PRIČEVALCI JOŽETA MOŽINE

Sobotna priloga dela, rubrika "Pisma bralcev", 8.11.2014

Že od začetka julija predvaja ob torkih TV SLO1 dokumentarno serijo oddaj, ki jih je pripravil g. Jože Možina; ogledal sem si jih le nekaj. V njih g. Možina predstavlja slovenske emigrante, ki so po 2. sv. vojni morali (?) zapustiti domovino. Zgodbe so pretresljive, a tudi zanimive. Poudarek serije pa je na obravnavanju polpretekle zgodovine, tiste zamolčane, kar se mi zdi prav.
Ob gledanju oddaj pa se ne morem znebiti vtisa, da niso vselej objektivne. Sprašujem se, ali je takšne dogodke sploh mogoče opisovati objektivno, čeprav bi to rad. Izpovedi pričevalcev so vedno subjektivne, kar je po svoje razumljivo, vprašanje pa je, koliko so verodostojne. Govorijo predvsem o posledicah, manj ali nič pa o pravih vzrokih prisilne emigracije. Pričevalci priznavajo le, da so bili sami ali njihovi sorodniki pri domobrancih.
O zgodovini NOB je danes mnogo različic in resnic in kateri naj verjamemo ali verjamejo predvsem mladi, ki zgodovino spoznavajo iz knjig in subjektivnih pričevanj, kot jih npr. ponuja omenjena serija, ki narod verjetno le še bolj razdvaja. To me skrbi. Naj omenim moje videnje resnice o NOB: Še pred 2. sv. vojno je menda veljala zapoved: za Boga, za cesarja (kralja), za domovino. Zame je to nesprejemljivo. Zakaj? Daleč pred vsem je zame domovina; je kakor mati in je samo ena. Ljubezen do domovine pokažeš tako, da jo braniš, ko je napadena. Partizani so jo branili in jo obranili, kolaboranti pa so okupatorju pomagali. Da je to je objektivna resnica, ki ji velja verjeti, potrjuje in priznava svetovna zgodovina, kar dokazuje uradno povabilo naših predstavnikov NOB na letošnjo proslavo ob 70-letnici invazije na Normandijo, kot del zavezniških protihitlerjevskih sil. Druga, kolaborantska stran ni bila in tudi nikoli ne bo povabljena na podobne proslave.
Za kralja. Kralj je zame kakor kult. Nikoli nisem bil naklonjen evforičnemu čaščenju kulta (beri predsednika), prav neokusno pa se mi zdi licemersko jokanje, ko ta umre ali mora v zapor.
Za Boga. Bog(ovi) so zame nekaj imaginarnega, zato o tem ne bi razpravljal. Povem naj le, da je vera (katerakoli) zame nekaj osebno intimnega in naj tako tudi ostane; naj pa se ne meša s politiko. Spoštujem vernike, ne maram pa klerikalcev. Omenil bi še dejstvo, da je bilo v zgodovini človeštva prek 90 odstotkov vojn, ki so se začele zaradi verskih nasprotij; to mi marsikaj pove.
Nacionalni TV predlagam, da omogoči produkcijo podobne serije, kjer bi pričevala druga stran, partizanska. Tudi za to serijo se bo našlo še nekaj živih pričevalcev, ki nam bodo razkrili svoje poglede na čase med NOB. Za začetek bi predlagal g. Franca Severja-Franto in g. Staneta Kirna, ki so ga preganjali enkrat Italijani, enkrat domobranci, nato partizani in tako naprej.
Za zaključek bi omenil še: gospodu dr. Vinku Lipovcu iz Clevelanda, ki je pričeval 21. oktobra in je naročen na Demokracijo in Družino, bi priporočil, da se naroči še npr. na dnevnik Delo; razmere v svoji domovini bo tako lahko spoznaval še malo drugače. In še nekaj, o čemere kolaborantska stran vztrajno molči. Gre za domobransko brošuro Smrt osvobodilni fronti iz leta 1944, kjer so med drugim zapisane zapovedi o ubijanju, predvsem o ubijanju po ovinkih, to je o ovajanju in izdajanju. Ena hujših zapovedi je 150., ki grozi v masakrom vseh, ki niso z njimi.
Sklepam lahko, da bi bila naša polpretekla zgodovina še dosti bolj krvava in dramatična, če bi zmagala nasprotna stran. Mislim, da si česa podobnega ne bi želel nihče.

Milan Januška,
Slovenj Gradec


INSTRUMENTALIZACIJA PIETETE

Janko Pleterski,   september 2014

 


V Slovenskem zborniku 2014 sem se srečal s prispevkom dr. Vide Deželak Barič, »Posledice represije: smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem«. Že dolgo poznam in cenim avtorico, zadolžen sem ji tudi osebno, saj me je leta 2003 predstavila v mojem jubilejnem profesorskem zbornku. In tudi naslov obeta ponudbo statistične bere pomembne raziskave, za katero vem, da že poldrugo desetletje skrajno resno in prizadevno poteka v Inštitutu za novejšo zgodovino, in o kateri sem sam že napisal nekaj pripomb pred dobrim desetletjem, ob predstavitvi prvih rezultatov zastavljenega dela. Po prebranem članku vidim, da je pričakovana žalostna statistika vojnih žrtev – sama zase zelo dragocena – poslužila avtorici bolj za nekakšno ozadje, bolj za

skrajno resen in pričakovano tehten kontekst za pisanje njenega lastnega zgodovinopisnega komentarja dogajanj v vojnih letih.


Vidim, da v tem svojem pisanju ponuja nekaj ključnih tez, ki se meni zdijo enostranske in jim zdaj tukaj ugovarjam.


Povzemam jedro njene ponujene interpretacije naše zgodovine v letih druge svetovne vojne. To je razlaga, da se je v njej dogajala med prebivalci Slovenije tudi bratomorna vojna, ki pa jo je treba ovrednotiti kot povsem samostojen pojav in sicer kot pojav namerno in zavestno vodene državljanske vojne, v kateri sta v Sloveniji nastopila dva državna subjekta: na eni strani partizani, na drugi pa tabor, ki se legitimira kot »protipartizanaski« (kratko: PPT). Slednji ne vključuje samo političnih nasprotnikov partizanskega osvobodilnega odporniškega gibanja, Osvobodilne Fronte s KPS, ampak efektivno tudi vse kolaborativne vojaške formacije, ne glede na to, da so res bile ustanovljene in delovale kot (pomožna) okupatorjeva vojska. Torej Vaške straže/MVAC, vse variante domobranstva, policijske enote enakega izvora in usmeritve. Tako namreč razumem pripoved naše avtorice o državljanski vojni, ki jo brez najmanjšega strokovnega pridržka vključuje v svoj komentar prikazane statistike. Ta državljanska vojna, meni, je povzročena zaradi ideološkega značaja in komunistične revolucionarne dejavnosti partizanov.


Šokantna zgodba! Vsaj zame. Posebno ob dejstvu, da teza sploh ne izhaja iz številk zbranih v fondu podatkov o žrtvah vojne. Celo ne v podani prezentaciji, četudi je sistemsko nekoliko, kolikor je to sploh mogoče, tezi prilagojena. Toda najbolj šokantno se mi zdi to, da se teza skuša podtakniti bealcu pod varstvom statistike mrtvih, ko je človek prevzet od pietetnih čustev.


O bazi zbranih podatkov o smrtnih žrtvah, ki jo hranijo v Innštitutu novejše zgodovine, je naša avtorica 12. junija 2012 povedala novinarki Dnevnika Ranki Ivelja, da je bazo treba trajno zavarovati za nadaljnje znanstveno preučevanje, obenem s tem pa poskrbeti, da bodo ostali na voljo tudi usposobljeni zgodovinarji, ki znajo opravljati zanesljive statistične analize zbranih podatkov. To seveda pomeni, da so možne tudi znanstveno nezanesljive, politično pristranske analize. To je pač usoda in obenem odlika dokumentov, ki so in ostajo enkratni pričevalci dogodenega.


Pa poglejmo najprej, kaj bi od znanstvene analize iz rok naše, za to temo zanesljivo usposobljene, zgodovinarke na prvi mah pričakovala izkušena novinarka in neustavljiva pretuhtavarica gospa Ranka, ki pa besedila, o katerem zdaj pišem, seveda še ni mogla imeti v roki. Pričakuje, da bo v predstavitvi, ko bo čez čas objavljena, najti števike, ki odgovarjajo »na v minulih desetletjih pogosto zastavlje¬na vprašanja: na kateri strani je padlo največ žrtev«. Začudilo nas bo, da takšnega odgovora v zdaj v Slovenskem zborniku 2014 predstavljeni statistiki in analizi ne moremo odkriti! Videli še bomo, odkod in zakaj ta praznina. Toda pred tem se spomnimo celote problema, ki visi nad vsemi nami v ozadju kot kak zemeljski plaz po hudourni moči!


Gotovo nihče ne more pozabljati, kaj se je zgodilo s slovenskimi domobranci, ki so se, še vedno v spremstvu nemških vojakov, zatekli čez, tisti dan na novo najdeno, državno mejo, za katero so dotlej Hitlerju prikimavali, da je podrta, k Britancem, zmagovalcem v svetovni vojni proti Hitlerju in fašizmu. Ti so na Koroškem pravkar po svoje obnavljali Avstrijo. Dobesedno pred očmi britanskih vojakov na onstranskem bregu Drave, so ti domobranci tostran reke pod Borovljami uprizorili krvavo bitko s slovenskimi partizani, priznanimi zavezniki Britancev. Dan po končanju svetovne vojne! Pobili so množico partizanov in trupla metali v Dravo. Kakor da hočejo izkazati zvestobo predsmrtnemu naročilu svojega strankarskega voditelja in starouveljavljenega državnika dr. Antona Korošca. Ta je namreč 7. marca 1940, ob izteku rusko-finske vojne, izrekel besede, ki naj bi postale za Slovence dogodena zgodovina: »NašViipuri (Viborg) ne sme biti osvojen!« Na tisti svoj v nebo kričeč način so hoteli omenjeni domobranci dokazati svoj prav tudi navzočim Britancem. Pač v pričakovanju »veličastnega priznanja« v imenu antikomunizma, kakor so jim prerokovali tisti, ki so jih pripeljali vse do prisege Hitlerju in naprej do konca. Toda Britanci v domobranskem masakru slovenskih partizanov pod Borovljami niso uzrli nobenega Viipurija, ne finskega ne Koroščevega.


Vitalni problem držav, zvezanih v vojni s fašizmom, ni bila morebitna revolucija znotraj nekaterih med njimi. Vitalen, pač poleg nujnosti končne in čimprejšnje zmage, je bil sporazum o delitvi interesnih sfer po zmagi. In to najprej med velesilami z različno družbeno ureditvijo. Vprašanje o morebitnem pojavu državljanskega spopadanja znotraj posameznih držav, je bilo izločeno že v začetku, vsekakor v luči pogojev te iste zmagovitosti. In hkrati s tem je bilo iz zavezniške politike izločeno tudi obremenjevanje z vprašanji revolucionarnih sprememb, ki utegnrjo nastati v zvezi z razvojem rezistence v posameznih okupiranih državah. Naj le omenim, da sem o tem pisal v prikazu knjige Lloyda C. Gardnerja (Spheres of Influence. The Partition of Europe from Munich to Yalta. John Murray, London, 1993) o dogovarjanju Winstona Churchilla s Stalinom oktobra 1944 v Moskvi (Prispevki za novejšo zgodovino, 1996). Za zavezniško politiko je bilo odločilno merilo to, koliko in kako prepričljivo prispevajo z močjo odpora proti okupatorjem, ki se razvija v njih, k zmagi. V Jugoslaviji oz. Sloveniji je bila to moč partizanskega odpora. Saj organiziranega drugačnega vse bolj očitno ni bilo.


