, ali se bomo drugo leto vseh, ki so njihova imena vklesana v nagrobnik, lahko spomnili bolj slovesno in v večjem številu, tako, kot vedno doslej.

    

Marija Milena Lešnjak

***

Govor Roberta Kojca iz Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu

Spoštovane tovarišice in tovariši,

vsako leto se zberemo v tem času na pokopališčih, da se spomnimo rajnih. Stoječ, nas nekaj, pred tem spomenikom padlim v NOB na Črnučah pa se spomnimo še posebej tistih, ki so nas v največji tragediji 20. stoletja prehitro zapustili.

V času velike stiske in negotovosti izpred več kot 75 let, ko se je na oblast povzpela radikalna ideologija, se je marsikateremu mlademu dekletu in fantu predčasno, pravzaprav čez noč, končalo otroštvo in mladost. Odločiti so se morali, ali se vdajo usodi ali vzamejo svojo prihodnost v lastne roke in se borijo za obstoj in človeške vrednote, ki so bile takrat na veliki preskušnji.

Žal je vse preveč mladih Slovenk in Slovencev, katerih imena so danes vklesana v kamniti spomenik pred nami, takrat izgubilo življenje. Z veliko mero spoštovanja pozdravljam med nami še živečega prvoborca – tovariša Rudija Vavpotiča, ki je v ključnem trenutku zgodovine pomagal, da je zmagalo človeško dostojanstvo, a je zato moral plačati visoko ceno – izgubo ljubljenega brata, ki prav tako počiva v miru z drugimi borkami in borci, ki so se na Črnučah uprli.

Strah pred prihodnostjo in stiska vsakega slehernika so tista podlaga, na kateri vzklijejo radikalne ideologije, ki dajejo ljudem lažno upanje. Zato je toliko bolj pomembno, da se zavedamo, da smo pred več kot 75 leti v vojni, ki nam je bila vsiljena, premagali zlo, ker smo se z zavezniki iz zahoda in vzhoda skupaj borili proti neizmernemu trpljenju in moriji ter odrekanju pravici življenja celim narodom.

A kdo bi si predstavljal, da bodo danes, ko bi nas morala objemati obljubljena svetla prihodnost, ponovno nastajale vedno večje socialne razlike, okoljski problemi, grozeče naravne nesreče ter navsezadnje primež neobvladane pandemije, kar vzbuja vedno večji strah in negotovost med ljudmi.

Na preskušnji je temeljna vrednota, ki ljudem daje človečnost, tista vrednota, zaradi katere družba kot celota obstaja – solidarnost. Misleč, da smo prerasli individualne interese posameznikov ali skupin, da gradimo skupno prihodnost v blagostanje vseh, je pripeljalo človeštvo pred največjo zdravstveno in družbeno preskušnjo v začetku 3. tisočletja.

Ne pozabimo, da smo bili uspešni v boju z ramo ob rami z zavezniki iz zahoda in vzhoda, ko smo bili solidarni in enotni, da premagamo izziv takratnega časa. Ta povezanost je dala moč človeštvu, da je zatrlo nesmiselno morijo in umiranje nedolžnih.

Upam, da človeštvo v najtežjih časi lahko stopi skupaj, kajti samo takrat je nepremagljivo. Naj nas ne razdvajajo ideologije, lažne obljube ali politikantstvo. Žal še zmeraj marsikdo nosi s sabo breme preteklosti, namesto resnične sprave se še zmeraj porajajo vprašanja: kdo je kriv, kdo se je proti komu in zakaj boril – in ali zmoremo ali ne zmoremo sodelovati med seboj.

Tovariš Rudi Pavšič je ob predstavitvi svoje knjige »Izbral sem srednjo pot« ponudil v razmislek, ali ni končno čas in na nas – danes, v tem času – da se vprašamo, ali prenesemo breme zdajšnje in pretekle generacije na naslednjo, ali pa najdemo pomiritev in gradimo svojo prihodnost na temeljih človeštva in solidarnosti. Da ob oziranju nazaj ne pozabimo na prihodnost.

Pričujoči spomenik padlim naj ohrani spomin na padle, boj za vrednote, glede katerih upam, da nikoli ne bomo dopustili, da bodo ponovno ogrožene.

Upam, da se drugo leto zberemo v večjem številu in ob dejstvu, da smo premagali COVID 19, da bo čim manj tistih, ki so to bitko izgubili in da bo zmagala človeška požrtvovalnost, solidarnost in družbena odgovornost.