Takšna izločitev je še posebno obveljala, če so se ideloški in politični nasprotniki partizanskega odpora v svoji domnevno le taktični kolaboracijski praksi celo formalno obremenili s priznanjem debelacije svoje napadene, avtentične države. Takšnim ljudem in skupinam so zavezniki ob koncu vojne odrekali lastnost in pravice udeležencev v državljanski vojni in jih v nekaj kričečih primerih vrnili oblastem njihovih osvobojenih držav in njihovemu pravnemu redu ali neredu.


Ali je bilo za to krivo mednarodno vojno pravo, po katerem domobrancem ni (bilo) mogoče priznati dostojanstva subjekta v domači, državljanski vojni in jih s tem odrešiti vloge kolaborantov? Morda že kar zato ne, ker so res bili sovražniki komunistov?


Pri tem ni odločalo mednarodno pravo. Obravnavanje obeh vprašanj, kaj je državljanska vojna in kaj kolaboracija, je to pravo takrat še prepuščalo notranjemu pravu držav. Odločali sta človeška morala in seveda politika. V ozadju obeh pa je veljalo prastaro zavračanje efijaltstva, izdajstva napadene skupnosti, ki ji človek pripada. Slovencem je že Valentin Vodnik prevedel Demostenovo pripoved, kako je makedonski kralj Filip ta problem rešil za osebi Entikrata in Lastena, »izdajalcev Olinčkiga gradu«, ko sta se mu pritožila, da ju njegovi zmagoviti vojaki pitajo z označbo izdajalcev. Kralj Filip jima je odvrnil: »Poterpita. Makedonski vojaki so še preveč zarobleni, vsako reč po svojimu imenu kličejo.«


Vodnikov prevod sem leta 1993 navedel v svoji knjigi »Senca Ajdovskega gradca«. Obenem s svojim, na posvetu 1991 (SAZU, Filozofske fakultete, Inštituta za novejšo zgodovino in Slovenske matice) o slovenskem odporu izrečenim predlogom, da problem nelojalnih državljanov v letih okupacije bolj sodobno strokovno (morda manj zarobljeno) imenujemo »funkcionalna kolaboracija«. Ne torej državljanska vojna, ampak kar kolaboracija, čeravno ne zgolj v korist okupatorjevega vladanja in državnega prilaščanja, ampak tudi v funkciji njihovega lastnega, ideološkega oz. političnega naboja! Pozneje sem videl, da nekateri zahodnonemški sociologi v podobnem smislu govore o kolaboraciji kot vozilu (nekakšni neugledni »šajtrgi«) za privažanje specifičnih namenov kolaborantov samih (»Wechikelkolaboration«).


Nekako v času izida te moje knjige je zgodovinar dr. Bojan Godeša v Delu zapisal, da le še en slovenski zgodovinar ne sprejema teze o državljanski vojni na Slovenskem med okupacijo. Prepričan, da to leti name, sem mu ob srečanju rekel, da kolaboracija z vojnim agresorjem ne more imeti dignitete državljanske vojne znotraj te napadene države. Zdaj vidim, da je v nastopih, kakor je tudi ta naše avtorice, prišlo do veljave stališče, ki pomeni nekakšen obrat te moje misli: kolaboracija naj se upraviči z dostojanstvom državljanske vojne tako, da prekličeš to njeno kompromitantno imenovanje preprosto s tem, da besede kolaboracija sploh več ne rabiš in da vse delovanje ob boku okupatorjev, posebno tudi vojaško, prekrstiš v dostojamstveno državljansko vojno proti partizanom. Pri čemer si početje olajšaš tako, da izumiš poleg v Sloveniji tradicionalnih, nov politični tabor, »protipartizanski tabor« (PPT), tabor brez oprijemljivega in odgovornega vodstva.

In to upravičiš z dejstvom, da je vsa kolaboracija nasprotovala revolucionarni zaroti NOB OF pod vodstvom KPS in posledično bila »protipartizanska«. Tak miselni obrat naj na ravni ideologije, ki je seveda vedno legitimna, tudi v vojni, poisti vrednoto odpora napadalcu z običajno zavrženostjo predaje svoje napadene države tujcem. Miselni obrat v glavah nekaterih zgodovinarjev? Vse bolj se mi zdi, da gre prej za neko dokončno formirano politično prepričanje in hkrati za novo zamisel, kako to prepričanje naprtiti narodu in še domovini povrhu. V celem gre za visoko talentiran poskus, za vprav »razumniško« domislico, kako popraviti zgodovino. In to varno, v zaščitnem ovoju nespornih čustev pietete do vseh pokojnikov.


V članku naše avtorice gre seveda samo za odsev te domislice ali prepričanja. Pretežno in izvorno ji gotovo gre za poznavalsko predstavitev impozantnega rezultata raziskave, ki je Sloveniji dala izjemno dragoceno računalniško bazo podatkov povsem samostojne narave in trajnega, temeljnega pomena, pravcat spomenik dejavnosti, poguma in usode ljudi na Slovenskem v tistih nepopisnih štirih letih druge svetovne vojne in neposredno po njej.


Kako se torej naši avtorici posreči, da se ogne izpolnitvi pričakovanja in želje Ranke Ivelja? Odgovor najdemo v prvih dveh tabelah, ki ju je izdelala in ponudila nam v branje.


Tabela1, Struktura žrtev glede na vojni status. Najprej so v tabeli civilisti sploh, med njimi posebej aktivisti OF, drugi sodelavci osvobodilnega gibanja in TIGR. Nato neoznačen preskok v isti tabeli na žrtve vojaških enot brez razločitve, katerega obeh taborov svetovne vojne te enote podpirajo. Navedene so le z imeni, vsaka enota zase, brez seštevanja žrtev na tej ali oni strani vojne. A le pri italijanskih enotah so označene kot »kolaborantske«. Pri slovenskih pa so označene le nekatere manjše (med njimi Črna roka), a označene in grupirane so le kot »protipartizanske«. Nobena slovenska enota ni označena kot kolaborantska. Niso sumirane ne tako ne drugače. Niti v odnosu do okupatorjev z vidika Slovenije, niti z vidika splošnega odnosa do te ali druge strani v svetovni vojni. K temu pa so vendar razločene slovenske žrtve, ki so padle bodisi v sovražnih ali pa zavezniških vojnih enotah. In samoumevno še posebej, padli v enotah Kraljevine Jugoslavije. Vse sumiranje na to ali ono stran v vojni je prepuščeno bralcu samemu in njegovi zgodovinski obveščenosti. Gospa Ranka bi temu gotovo bila kos, če bi si vzela čas. Končno pa je vendarle podana le vsota vseh in vsakršnih žrtev brez razlike, potemtakem le glede na celoto pojava svetovne vojne, med prebivalci Slovenije: 98.723, ali 6,6 %.


Toda pri naslednjem koraku postane stvar bolj zapletena in nekam protislovna, težko rešljiva spraševalcu.

Tabela 2 prikazuje strukturo te celote žrtev vojne glede na povzročitelja smrti. Tu je dodana razlaga: »Osebe, ki je izgubila življenje v vojni vihri, pa ne določa samo njen vojni status, to je njena (ne)vpetost v vojno dogajanje, ampak je enako pomembno vprašanje, kdo je povzročil njeno smrt. Šele iz interakcije obeh vidikov izhaja polnejša podoba narave nasilja, ki ga je sprožala pa tudi omogočala vojna.«


Gre torej za posebej izbran način grupiranja obstoječih podatkov o žrtvah druge svetovne vojne v njenem dogajanju na Slovenskem ter za relativizacijo njihovega pomena v povezovanju samo nekaterih vidikov njhovih interaktivnih razmerij. Izključujejo pa se oznake vidikov, ki so vezani neposredno na zgodovinski značaj te vojne kot reševanja narodov pred agresijo fašizma.


S celoto prakticirane metode prezentacije se očitno skuša doseči izločitev iz vidne podobe smrtnih žrtev vojne, prav tistih vrednostnih potez ki primer Slovenije povezujejo neposredno z meddržavnim dogajanjem. Bralcu se predoča le tisto, kar bi ga moglo v prezentirani podobi dogajanja na Slovenskem navesti na misel o državljanski vojni kot nekem njenem posebnem, v bistvu zgolj notranjem fenomenu vojne, pač vojne proti komunizmu. Ta pa se molče prepušča presoji po internih političnih standardih Slovenije in to z zrelišča ideoloških vrednotenj ter današnjih političnih odnosov. Bralec, ki je pričakoval, da bo videl tisto, kar je navedla novinarka, in ostal praznih rok, morda lahko najprej pomisli, da gre za nekakšno spravno prizadevanje: če ne navajaš imen in obstoja tistih dveh taborov, ki sta se spopadala v svetovni vojni tudi na tleh Slovenije, se tako pač preprosto ogneš govoru o sovražnosti med Slovenci samimi in se tako krepijo spravna nagnjenja. Lepo. Toda bralec zagleda tudi grupacijo številk, ki niso samoumevne niti po sebi in so očitno tudi namerno izbrane, če že ne morda kar izdelane za to grupiranje.


V tabeli 2, Struktura žrtev glede na povzročitelja smrti bralca preseneti posebna delitev med vojaškimi enotami, za katere sam sicer ve, da so bile kolaborantske. Kot povzročitelj smrti nastopa vsaka posebej razločena v dve kategoriji. Najprej so navedeni Domobranci in posebej Domobranci v sodelovanju s (pretežno) nemškimi enotami. In še po istem vzorcu: MVAC, Legija smrti in posebej MVAC v sodelovanju z italijanskimi enotami. Ali naj za povzročanje smrti v fizičnem sodelovanju z nemškimi ali italijanskimi enotami veljajo drugačna vrednostna merila kakor za tisto povzročanje smrti, ki je bilo storjeno brez te fizične navzočnosti? Ko vemo, da so tako domobranci kot tudi MVAC bili pomožne vojaške enote okupatorjev in vse te tudi načeloma in dejansko pod okupatorskim poveljstvom?


Šef britanske vojaške misije pri Glavnem štabu NOV in PO Slovenije Peter Wilkinson je za Slovence posebno imeniten po svojem poročilu britanski vladi o slovenskem partizanskem odporu, v katerem ga je primerjal z mnogo slavljenim ljudskim odporom Tirolcev vdoru Napoleonovih vojska. Wilkinson je kmalu po letu 1991 obiskal Republiko Slovenijo. Novinar slovenske TV ga je takrat vprašal: Kaj bi vi, ki ste bili britanski vojaki in ste se lahko po Sloveniji gibali tudi samostojno, storili, če bi ob takšni priložnosti nepričakovano trčili ob domobrance? »Nismo trčili obnje«, je odgovoril polkovnik Wilkinson, "ampak najbrž bi streljali nanje." Naš novinar seveda ni dodatno vprašal, ali bi streljali tudi, če domobranci ne imeli ob sebi kakega Nemca, saj ni prebral sestavka naše avtorice. A če bi, bi pač lahko s takšnim vprašanjem izzval le začudenje Britanca nad smislom tega spraševanja. Tirolci bi že vedeli, s kom imajo opraviti, tudi če ne bi zraven vojske jezdil Napoleon osebno. Streljali bi.


Domišljijska teza izumiteljev »protipartizanskega tabora« o PPT-državljanski vojni 1941-1945 je za zgodovinarja bosa. Vojaško moč PPT naj bi predstavljali domobranci oz. njihovi predhodniki. Vse te enote pa so priznavale, da je bila njihova izvorna država Jugoslavija z napadom fašističnih držav uničena in je prenehala mednarodnopravno obstajati (priznanje debelacije). To je v nasprotju z gibanjem odpora okupatorjem, ki debelacije že v svojem izhodišču ni priznalo. Tako je nastal in vso dobo okupacije Slovenije trajal položaj, ko vojaki PPT in simpatizerji niso bili državljani iste države kot partizani in posledično niso mogli biti z njimi v državnovojnem odnosu, ne po merilih mednarodnega prava, ne po morali naše civilizacije.

A žal vem že od profesorja Danila Türka, da v času, ko je bil šele načenik inštituta za meddržavno pravo, niti on ni bil pripravljen o trditvah glede takšne državljanske vojne pri nas javno povedati svojega nikalnega mnenja. Morda ni hotel v imenu stroke sprejemati odločitev, ki jih mora odmeriti nacionalna politika, če je res državna, nacionalna. Politika pa do danes omahuje med dvema domovinama v isti državi. Trditev in stališče o državljanski vojni mekega PPI pri nas, če ga premislimo, najprej zanika slovenskemu narodu njegovo samoodločbo, udejanjeno v času njegovega odpora

sovražni okupaciji, ker se je tako opisani PPT sam obenem z okupatorji postavil na njhovo državno pozicijo. Teza o takšni vojni PPT nima v sebi nič spravnega ne za včeraj ne za jutri in je v sebi sami protislovna.


In tako se lahko zgodi, da naša avtorica ne opazi, kako njena lastna pripoved tezo o slovenskem PPT zanika.


Njena razlaga streljanja talcev kot retaliacije okupatorjev za dejanja slovenskega odpora, ji nič ne da misliti, ko navede dejstvo, da so Italijani svoj najmočnejši udar s pobojem talcev izvršili ravno ob atentatu, ki je pokončal najprominentnejšega političnega predstavnika slovenskih priznavalcev debelacije in državne priključitve Ljubljanske province Kraljevini Italiji. To je, ob atentatu na nekdanjega bana Dravske banovine in celo načelnika SLS, Marka Natlačena. Najhuje so se italijanski okupatorji torej znesli nad slovenskimi talci zaradi izgube svojega najvidnejšega novopridobljenega državljana! Kakor, da bi bil nekakšen njihov Heidrich ... In ravno ob tem so Britanci začeli drugače rtazmišljati o razmerah v okupirani Ljubljani, kakor pa jim je razlagal Miha Krek v emigraciji. Četudi jim ni bilo znano, da je on sam človek, ki je skupaj s Franom Kulovcem 5. aprila 1941, tik pred Hitlerjevo agresijo in v smrtnem strahu pred Srbi, če bi za to vedeli, Hitlerju ponudil kapitulacijo Slovencev in kolaboracijo z njegovim novim redom. Saj, kdo pa je celo danes sploh pripravljen opaziti, da so domobranci v letu 1944, menda še pred prisego Hitlerju, v bistvu ponavljali Natlačenovo aneksionistično stališče, ko so se izrazili, da se partizani s svojim odporom »vmešavajo v borbo med velesilami« (brošura »Turjak«, Ljubljana 1944)? O kakšni svoji slovenski PPT-državljanski vojni seveda Nemcem ne bi bili smeli niti črhniti.


Razume se, da avtorica ne opazi obstoja tudi sicer malo opaženega dejstva, da je svojo vojno proti partizanom štela za res svojo državljansko vojno Italija sama. Pač za vojno na državnih tleh Italije proti svojim novoosvojenim sicer vstajniškim, a vendarle že italijanskim državljanom. To so tedaj opazili v Vatikanu, ko so italijansko interniranje civilnega prebivalstva velikega dela Ljubljanske pokrajine poleti 1942 ocenjevali kot neprimeren ukrep na območju »državljanske vojne« (Glej moj prispevek: Vatikanski dokumenti o Slovencih in Sloveniji 1940-1945. V: Grafenauerjev zbornik, Ljubljana, 1996).


Vendar teza o PPT in državljanski vojni ni nelogična, če jo poglagamo s politične pozicije, da je druga svetovna vojna bila končana prezgodaj, da bi morala biti daljša. Kako?


Že četrt stoletja divja neototalitarni bobneči ogenj propagande proti spominu na partizanske »tolovaje« in na njihovo zmago v odporu Slovencev in vseh nasprotnikov fašizma. To je bilo obdobje, ko je luč postala tema, vid postal slepota, srce v prsih grehota, zvezda grdota, hlapčevstvo vrednota, smrt naroda manjše zlo, začetek svobode njen konec, zgodovina pa dekla naše prave resnice. Četrt stoletja, med katerim smo skoraj izgubili državo, je dalo svoj sad, pravo resnico, ki nas bo osvobodila, da kolaboracija ni bila tisto, kar je bila, marveč častivredna državljanska vojna, ki pa ji ni bilo dopuščeno, da bi se zmagovito dokončala.


Med tem truščem se je nekaterim nič zlega slutečim »teoretikom« kar sama ponujala elegantna odrešilna misel: imeli smo domačo, državljansko vojno belih proti rdečim. Pa saj so v svojem času že partizani sami govorili o belogardizmu, pojmu iz državljanske vojne v Rusiji, čeprav je bilo vsem jasno, da v Rusiji pri tej primerjavi manjkajo tuji zavojevalci, okupatorji ter s tem tudi kolaboracija. A zdaj s tezo o PPT ne gre za pomanjkljivo primerjavo, ampak za

zgodbo izpod peresa šolanih zgodovinarjev!


Morda bi spričo bobnečega ognja

oni radi zgodovino popravili, pa so pri tem izgubili kompas? Naša naloga ni, dajati zgodovini lekcije, je opozarjal profesor Fran Zwitter. On ni bil član partije, a bil je kritičen državljan in znanstvenik, ter cenjen tako v SANU kot v JAZU, četudi jim je tam povedal, da z njimi govori kot slovenski okcidentalec. Meni pa je rekel: »Nimam rad političnih sestankov, vselej pa grem na občni zbor terenske zveze borcev.« Drugi povedo, kako je opozarjal: »Misliti pa motamo tudi na Slovence, ki so v politični emigraciji, kot na Slovence.«


Torej? Domnevna PPT-državljanska vojna ni v ničemer pripomogla k zmagi antifašizma v drugi svetovni voini. Pač pa nasprotno, gotovo je vojno podaljšala. Tudi za Slovenijo. To nima nič opraviti z željo po spravi, je pa bistveno za število smrtnih žrtev.


Kaj pa žrtve obvojnih ali povojnih pobojev? Tukaj se vzdržujem konentiranja tistega, kar je zapisano v besedilu dr. Vide Deželak Barič. Za sklep pa vendar pristavljam svojo misel, ki sem si jo zapisal pred leti ob nekem drugem povodu, ko je šlo za dojemanje nedeljivosri naše zgodovine: »... glede na vzročno povezanost obeh velezločinov, storjenih v tej naši zgodovini 20. stoletja. Torej povezanost prvega zločina, storjenega nad dušo naroda, zapeljanega v kolaboracijo z argumentom antikomunizma kot verske dogme, ki stoji nad pravico naroda, da se brani pred sovražnim napadom, in pa drugega zločina, storjenega nad telesom naroda s povojnimi poboji kolaborantov ... Zgodovina se temu vprašanju (povezanosti) ne more ogniti in ne ugotoviti, da so žrtve pobojev bili žrtvovanci! To ni ne opravičevanje ali celo upravičevanje pobojev, ampak vprašanje zgodovinske odgovornosti tistih, ki so jih postavili v vlogo žrtvovancev. To pa je edino, kar more pripomoči preživelim in svojcem, njihovim potomcem, uvideti, kako in po čigavi odgovornosti so žrtvovanci umrli, ter kako, zaradi katerih zmot se je to moglo dogoditi. To in takšno razumevanje je tisti lek, ki zmore, gotovo bolj ponotranjeno kot slast maščevanja, ublažiti bolečino prizadetih ljudi in zdraviti razdvojeno dušo naroda. Mrtvih obuditi, žal ne more.«


S prakticirano metodo, hkratnega prikazovanja žalostne slovenske statistike mrtvih in njenega komentiranja s tezo o PPT državljanski vojni, se v prvi vrsti zanika in hkrati skuša politično preseči ključno dejstvo, ki je izhodiščnega pomena za Slovenijo v Evropski uniji. Namreč dejstvo, da se je v letu 1991 osamosvojila in bila nato sprejeta v EU izhajajoč iz mednarodnopravno priznanih ustavnih pridobitev svoje druge državotvorne samoodločbe, tiste iz leta 1945. Mislim, da zato v nadaljnjih razpravljanjih ne bi smeli pozabljati nekaterih za dojemanje celote dogodenega zgovornih dejstev.


Glede komunistov bi se v tem trenutku veljalo spomniti, da se slovenski že od prvega trenutka te svetovne vojne na naših tleh niso oprijeli modela obnašanja ruskih boljševikov v prvi svetovni vojni in niso razglasili takoimenovanega revolucionarnega defetizma. Nasprotno, najprej so glede napadene Jugoslavije organizirali prostovoljce za njeno obrambo, po okupaciji pa so v Sloveniji že prej kot v treh tednih izrekli potrebo po ustanovitvi osvobodilne fronte slovenskega naroda. Zavrnitev možnosti, da bi tudi druga svetovna vojna obveljala kot še vedno imperialistična, so prepustli kar zahodnim protiosnim zaveznikom, s pogojem, da priznajo pravico do samoodločbe vsem narodom. Gotovo slovenskemu, a tudi vsem v kolonialnih imperijih. Niso pa na to čakali in so osvobodilno fronto soustanovili takoj. Prav jim je dala Atlantska listina. In pri tem je ostalo in je končno postalo temeljna pridobitev zmage zaveznikov v drugi svetovni vojni. Te pridobitve so postali deležni tudi privrženci »protipartizanskega tabora - PPT«. Hote ali nehote. Mar ne?


Glede slovenskih četnikov se velja spomniti, da niso bili že vnaprej v tem PPT, kot so to bili voditelji SLS že pred nemškim napadom, a da so strankarski šefi četnikov v trenutku napada tudi sami zavrnili vstop komunistov v Natlačenov Narodni svet. Toda spomniti se je treba tudi, da slovenski četniki enako kot komunisti (in jugoslovanska vlada) niso vedeli, da Natlačen s tem svetom pripravlja slovensko priznanje debelacije in vključitev Slovencev v Hitlerjevo ureditev Evrope.

Kako je bilo to, s SLS, so že leta 1971 zgodovinarju Ferdu Čulinoviću razkrili dokumenti nemškega ministrstva za zunanje zadeve, za katere skrbijo v ZDA. Podrobnosti je poiskal in obelodanil kolega naše avtorice dr. Bojan Godeša (knjiga Čas odločitev, Ljubljana 2011). Slovenski četniki so v Ljubljani 9. oktobra 1941 še kar sami nastopili s protestno manifestacijo na obletnico atentata na jugoslovanskega kralja Aleksandra leta 1934 v Marseillesu. Italijani so tisti čas zajeli trojico njih, ki so natovorili mitraljez, namenjen boju z okupatorjem, na javni avtobus za Polhov Gtadec, in jih obsodili. Spoznal sem jih kot sojetnike v italijanski kaznilnici.

Veliko se spominjamo, kako neprimerno uspešneje je idejo izvedla Osvobodilna fronta s tišinsko akcijo v Ljubljani dne 29. novembra 1941, za obletnico prve slovenske samoodločbe 1918. A manj ponavljamo, da je to bil tudi dan, ko je klavrno propadel prvi nasprotni poskus protikomunističnih mladincev iz vrst Katoliške akcije –Straže v viharju - oz. SLS.

Sploh pa nočemo omeniti, da je ta stran sledila pastirskemu pismu ljubljanskega škofa z dne 24. oktobra 1941, v katerem je že apeliral na »redno vojsko«, pač italijansko, edino redno in v Ljubljani navzočo, naj zatre slovenski odpor – Osvobodilno fronto in partizane. In upoštevajmo končno – tako na desnici kot na levici - da je to bilo v nasprotju s tedaj aktualno politiko Svetega sedeža, kakor je dokazano z objavo njegovih dokumentov samih (glej že omenjeno knjigo »Senca Ajdovskega gradca«). Tega si zlasti današnji kreatorji PPT še niso drznili vzeti na znanje.

In neprekršen tabu je tudi skoraj istočasni napad vojaškega vodje četnikov Draže Mihailovića 2. novembra 1941 na partizansko Užice v Srbiji, ter tabuiziranje

dejstva njegovih pogajanj 11. novembta 1941 z nemškim poveljstvom v Divcih v Srbiji. Ni šlo zgolj za sodelovanje, marveč za Mihailovićevo ponubo, da sklene z Nemci pravcato zavezništvo, seveda skrivno. Nemci tega za svoje območje niso bili pripravljeni sprejeti, a praksa neuradne »legalizacije ilegalnosti« četništva se je udomačila v območjih italianske okupacije. Tudi v slovenskem ljubljanskem. Kakšna je bila nato dejavnost slovenskih četnikov, je nazorno opisal Ljubo Sirc, liberalec in prepričan nasprotnik komunizma - po vojni obsojenec v zloglasnem političnem procesu v Ljubljani in pozneje univerzitetni profesor v Veliki Britaniji - v svji knjigi spominov jeznega Slovenca (Ljubo Sirc, Med Hitlerjem in Titom, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1992).


V knjigi se Sirc večkrat vrača k svoji misli iz kritičnega časa, ki jo je takrat sporočil jugoslovanskemu veleposlanstvu v Rimu pri Svetem sedežu, namreč, da je »zoperstavljanje sovražniku (okupatorjem) edini način, s katerim lahko zadržimo komuniste." In opisuje, kako neuspešni so blli poskusi to stališče uveljaviti pri slovenskem četniškem vodstvu. Pri tem omenja, da se tudi Slovenska zaveza, ustanovljena aprila 1942 od starih strank z namenom zavreti vpliv komunistov, ni hotela odreči kolaboraciji in da je to bil tudi vzrok, da je končno ostala brez Nagodetove (in Sirčeve) Stare pravde, kritične do komunistov in OF. In potem, po tveganem prebegu bolnegs in obupanega Sirca v Švico, se spomnimo udarnega podatk a iz »Mačkovškocega dosjeja«, podanega od dr. Jerce Vodušek Starič. Tu beremo, kako sta se 20. februarja 1944 v Trstu dva četniška poveljnika, Novak in Jevdjević, v hotelu Continental zložno pogovarjala z najvišjim nemškim funkcionarjem v Operativni coni Jadransko Primorje, Friedrichom Rainerjem, o okrepitvi svoje »legalne ilegale« v tej coni in sicer s prihodom tisoč bosanskih četnikov! Za likvidacijo Osmega korpusa?


Zdaj še nujni internacionalni »last not least«. Teza o PPT državljanski vojni 1941-1945 na Slovenskem predstavlja tudi kritiko politike zahodnih zaveznikov, češ da zmage nad Hitlerjem niso povezovali z hkratno zmago nad komunizmom, in so namesto tega vojno kar zaključili s kapitulacijo Nemčije in proti komunizmu raje krenili v miroljubno hladno vojno in da je ta to drugo zmago prinesla šele po 44 letih. Poraženci v slovenski »PPT državljanski vojni« so zdaj po svojem mnenju vendarle postali tudi zmagovalci in terjajo rehabilitacijo zase. Slovenska država je že sama na tem, da se v njej v to usmeri tudi tisto neobvezno, več ali manj diletantsko razglabljanje o državljanski vojni kot razlagi pojava naših kolaborantov.


Utegne pa se to sprevreči v zapovedano resnico, določujočo našo državno zgodovino vojne 1941-1945, s kritiko zahodnih zaveznikov vred.


Le berimo še enkrat, kako Bermanov dosje posebno ostro graja britanskega predsednika vlade Churchilla, češ da je zamešal kratkoročne interese (zmago v vojni) z dolgoročnimi! Tu gre za očitek, da je drugo svetovno vojno prezgodaj končal! Da jo je po svoji napačni presoji interesov skrajšal! Zdaj bo ost teze PPT zlahka uperiti v Evropsko unijo, ki si za izhodišče načeloma še vedno jemlje (Churchillovo) zmago protifašistične koalicije v drugi svetovni vojni in ne še do kraja speljane tiste prave, na berlinskem zidu, ki je sicer bila (za nekatere morda žal) nekrvava in jo Nemci povezujejo celo s hvaležnostjo Mihailu Gorbačovu.

Ali ni to nekaj načeloma sorodnega tisti napovedi Slovenije in Evrope v domobranski prisegi? In če se pri tem še enkrat za hip zadržimo pri zgodbi PPT o domobrancih, bi se dalo pričakovati, da se bo nekoč s podobno kritiko, kot je Bermanova na račun »kratkovidnosti« Churchilla, spravil nekdo z njihove strani tudi na papeža Pija XII.! Saj je že ves čas po 22. juniju 1941 očitno, po vojni pa z objavo njegovih dokumentov tudi vsej javnosti dokazano, da jetudi on krajšal (!) svetovno vojno in glede prejšnje prepovedi sodelovanja s komunisti sedaj pri obrambi dežel, napadenih od Hitlerja, zastopal povsem nasprotna stališča kot ljubljanski škof pri ustanavljanju protikomunistične milice ter nato domobranstva. To zapletanje Cerkve v vojno v vlogi kombatanta ni bilo papeževa pobuda in ni ustrezalo njegovi politiki v svetovni vojni. Morda pa je prav na to mislil nadškof, danes upokojeni kardinal Franc Rode, ko je 5. septembra 2001 dunajskemu časniku Die Presse izjavil, da čas še ni dozorel za objektivno razpravljanje o s cekvijo povezanih problemih naše kolaboracije. Le berimo vsaj enkrat knjgo od Vatikana izbranega zgodovinarja, Roberta A. Grahama, S.J. (The Vatican and Communism in World War II: What Really Happened? Ignatius Press, San Francisco, 1996). O obeh omenjenih delih je beseda tudi v moji knjigi »Pravica in moč za samoodločbo Slovencev...« iz leta 2009, še pripominjam k temu, kar je bilo.


Kaj pa Viipuri in PPT? Voda, ki je že stekla pod mlinom! Danes in jutri gre v Sloveniji in Evropi za naša tla pod nogami! Da bomo še imeli kje stati ter se s svojih tal in iz svojih življenjskih razmer mogli odzivati na dogajanje v tem vsakogaršnjem širnem svetu. Vselej pa tudi znali vedeti za spoštljivost spominjanja na smrtne žrtve s slovenskih tal v drugi svetovni vojni.


GRAHOVO 1943

Spoštovane obiskovalke, cenjeni obiskovalci naše spletne strani!

V odgovor provokatorjem Nove zaveze in graditeljem spomenika padlim domobrancem ali slovenskim pomožnim SS »policajem« in vsem vam, ki so vam pri srcu vrednote narodnoosvobodilnega boja slovenskega ljudstva v znanje in vednost, kaj se je takrat dejansko zgodilo v Grahovem. Ponujamo vam odlomek iz monografije Tomšičeve brigade, III. del, kjer je podrobno opisan ta dogodek.

V naslednjih dneh bomo posredovali tudi dogodke in dejanja te vojske v času pred in po Grahovem. Podali bomo tudi »junaštva« te vojske v službi obeh okupatorjev proti slovenskemu ljudstvu in ob idejni in duhovni podpori naše »matere« Cerkve na Slovenskem. Opisi so bili že objavljeni v raznih publikacijah.

Na spomeniku so zapisane besede, da so partizani bili bratje po krvi in tujci po misli, vendar med partizani ni bilo tujcev, na domobranski strani pa so padli trije Nemci, celo major med njimi. Domobranci so bili bratje po krvi (žal) v tuji službi. In temu celotna zgodovina človeštva in ves sodobni svet reče – IZDAJALCI.

Tudi naj bi bili pripadniki Slovenske narodne vojske. Sprva v službi italijanskega okupatorja so bili Milizia volontaria anticomunista – prostovoljska protikomunistična milica, sebe so poimenovali Legija smrti, narod pa jih pozna kot belogardiste. V službi nemškega okupatorja so bili Slowenische SS Hilfpolizei, po njihovo Slovensko domobranstvo, narod pa jih je posmehljivo poimenoval kar švabobranci. Slovenska narodna vojska so postali 3. maja 1945 in nato brez boja pobegnil v zavetje Britancem na avstrijsko Koroško. Pripadniki te Slovenske narodne vojske so na kapah nosili oznake jugoslovanske kraljeve vojske. Toliko o njihovem slovenstvu in domoljubju.

Spoštovani, odprite našo stran, seznanite se z besedami mnogih avtorjev, tudi z njihove strani in celo nemške. Če vam bo to všeč, posredujte prijateljem.

Milan Gorjanc, član predsedstva Zveze

pdfTomšič (.pdf 478KB)



OSANKARICA IN ROVTE

Dr. Ivan Kristan, član Sveta ZZB
Sobotna priloga Dela, rubrika "Prejeli smo",  26.10.2013


Potem ko je vodja vojaškega vikariata v Slovenski vojski dr. Jože Plut, ki je bil predviden, da bo 25. avgusta 2013 somaševal v Rovtah na proslavi začetka nastajanja slovenskega domobranstva, izjavil, da bi šel tudi na proslavo na Osankarici, kjer je spomenik padlim partizanom pohorskega bataljona, si je poleg vprašanja udeležbe uniformiranega pripadnika Slovenske vojske na proslavi v Rovtah potrebno zastaviti še vprašanje, ali je mogoče izenačevati Osankarico in Rovte.

V javnosti je sprožil precej pozornosti objavljen program proslave v Rovtah, v katerem je bilo predvideno, da bo s teologom dr. Juhantom somaševal tudi vodja vojaškega vikariata Slovenske vojske dr. Plut. Šlo je za vprašanje, ali je dopustna udeležba uniformiranega pripadnika Slovenske vojske na proslavi, ki časti slovensko domobranstvo. Po intervenciji ministra za obrambo se dr. Plut proslave ni udeležil, ampak je na proslavo poslal vojaškega kaplana Milana Preglja, ki je na proslavi tudi somaševal.

Udeležba uniformiranega pripadnika Slovenske vojske vojaškega kaplana Milana Preglja na proslavi v Rovtah 25. avgusta 2013 ni skladna z vrednotami, na katerih temelji Slovenska vojska. Med temi vrednotami ni čaščenja spomina na slovensko domobranstvo. Z udeležbo na proslavi v Rovtah je prizadeta čast Slovenske vojske, ki temelji na tradiciji Maistrovih borcev za severno mejo in narodnoosvobodilne vojske, ki v okviru protifašistične koalicije ni samo izbojevala zmage nad okupatorjem, ampak je tudi prispevala k zmagi nad nacifašizmom, ki je predstavljal najhujše zlo dvajsetega stoletja.
Nobenega dvoma ni, da je slovensko domobranstvo, ki je nastalo po kapitulaciji Italije iz ostankov MVAC (prostovoljne protikomunistične milice) in četniških odredov, bilo sestavni del nemške oborožene sile.

Domobranci so ob blagoslovu škofa Rožmana, ki jim je bral mašo, Hitlerju na njegov rojstni dan 20. aprila 1944 slavnostno prisegli zvestobo.

Ob takratni prisegi je SS-general Rösener, ki je bil dejanski ustanovitelj slovenskega domobranstva, poudaril njegov izvor in značaj: »S pomočjo velikonemškega Rajha smo vas izvežbali, oblekli in oborožili … Danes ste prisegli, da se boste skupaj z nemško vojsko, z vojaškimi SS-oddelki in policijo borili za svobodno, čisto Evropo … Vaš škof vas je to jutro pripravil. Čistega srca stojite tu, da bi položili zaobljubo vojaka … Sprejemam vas v borbeno skupnost svojih vojakov … Vaša prisega, ki ima ozir na vodjo velike Nemčije, bo držala zvestobo …«

Domobranska prisega se je glasila: »Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS-četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.«

Iz tega torej izhaja, da se domobranci niso borili proti okupatorju za osvoboditev Slovenije, ampak so se kot sestavni del nemške oborožene sile borili za uresničitev Hitlerjevega ukaza »Naredite mi to deželo zopet nemško!«
Zanimiva je pripoved slovenskega tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, da so ga domobranci 24. januarja 1944 aretirali v stanovanju v Trstu in so ga izročili nacistom.

Posebna komisija Generalštaba SV je ugotovila, da v primeru udeležbe vojaškega kaplana Slovenske vojske Milana Preglja na proslavi začetkov domobranstva ne gre za disciplinsko kršitev po zakonu o obrambi, ker je Milan Pregelj bil na proslavi v svojem prostem času in na proslavi ni sodeloval na podlagi ukaza ali pa pooblastila Slovenske vojske. Komisija je ugotovila, da je vodja vojaškega vikariata SV dr. Jože Plut soglašal, da se vojaški kaplan Milan Pregelj udeleži proslave v vojaški uniformi.

Po mojem ne gre le za iskanje pravne podlage za uveljavitev disciplinske odgovornosti zaradi udeležbe na sporni proslavi, ampak se postavlja (tudi) vprašanje osebnega odnosa do slovenskega domobranstva. Težko bi - bodisi v službenem bodisi v prostem času - nekdo, ki se ne strinja z zgodovinsko vlogo slovenskega domobranstva, somaševal na proslavi, na kateri častijo slovensko domobranstvo. Če bi ga nadrejeni v to prisilil, bi se mu moral upreti ali pa si poiskati drugo zaposlitev.

Iz povzetka poročila o sklepu komisije Generalštaba SV na spletnem portalu RTV-MMC ni razvidno, ali si je komisija zastavila tudi vprašanje, na kateri podlagi je vodja vojaškega vikariata dr. Plut pooblastil kaplana Preglja, da se v vojaški uniformi udeleži proslave in da na njej somašuje. Vsekakor bodo v Generalštabu SV to vprašanje morali raziskati.

Po mojem zasluži komentar izjava dr. Pluta, da bi šel tudi na proslavo na Osankarici, kjer je spomenik padlim partizanom pohorskega bataljona. Menim, da je nespodobno izenačevati Rovte in Osankarico.

Proslava na Rovtah je bila namenjena čaščenju slovenskega domobranstva, ki je bilo aktivno vključeno v Hitlerjev načrt pokoritve in germanizacije Slovenije. Proslava je bila namenjena čaščenju domobrancev, ki so Hitlerju prisegli, da so za uresničenje njegovih načrtov pripravljeni žrtvovati tudi svoje življenje.

Proslava na Osankarici pa je proslava v spomin na poboj 69 partizanov, med katerimi je bil legendarni Alfonz Šarh – Iztok in njegovi trije sinovi. Osankarica je spomin na žrtve, ki so padle v boju proti nemškemu okupatorju, ki so mu služili domobranci.



SLOVENSKO JAVNO MNENJE O NOB IN SOCIALIZMU

Prispevek dr. Mace Jogan, članice predsedstva Zveze

 

Kot večno zeleno melodijo je v samostojni Sloveniji mogoče slišati zahtevo, da naj se že enkrat konča ukvarjanje s preteklostjo in naj se ukvarjamo s prihodnostjo. Zelo poenostavljeno se takšna praksa opravičuje z geslom, da je treba pojasnjevanje zgodovinskega razvoja in oblikovanje ukrepov za znosno sožitje vseh državljanov in državljank »očistiti ideoloških primesi«. Za tem všečnim izveskom pa se skriva takšna ideološka usmeritev, ki sicer površinsko priznava civilizacijske vrednote (kot so že od francoske revolucije naprej svoboda, enakost, solidarnost), globinsko pa celovito razdira družbene temelje za njihovo uresničevanje pri večini prebivalstva.

 


Vrsta vsakodnevnih dogodkov opozarja na to, da gre v sedanjosti za izrazito napetost in nasprotje med dvema temeljnima usmeritvama, ki sta zakoreninjeni v preteklosti in ki sta se najbolj jasno izrazili v najbolj usodnem obdobju druge svetovne vojne. Ločnica med tema dvema usmeritvama je odnos do NOB in socializma. Na eni strani je poveličevanje vrednote samostojnosti in demokratične države, ki se opira na predelano podobo zgodovinskega razvoja pred osamosvojitvijo. Po zmagovitem pohodu pomladnih strank skozi družbeno urejevalne ustanove se sistematično goji in razmnožuje nevednost o bistvenih značilnostih pred-osamosvojitvenega družbenega razvoja, lažne in prikrojene razlage pa postajajo samoumevne »resnice« v izobraževanju (celo v družboslovnem raziskovanju), javnem govoru in sporazumevanju ter političnem odločanju. Tako je (bila) olajšana pot za vzpostavitev surovih kapitalističnih odnosov, ki pa naj bi le omogočali, da bi slovenska družba postala spet »normalna«.

 


V imenu odpravljanja »komunizma«, ki ima v slovenskih okoliščinah oznako najhujšega totalitarizma, zato od začetka samostojnosti potekata silovito zavračanje in uničevanje vsega, kar je bilo ustvarjenega v socialistični ureditvi, ki je bila plod narodnoosvobodilnega boja. Prav v tem boju se je upor zoper nacionalno ogroženost povezal z uporom zoper izrazito družbeno neenakost v času pred okupacijo. Silovita in vsestranska oživitev kapitalizma v sodobni neoliberalistični obliki predpostavlja in ponovno ustvarja razmere velike družbene neenakosti. Celovito vedenje o možni (in v začetni stopnji že preskušeni) bolj pravični družbeni urejenosti je v sedanjosti za nosilce »normalnega« vzorca razvoja nevarno, zato nasprotujejo slehernemu »ideološkemu« delovanju in »nenormalnemu«, »odklonskemu« zgodovinskemu spominjanju.

 


Resnične vsakdanje izkušnje, ki v sedanjosti večino prebivalstva v Sloveniji potiskajo v položaj hlapca, spodbujajo spraševanje o tem, kakšno mesto v množični zavesti imajo tista pretekla dogajanja, ki so omogočila preživetje (NOB) in tudi soliden razvoj narodne skupnosti v času do nastanka in delovanja samostojne države. Ali drugače povedano: kakšne so posledice protikomunističnega cunamija.

 


V nadaljevanju predstavljam spreminjanje nekaterih značilnih stališč na podlagi raziskav slovenskega javnega mnenja v letih od 1992 do vključno 2012, ki so bile izvedene v Centru za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Odkrivanje stališč odraslih prebivalcev poteka vedno na reprezentativnem vzorcu, v natančno določenem času in s spoznavnimi orodji, ki zagotavljajo zanesljivost in veljavnost zbranih podatkov.

 

Druga svetovna vojna, OF in izdaja

 

Da je druga svetovna vojna predstavljala usoden dogodek, ki je razdelil slovenski narod, se je odločilo največ anketirancev tako leta 1995 (62,7%), 2003 (60,0%) in zlasti 2012 (66,3%). Večina anketiranih odraslih se je v vseh treh opazovanih letih strinjala s stališčem »Zaradi nemške in italijanske okupacije se je slovenski narod leta 1941 znašel v življenjski nevarnosti«: 1995 - 78,0; 2003 -77,7 in 2012 - 68,0. Ob zmanjšanem deležu tako mislečih v zadnjem merjenju (2012), je treba poudariti, da se ni povečal delež tistih, ki se ne strinjajo (od 7,3 je padel na 4%), temveč se je izrazito povečal delež nevednih – skoraj za štirikrat (in je v letu 2012 19,7%). V tej spremembi je mogoče uzreti učinke izobraževanja, medijskega delovanja in političnega javnega govora v zadnjem desetletju, če omenimo le najpomembnejše »producente pomenov«.

 

Bistvene dosežke in zgodovinsko vlogo OF, katere ustanovitev in delovanje je predstavljalo enkraten pojav v takratni Evropi, je ob koncu druge svetovne vojne B. Grafenauer (»Osvobodilna fronta v slovenskem narodnem razvoju«) ocenil tako: »Osvobodilna fronta in njen z uspehom izvedeni štiriletni osvobodilni boj pomenita v vsej slovenski zgodovini doslej najmočnejšo prelomno črto. .…Največji uspeh Osvobodilne fronte je prav v tem, da je v interesu narodne skupnosti premagala strankarske vezi, strnila ves slovenski narod ne glede na svetovnonazorske ali sociološke razlike in ga povedla v boj za svobodo. Izrabila je edinstveno priliko, da je za cela desetletja pospešila slovensko politično zrelost….. Privedla nas je v prostor, kjer se začne veliko vsestransko svobodno narodno delo.«

 


In kako v zadnjih dveh desetletjih odrasli prebivalci Slovenije vrednotijo OF? »Če se Slovenci pod vodstvom komunistov in Osvobodilne fronte leta 1941 ne bi uprli, bi kot narod verjetno izginili.« je ves čas prepričanih večina anketiranih. Čeprav se je njihov delež od 1995 do 2012 nekoliko zmanjšal (od 59,1% na 53,6%), še vedno več kot polovica vprašanih vidi v OF glavno silo, ki je s partizanskim bojem zagotovila preživetje narodne skupnosti. Spet se kaže, da se je zelo povečala nevednost (2012 – 19,8%), očitno pa se je zmanjšalo nestrinjanje s tem stališčem (od 23,2% do 13,8%).

 


Ob pogostih krčenjih celovitega delovanja OF na komunistično revolucijo in partizanskega boja na »drugi tabor« v državljanski vojni (ki da so jo povzročili komunisti), je vredno spoznati, kako se je v času od 1995 do 2012 spremenil odnos do trditve »Glavna napaka je bila, da so Osvobodilno fronto in upor proti okupatorju organizirali in vodili komunisti« Od leta 1995 do 2012 se je zmanjšal delež tistih, ki zavračajo to trditev (od 40,2% na 31,5%), podobno močno se je zmanjšal delež tistih, ki se strinjajo s to trditvijo (od 30,9% na 20,4%), zelo pa se je povečal delež nevednih: od 10,0% na 28,5% vprašanih, medtem ko je delež neodločenih nespremenjen (okoli 19%).

 


Podobno se je spreminjal odnos do prepričanja, ki je bilo v jedru prizadevanj za uničevanje pripadnikov OF (ki ga je izražalo geslo »Smrt OF!«), da je »komunistična revolucija predstavljala večjo nevarnost za slovenski narod kot okupacija«. Medtem, ko je leta 1995 to trditev zavračalo 46,4%, se je ta kategorija v letu 2012 zmanjšala na 34,6%; zmanjšal se je tudi delež tistih, ki se strinjajo s to trditvijo od 24,8% na 18,9%. Neodločenih je ves čas okoli ene petine (18,7% in 19,9%), zelo je narasel delež nevednih (od 10,2% na 26,6%).

 


Med nasprotniki in izničevalci partizanskega boja ter vloge Osvobodilne fronte je ena od priročnih trditev, ki naj bi izhajala iz čistega rodoljubja, naslednja: »Upor proti okupatorju je povzročil preveč žrtev, zato bi bilo pametneje čakati na zmago zaveznikov«. Zavračanje te trditve je od 1995 do 2012 očitno oslabelo, saj se je delež tistih, ki se z njo ne strinjajo, zmanjšal od 58,2% na 45,9%; oslabelo je tudi strinjanje s to trditvijo (ustrezna deleža sta 18,1% in 13,2%), nekoliko se je okrepila negotovost (delež neodločenih se je povečal od 13,7% na 15,6% v letu 2012), zelo se je povečal delež nevednih (od 10,1% na 25,3%). Medlost in brezbrižnost se torej razraščata na duhovnem in moralnem obzorju vedno večjega števila odraslih in potiskata iz zenita odločnost in pokončnost.

 


Geslo »Tujega nočemo, svojega ne damo!«, ki je odmevalo po vsej Sloveniji, ko je bila ogrožena ena od največjih pridobitev NOB za narodno skupnost (vrh je bil 1953), se v zgodovinskem spominu premika na obrobje. O tem govorijo spremembe v odnosu do trditve: »Po zaslugi NOB v Sloveniji smo Slovenci po koncu druge svetovne vojne dobili nazaj precejšen del svojega narodnega ozemlja«. Od leta 1995 do 2012 se je delež tistih, ki se strinjajo s to trditvijo, zmanjšal od 47,0% na 40,5%, zmanjšal se je tudi delež tistih, ki se ne strinjajo (od 27,1% na 17,5%); povečal pa se je delež neodločenih (od 15,9% na 20, 8%) in zlasti delež nevednih (od 10,1% na 21,2%). Tako bledi tudi spomin na Kočevski zbor, kjer je bila sprejeta zgodovinska odločitev o vrnitvi Primorske k matičnemu narodu. Negotovo in majavo poznavanje zgodovinskih dejstev o razvoju slovenske narodne skupnosti v globalno (in evropsko) neugodnih okoliščinah ne more biti dober porok za varno prihodnost.

 

Vrednotenja upora in kolaboracije: slovensko domobranstvo, slovenski partizani

 


Glede na dolgotrajno izpostavljenost sprevrnjenemu »simbolnemu žarčenju« in enostranskemu prikazovanju zgodovinskega dogajanja je smiselno vprašanje, kolikšna je v zavesti odraslih prebivalcev Slovenije (še) vsebnost »pozitivnega moralnega kapitala« - ustvarjenega zlasti v času narodno-osvobodilnega boja in kako se v stališčih ljudi kažejo učinki takšne usmeritve. Primerjava podatkov o odnosu do domobranstva in partizanov, ki so bili zbrani v letih 1994, 2003 in 2012, kaže naslednje.

 


a) Negativen odnos do pojma »slovensko domobranstvo« se je od 1994 do 2012 okrepil (delež se je povečal od 37,0% na 47,7%), medtem ko ostaja delež tistih s pozitivnim odnosom sorazmerno nizek in bistveno nespremenjen (v ustreznih letih 17,0% in 16,9%).

 


b) Negativen odnos do besede »slovenski partizani« je ves čas šibek, delež tako ocenjujočih se tudi ni bistveno spremenil (1994 – 12,5%, 2012 – 11,2%). Pozitiven odnos do besede slovenski partizani pa se je očitno okrepil: v ustreznih letih se je delež povečal od 41,1% na 57,3% (že leta 2003 je presegel polovico – 51,6%).

 


c) Pri obeh pojmih se je zmanjšal delež neodločenih od približno ene tretjine (1994 je pri partizanih 34,7%, pri domobrancih 30,1%) na dobro petino, medtem ko je malo takšnih, ki ne vedo, kakšen je njihov odnos tako pri partizanih (1994 – 11,6%, 2012 – 8,9%) kot pri domobrancih (15,9%, 12,5%).

 


Kljub različnim oblikam opravičevanja kolaboracije slovenskih posvetnih in cerkvenih oblasti, ki se po letu 1990 nenehno porajajo, večina odraslih anketirancev razume to kot zavržno dejanje, preprosto kot hlapčevstvo in izdajo (1995 – 52,3%). Da je pomen, ki ga ima beseda »izdaja«, povezan s konkretnimi nosilci in da nikakor ne sodi na smetišče zgodovine (kamor ga nekateri tako goreče potiskajo), kaže strinjanje s trditvijo »Boj domobranskih enot na strani okupatorja je bil dejanje izdaje lastnega naroda«. Od leta 1995 do 2102 se je delež tistih, ki se (zelo) strinjajo s to trditvijo sicer zmanjšal (od 59,8% na 49, 7%), vendar še vedno predstavlja polovico odraslih vprašanih. Ob tem, ko se je prepolovil delež tistih, ki zavračajo to trditev (od 15,5% na 7,3%), se je močno povečal delež nevednih: od 10,2% na 29,1%.

 


Za kaj in za koga so se borili partizani in domobranci?

 


Glede na trdovratno prakso predelovanja zgodovinske podobe slovenske družbe je zanimivo spoznati, kako so se spreminjali pogledi na vlogo partizanov in domobrancev. Podatki raziskav slovenskega javnega mnenja v letih 1990, 1993, 2001, 2005, 2007 in 2011 kažejo naslednje značilnosti:

 


Od 1990 do 2011 se je občutno povečal delež tistih, ki so prepričani, da so partizani bili pravičen boj (od 39,6% do 48%) – teh je skoraj polovica. Glede na strankarsko pripadnost so v letu 2011 nad povprečjem (48%) pripadniki strank: SD (75%), Zares (67%), Desus (66%) in LDS (58%); pod povprečjem pa so pripadniki: SLS (37%), SDS (30%) in NSI (26%).

 


V vseh meritvah je zelo malo ljudi sprejelo sprevrnjene razlage, ki partizanski boj enačijo z »boljševistično«, komunistično revolucijo – njihov delež je stalno pod 9 %. Po podatkih iz leta 2011 je precej nad povprečjem NSI (21%), pod povprečjem pa le SD (5%) in Zares (5%).

 


Podpora domobrancem (ob hkratni kritiki sodelovanja z okupatorjem) se je zmanjšala od 20,16% v 1990 na 12,6% v letu 2011. Po strankarski pripadnosti so med podporniki domobrancev v letu 2011 nad povprečjem (13%) pripadniki strank: SLS (30%), SDS (26%), NSI (21%) in LDS (16%); pod povprečjem pa so: SD (3%), Desus (6%), SNS (9%) in Zares (10%).

 


Deleži nevednih se od 1990 do 2011 gibljejo med eno četrtino in eno petino, kar je vsekakor veliko. Res pa se je povečal delež tistih, ki si mislijo kaj drugega (od 5,0% 1990 na 10,3% leta 2011), kar pa niti ne preseneča glede na pogosto pristransko delovanje zlasti elektronskih medijev.

 


Glede na trdoživa prizadevanja, da bi pripadnike domobranske vojske razglasili za edino prave borce za slovensko domovino in za vzorne domoljube, je zanimiv vpogled v spreminjanje ocen o tem, za čigave interese se je borila partizanska vojska na eni in domobranske enote (ki so prisegle Hitlerju) na drugi strani. Podatki meritev SJM od 1995 (preko 2003) do 2012 kažejo dve tendenci. V času od 1995 do 2012 se je očitno zmanjšal delež prepričanih, da so se domobranci borili za slovenske interese (od 31,4% na 21,2%). V istem obdobju je delež tistih, ki se s tem ne strinjajo, ostal praktično enak (40%,nekoliko se je povečal 2003 – na 45,4%) in je dvakrat večji od prve kategorije; izrazito se je povečal delež tistih, ki ne vejo za odgovor – teh je že dobra petina; visok pa je tudi delež neodločenih (16,5%).

 


Šibko poznavanje konkretnih zgodovinskih dogajanj se krepi, kar je zlasti problematično, kadar gre za nevednost o delovanju ključnih organiziranih družbenih sil, ustanov (institucij) in organizacij v prelomnem obdobju druge svetovne vojne na Slovenskem. Težnje, da bi se uravnotežilo vlogo vseh vpletenih v tem času, so v javnem govoru stalno navzoče (pod geslom »vsi so ubijali«), čeprav so v popolnem neskladju z resnično izredno velikim neravnovesjem v razpolaganju z oblastjo in družbeno močjo ter vsestranskimi sredstvi prisile. Posledice takšnih stališč je mogoče zaslediti v ocenjevanju vloge slovenske Cerkve v domobranstvu . Po podatkih SJM od 1995 do 2012 se je očitno zmanjšal delež tistih, ki se strinjajo s trditvijo »V slovenskem domobranstvu je imela odločilno vlogo slovenska katoliška cerkev s svojo protikomunistično politiko« (od 62,0% 1995 do 47,8% ). Res je, da se je nekoliko zmanjšalo tudi nestrinjanje (od 11,5% na 9,1%), hkrati pa se je izrazito povečala nevednost (od 13,5% na 30,6%). Ob takšnem »stanju duha« ni težko prepričati nevednih, kdo je bil »pravi rodoljub« in kako velika krivica se je godila Cerkvi (kot največji žrtvi), ki da je zgolj sledila naukom Jezusa Kristusa.

 


Ob močni nevednosti se zlahka ohranjajo tudi razlage, kot je naslednja: »Zaradi partizanskega nasilja je bila ustanovitev domobranske vojske nujno dejanje samoobrambe«. Od leta 1995 do 2012 sta se sicer zmanjšala deleža tako tistih, ki se strinjajo s to trditvijo (od 27,0% na 16,5%), kot drugih, ki to trditev zavračajo (od 41,7% na 32,9%), vendar se je zelo povečal delež nevednih (od 14,8% na 31,7%). Domnevamo lahko, da se bo nevednost še povečevala, kajti vedno več bo odraslih, ki so se izobraževali v samostojni Sloveniji, v kateri je pouk o prelomnem obdobju druge svetovne vojne in NOB skrčen na minimum, dovolj pa je npr. prostora za pouk o »šegah in navadah«.

 


Partizani – za slovenstvo!

 


Podatki SJM od 1995 do 2012 kažejo, da je stalno in prevladujoče prepričanje, da so bili partizani tisti, ki so se borili za interese slovenskega naroda (73,8%, 72,5%). Delež tistih, ki se ne strinjajo, se je v tem času prepolovil (od 12,2% na 6,1%), medtem ko se je precej povečal delež nevednih (od 2,1% na 13,0%).


K zanesljivosti te ocene lahko prispeva tudi sprejemanje trditve »V času druge svetovne vojne je bila partizanska vojska edina prava slovenska vojska«. Kljub razglašanju, da je prava slovenska vojska tista, ki se je borila za vero in proti »komunizmu«, podatki kažejo, da večina misli drugače. V zadnjih sedemnajstih letih se je okrepilo prepričanje, da je bila edina prava slovenska vojska partizanska (65,5% v letu 1995 in 69% v letu 2012). Ob tem, ko je tako prepričanih več kot dve tretjini anketiranih, pa že dobra petina ne ve, kako bi se opredelila glede partizanske vojske. Če ob tem upoštevamo, da se je začelo v javnih medijih opuščati ustrezne oznake partizanske vojske (in nadomeščati s posplošenim »odporniškim gibanjem), potem je ob naraščajoči nevednosti možno pričakovati razširjanje in utrjevanje zvodenele in zlagane podobe o partizanskem narodnoosvobodilnem boju.

 


V času nenehnih poskusov zmanjševanja pomena OF in partizanskega boja je vredno pozornosti spreminjanje ocene o tem, »kakšno podporo med slovenskim prebivalstvom sta imela Osvobodilna fronta in partizanstvo«. Po podatkih SJM se je delež tistih, ki menijo, da sta OF in partizanstvo imela podporo večine ali velike večine prebivalstva od leta 1995 do leta 2012 nekoliko zmanjšal (od 61,4% na 55,7%), nekoliko se je zmanjšal (že tako majhen) delež tistih, ki so ocenili, da je šlo za podporo (le neznatnega) manjšega dela prebivalstva (od 7,4% na 4,3%), pa tudi, da je bila podporna približno polovica prebivalstva (od 25,6% na 19,2%). Izjemno pa se je povečalo število nevednih: od 5,0% na 20,6%.

 


Glede podpore slovenskemu domobranstvu večina ocenjuje, da so ti uživali podporo manjšega (le neznatnega) dela prebivalstva, čeprav se je delež od 1995 do 2012 zmanjšal (od 63,2% na 51,6%). Ob zanemarljivih deležih tistih, ki menijo, da je velika večina podpirala domobranstvo (5,8% v letu 2012), ali približno polovica (12,1% v letu 2012), je se je zelo povečal delež nevednih (od 11,5% v letu 1995 na 27,5% 2012).

 


O ponosu na zmago nad fašizmom in nacizmom

 


V raziskovanju slovenskega javnega mnenja je bilo leta 2005 in 2007 zastavljeno vprašanje: »Maja letos bo Evropa proslavljala 60-letnico konca druge svetovne vojne in zmage nad nacizmom in fašizmom. Ali smo Slovenci lahko ponosni na svojo vlogo pri tej zmagi, ali ne?« Absolutno je prevladujoča ocena, da je ta zmaga temelj za ponos, čeprav se je delež ponosnih nekoliko znižal (od 81,1% 2005 do 74,5% 2007), delež nevednih pa se je povečal (od 13,4% na 17,8%).

 


Splošni podatki SJM v letu 2007 o ponosu na vlogo Slovencev pri zmagi nad nacizmom in fašizmom se pa očitno razlikujejo, če jih opazujemo glede na starost, zaposlitev, kraj bivanja ter spol. Navajam le nekaj tistih deležev, ki najbolj odstopajo od povprečij.

 


Zelo očitno se kaže generacijska razlika, saj se z upadanjem starosti zmanjšuje tudi delež ponosnih, povečuje pa delež nevednih. Tako je pri tistih, ki so stari manj kot 30 let, nasploh najnižji delež ponosnih na zmago (68% v primerjavi s poprečnim – 75% deležem), ter precej nadpovprečen delež nevednih (24% v primerjavi s povprečnim – 17,8%).

Po ponosu na zmago nad nacizmom in fašizmom najbolj izstopajo navzgor od povprečja prebivalci Notranjsko-kraške regije (96%), Zasavske (90%), Ljubljane (86%), Goriške (82%) in Spodnje-posavske (80%). Nadpovprečno ponosni so višje in visoko izobraženi (80%) ter vodilni in vodstveni (85%). In še glede spola: moški so nekoliko bolj ponosni kot ženske (77%, 72%).

 


Kakšen je odnos do pojmov socializem in kapitalizem?

 


O spreminjanju množične zavesti veliko pove tudi odnos do samih pojmov socializem in kapitalizem, ki so ga anketiranci izražali v raziskovanju od leta 1993 do 2011. V tem času se je zelo povečal delež tistih, ki imajo pozitiven odnos do pojma socializem (od 17,9% 1993 do 44% 2011), hkrati pa se je močno povečal delež tistih, ki imajo negativen odnos do kapitalizma (od 29% na 40%).

 


Spreminjanja odnosa gotovo ni mogoče pojasniti poenostavljeno z »jugonostalgijo«, temveč s hitrim razkrajanjem institucionalno zagotovljene socialne varnosti večine prebivalstva. Pri ocenjevanju ene in druge ureditve gotovo ni šlo (in ne gre) za neko »ideološko« pristransko prakso, temveč za neposredno življenjsko izkušnjo na ključnih področjih uresničevanja sistema družbene blaginje. V postsocialističnem obdobju so se namreč hitro razblinile rožnate obljube in pričakovanja o tem, kako bo »demokracija« prinesla boljše možnosti življenja, na kar se je skrčilo javno predstavljanje prednosti mnogostrankarske politične ureditve ob zamolčevanju ekonomske vsebine, ki se je vezala na »stare demokracije«.

 


Večina prebivalstva v socialističnem obdobju ne vidi le slabosti, strahu in zatiranja. Tako prepričanih je v vseh meritvah od 1992 do 2011 manj kot 10%, najbolj so takšne ocene izražene pri pripadnikih NSI. Se je pa delež tistih, ki označujejo ta čas kot »napredek in dobro življenje«, zvišal od 14,5% 1992 na 24,8% v letu 2011 (najnižji je delež pri pripadnikih NSI). Kljub temu se ocena o totalitarizmu in »svinčenem času« nikakor ne umika iz javnega govora. Čeprav se je delež tistih, ki socialističnemu obdobju pripisujejo »marsikaj dobrega, pa tudi marsikaj slabega«, zmanjšal (od 67% leta 1993 na 55,2% v letu 2011), je ta ocena še vedno najbližja več kot dobri polovici prebivalstva.

 


Javno mnenje ni razklano na pol

 


Rezultati raziskovanj slovenskega javnega mnenja prepričljivo kažejo, da državljanska zavest ni razklana na pol, temveč asimetrično, pri čemer se opazno krepi pozitivno vrednotenje NOB in socializma. Ta tendenca prevladuje pri tistih, ki svoja stališča oblikujejo na podlagi svojih izkušenj, merjenih z merili pogojev za dostojno in človeka vredno življenje ljudi. Pomanjkanje primerljivih izkušenj v različnih sistemih družbene blaginje in izobraževalni primanjkljaj v oblikovanju (za)vedenja o celovitem zgodovinskem dogajanju verjetno prispevata k temu, da se (zlasti pri mlajših) povečuje kategorija neodločenih in predvsem nevednih. Kolikor se bo takšna usmeritev nadaljevala, se bo postopno krčil tudi moralni kapital, ki je bil pridobljen pred zasukom političnega sistema.

 


Prav opiranje na ta kapital lahko pripomore k iskanju izhodov iz sedanje vsestranske krize. Ne gre za to, da bi pri načrtovanju prihodnjega razvoja preprosto upoštevali »stare recepte«, temveč da bi njihove sestavine prilagodili novim zahtevam. To pomeni, da bi kot družba težili k ustvarjanju takšnih razmer, v katerih bodo spoštovane in sistemsko varovane vrednote, kot so svoboda, ustvarjalnost, samostojnost, enakost, pravičnost. Samo tako se lahko zmanjša pritisk ene same možnosti – nadaljevanje obstoječega stanja, ki brez korenitih sprememb vodi v novi kolonializem in splošno revščino. Za upor zoper to smer razvoja pa so potrebni tudi ozaveščeni in pogumni ljudje. Vstajniško gibanje je pokazalo, da takšni ljudje so in da se njihovega glasu ne more kar preslišati.

 




IZJAVA O NEPRIMERNOSTI DOMOBRANSKIH SIMBOLOV V ŠENTJOŠTU

61. seja kolegija predsednika Zveze, 9.7.2013
Na seji predsedniškega kolegija Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije 9. 7. 2013 smo obravnavali informacijo o tem, da je skupina, oblečena v domobranske uniforme ob domobranski zastavi imela stražo in položila venec k tako imenovani kapelici mučenikov, v čast prve vaške straže.

Ponovili smo stališče naše Zveze, da spoštujemo pieteto do mrtvih, obsojamo pa zlorabo mrtvih v politične namene. Še posebno, ko gre za čaščenje sodelovanja z okupatorjem. Vaške straže so oborožili italijanski fašistični okupatorji, jih pozneje organizirali, vzdrževali in plačevali v svoji enoti Milicia volontaria anticomunista. Slovensko domobranstvo pa so ustanovili nemški nacistični okupatorji kot sestavni del svoje SS policije. Domobrance so oborožili, izurili, vzdrževali in plačevali. Znana je tudi njihova prisega na Hitlerjev rojstni dan aprila 1944 in ponovno januarja 1945.

Pripadniki teh enot so sami ali v sodelovanju z okupatorji povzročili številne zločine, zlasti širom po Ljubljanski pokrajini. Po tedaj veljavnem kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije je bilo za tako sodelovanje z okupatorjem predpisana celo smrtna kazen ali dosmrtna ječa.

Simboli takratnih sodelavcev okupatorjev (uniforme, znaki, zastave, itd.) torej nikakor ne sodijo v sedanji čas. To je posebej prepovedano tudi v 16. členu veljavnega zakona Republike Slovenije o vojnih grobiščih, kjer je določeno, da niso dovoljene označbe, besedila ali simboli, ki poveličujejo in slavijo pripadnost ali sodelovanje z okupatorji.




STALIŠČA ZVEZE BORCEV O NARODNI POMIRITVI

18. seja predsedstva Zveze, 2.4.2013

Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije se je še pred osamosvojitvijo Republike Slovenije in po njej večkrat javno pozitivno zavzela za spoštovanje vseh žrtev v drugi svetovni vojni in ob njenem izteku ter za narodno in državljansko pomiritev med živimi. Predsedstvo Zveze je na seji 2. aprila 2013 strnilo dosedanje ugotovitve v naslednja

                                                                             STALIŠČA ZVEZE BORCEV
                                                                               O NARODNI POMIRITVI

1.
Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije razume narodno pomiritev kot normalno sožitje državljanov, v medsebojnem spoštovanju človekovih pravic in ne glede na različne nazore in politična prepričanja. Pri tem moramo upoštevati zgodovinska dejstva, kot so se zgodila, saj jih za nazaj ni mogoče spreminjati.
2.
Sovražna okupacija med 2. svetovno vojno, razkosanje našega naroda in njegovega ozemlja je osnova zla, ki je tragično in usodno poglobilo predvojno ideološko in politično razdvojenost.

Poglavitni krivci za grozote 2. svetovne vojne na slovenskih tleh so nacifašistični okupatorji, ki so slovenskemu narodu namenili uničenje, preselitev ali asimilacijo in pri tem sami ali z njihovimi domačimi sodelavci povzročili ogromne človeške žrtve, silno trpljenje in bedo civilnega prebivalstva in veliko gmotno škodo. Brez okupacije ne bi bilo niti bratomorne vojne, ne obvojnih izvensodnih likvidacij.

3.
Oboroženi partizanski odpor Osvobodilne fronte slovenskega naroda (v kateri je imela vodečo vlogo Komunistična partija ob pristanku vseh sodelujočih grupacij – kulturnikov, krščanskih socialistov, liberalnih Sokolov in drugih) je bil aktivni del Protifašistične zveze zahodnih demokracij in vzhodne komunistične Sovjetske zveze, užival njeno podporo in sodelovanje. Upor proti tujim zavojevalcem in njihovim domačim zaupnikom in pomožnim oboroženim enotam je zgodovina vse od antike vselej obravnavala kot častno dejanje. Slovenski narod se je z OF in partizanskim bojem uvrstil med narode, ki pripadajo zgodovini častnih dejanj. Ta odpor je kot pomemben temelj državne osamosvojitve, ki je bila dosežena pol stoletja kasneje, eno najveličastnejših dejanj v naši narodni zgodovini. Odpor sovražni okupaciji je integralni del slovenskega narodnega značaja in zato politične morale, ki vitalne interese naroda postavlja pred vse druge osebne ali strankarske koristi.

4.
Kolaboracija z okupatorjem je bila posledica zavestne nazorske in politične odločitve; opravičilo je iskala tudi v občasnem lokalnem nasilju odporniških enot, ki je bilo v nasprotju s povelji vodstva osvobodilnega boja. Vojaška dokumentacija okupacijskih sil dokazuje, da so morali okupatorji svoje "konfidente" umikati iz Slovenije, da bi jih tako zaščitili pred obsodbo odporniških sil. Dokumenti iz partizanskih virov prav tako dokazujejo, da je v nasprotju s povelji vodstva narodnoosvobodilnega boja prihajalo do lokalnega nasilja. Formiranje protikomunistične milice (MVAC) pa je bila strategija okupatorja ne pa lokalne samoobrambe. Najtežji del slovenske kolaboracije so domobranci, tako po številu pripadnikov kot po žrtvah, ki so jih povzročili. Bili so sestavni del nacističnih okupacijskih sil, ki so jih ustanovili nemški okupatorji, jih plačevali, oborožili in preskrbovali. Bratomorna kolaboracija je bila moralno in pravno zločinska in se je ne da opravičiti. Ljubljanska škofija RKC je kolaboracijo moralno spodbujala, v njej sodelovala, ni se pa za to ravnanje nikdar opravičila.

5.
V osvobodilnem odporu je imela pomembno, tudi odločilno vlogo Komunistična partija, v osamosvojitvenem odporu pa DEMOS, vendar ne eno ne drugo ne sme postati predmet ideologizacije in diskriminatornih zanikanj z ene ali druge strani. Osvobodilni in osamosvojitveni narodni odpor zaslužita spoštljivo priznanje in se morata kot taka tudi prenašati v vzgojno-šolskem sistemu na nove rodove. Res je v osvobodilnem boju tudi Slovenec streljal na Slovenca, ko sta si stala nasproti kot vojaka osvoboditve in okupatorja, kar je imelo nekatere značilnosti bratomorne vojne, ni pa to bila državljanska vojna, saj sodelavci okupatorja niso bili v službi svoje domovine temveč tujih zavojevalcev.

6.
Revizionistični poizkus potvarjanja dejanskega zgodovinskega dogajanja zahteva kritično obsodbo. "Olepševanje" ali "kriminalizacija" zgodovinskega dogajanja se morata umakniti resničnemu in objektivnemu prikazovanju narodove preteklosti. Slepomišenje z enačenjem fašizma in komunizma kot dveh oblik totalitarizma zamegljuje zgodovinsko dejstvo, da je bila komunistična Sovjetska zveza zaveznik velikih demokracij, medtem ko je bil naci-fašizem smrtni sovražnih obeh. Bil je skupen boj za preživetje civilizacije. V "hladni vojni" pa so se ideološke fronte spremenile.

7.
Narodnoosvobodilni boj je s priključitvijo slovenskega Primorja pripeljal do izpolnitve stoletnega slovenskega narodnega programa za Združeno Slovenijo. Zato je najpomembnejši temelj slovenske državnosti. Demokratično izvoljeni Zbor odposlancev je oktobra 1943 izvolil delegacijo, ki se je na II. zasedanju AVNOJ po pooblastilu Zbora izrekla za vstop v jugoslovansko federacijo: federativna država je zaradi udeležbe v antifašistični koaliciji dobila mednarodno priznanje.

8.
Različna tolmačenja zgodovine se uporabljajo za delitve na "vaše" in "naše" ter za "lustracije" političnih nasprotnikov. Kaznovanje medvojnih kolaborantov je bilo med vojno dogovorjeno med zavezniki. Sklicevanje na poboje nasprotnikov ob iztekanju druge svetovne vojne vse bolj postaja zloraba mrtvih za politične obračune z živimi. Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije to tragedijo ob izteku druge svetovne vojne obsoja, kot dejanje, ki je bilo v nasprotju z elementarnimi načeli civilizacije in človečnosti.

9.
Temelj pomiritve in vzpostavljanja normalnih razmer za politični dialog – je vzpostavljanje zaupanja, ki se ne gradi zgolj na priznanju in sprejemanju zgodovinske resnice, ampak na spoštovanju moralnih političnih standardov. Zaupanje zahteva predvsem spoštovanje dane besede. S postopno pomiritvijo bomo sčasoma morda prišli do možnosti, da se vsi skupaj vprašamo, zakaj se nam je zgodilo toliko hudega. Seči bomo morali daleč nazaj, vendar nam bo to pomagalo, da bomo spregledali, kam vodijo ideološke strasti in delitve.

Pomiritev ni in ne more biti "mirovna pogodba" po končanem oboroženem konfliktu. Pomiritev je proces, ne enkratno dejanje. Važen je odločen korak in ne samo končni rezultat. Danes je politična atmosfera očitno tako "pregreta", da je že skromen poizkus premostitve "maščevalnosti" obsojen z "izobčenjem". To stanje duha se lahko zdravi samo na dolgi rok z vsakodnevnim ravnanjem in ne z nacionalno deklaracijo o sožitju ali zgodovinsko levo-desno politično koalicijo.

Pietetni odnos do posmrtnih ostankov vseh žrtev druge svetovne vojne na ozemlju Slovenije je dejanje človečnosti naše civilizacije. Vsem mrtvim smo dolžni priznati pravico do groba in imena na njem, kjer je to le mogoče in če je takšna želja njihovih svojcev. Žrtvam vseh vojn pripada skupni spomenik.

10.
Na zakonodajni ravni je potrebno sprejeti zakon, ki bo z najstrožjimi sankcijami preprečeval sovražni govor in druga dejanja, ki spodbujajo nestrpnost in mržnjo.

V obstoječi zakonodaji je treba novelirati vse zakonske odredbe, ki še dopuščajo ideološko diskriminacijo in/ali žalijo idejna prepričanja državljanov. Državne proslave morajo biti proslave vseh državljanov. Država in njene institucije so instrument in zaščitnik vseh državljanov. Vsak poizkus strankarskega prisvajanja države je treba zavrniti.

                                                                                                        ***
Navedena stališča ZZB v NOB Slovenije je treba razumeti kot njen celovit pogled na obravnavano vprašanje, ne pa kot vso in izključno resnico o časih nas vseh. Prepričani smo, da s takimi stališči dejavno sodelujemo v procesu narodne pomiritve.

Številka: 06-2/13

                                                                                                                         PREDSEDSTVO ZZB NOB SLOVENIJE



ZNANILCI VREDNOT MIRU
Celovitost spomina na holokavst. Pojasni naj vzroke in posledice.
Je opomin in temelj prihodnosti.

Iztok Mirošič, slovenski veleposlanik v Rimu
Delo, 18. 2. 2013


Ob svetovnem dnevu spomina na holokavst, 27. januarja vsako leto, je predsednik Italijanske republike Napolitano v govoru v predsedniški palači poudaril pomembnost ohranjanja spomina na holokavst, aktivno širjenje informacij ter ozaveščanje o razumevanju preteklosti.

Spominjajoč se judovske tragedije v drugi svetovni vojni, želim najprej opozoriti na Slovenca, delujočega v Rimu, Cirila Kotnika, ki je nesebično reševal preganjane antifašiste in rimske Jude pred nacisti.
Zaradi njegovih zaslug pri reševanju Judov med holokavstom že nekaj časa potekajo skupne slovensko-italijanske priprave na priznanje njegovega statusa pravičnika med narodi, najvišjega priznanja Izraela.
Ciril Kotnik je bil diplomat slovenskega rodu, ki je dolgo deloval v Rimu. Zaradi njegovih dejavnosti ga je gestapo aretiral, mučil in obsodil na smrt. Zdaj predstavlja svetlo stran skupne zgodovine in je povezovalni člen med Slovenijo in Italijo kot znanilec vrednot miru.
Takšnega je v svojem govoru v slovenskem parlamentu ob državniškem obisku v Sloveniji predstavil tudi predsednik Italije, ki je o njem dejal: »Njegova herojska zgodba ohranja simboličnost bogatega niza človeške solidarnosti in prijateljstva, ki od nekdaj navdihuje naša naroda.« Slovenija, Italija, občina Rim in judovska skupnost želimo v Rimu postaviti obeležje temu plemenitemu človeku.

Ob spominu na zločin holokavsta pa ne smemo pozabiti in prezreti strahot in zločinov fašističnega režima, katerega žrtve so bili tudi številni Slovenci.
Koncentracijska taborišča niso bila le nacistična, bila so tudi fašistična. Prav letos zaznamujemo 70. obletnico zaprtja italijanskih fašističnih koncentracijskih taborišč, v katerih so umirali številni Slovenci.
Na dan, ko se spominjamo žrtev nacizma, je primerno opozoriti tudi na žrtve fašizma, še posebno zaradi pomanjkljive informiranosti splošne javnosti v Italiji. Ob dnevu spomina smo na italijanskem političnem prizorišču slišali tudi izjave, ki bi lahko pomenile revizijo grozot fašističnega režima, med katere sodijo tudi fašistična koncentracijska taborišča.
Ta je, kot sem že napisal, tudi Slovencem prizadejal veliko gorja. Močno podpiram besede predsednika Napolitana, ki je tak revizionizem odločno obsodil. Zgodovina se namreč ne sme ponoviti. Prav zato je treba dosledno opozarjati na nečlovečnost in nedemokratičnost fašističnega režima, opomin in spomin pa negovati posebno pri mladih generacijah v šolah.


Spomin kot opomin


O strahotah in žrtvah v italijanskih koncentracijskih taboriščih v času fašizma, kar je širši in šolski italijanski javnosti premalo znano, pišejo v novejšem času tudi italijanski zgodovinarji, med njimi Carlo Spartaco Capogreco, ki velja za enega največjih mednarodnih strokovnjakov za fašistična civilna taborišča. Uničevalni sistem v njih je opisal v knjigi I campi del Duce. L'internamento civile nell'Italia fascista (1940–1943). Tudi zgodovinar Davide Conti je opravil podrobno raziskavo tega vprašanja v svojih knjigah Criminali di guerra italiani in L'occupazione italiana dei Balcani. Crimini di guerra e mito della brava gente (1940–1943).

Nasplošno lahko ugotovimo, da tudi italijansko zgodovinopisje v zadnjih letih odpira v javnosti premalo znane teme in kaže več zanimanja za strahote tudi italijanskih fašističnih koncentracijskih taborišč. O zgodovini slovensko-italijanskih odnosov piše tudi v zborniku Italia e Slovenia fra passato, presente e futuro, ki sta ga uredila Massimo Bucarelli in Luciano Monzali. Eno zadnjih del, ki je izšlo lani z naslovom Di là del muro. Il campo di concentramento di Treviso (1942–1943) avtorice Francesce Meneghetti, govori o nečloveškem umiranju Slovencev in o terorju v fašističnem taborišču.

Slovenska manjšina v Italiji je fašistični teror občutila med prvimi v Evropi. Že 13. julija 1920 je bil v tem divjanju požgan slovenski Narodni dom v Trstu. V Bazovici so bili ustreljeni prvi uporniki proti fašizmu in borci za demokracijo v Evropi, obsojeni kot teroristi, ki si zdaj zaslužijo rehabilitacijo z ustreznim pravnim procesom.

Poročilo slovensko-italijanske skupne zgodovinske komisije z naslovom Slovensko-italijanski odnosi – Rapporti italo-sloveni 1880–1956 poroča o fašističnem medvojnem nasilju na okupiranih ozemljih: »Okupacijski režim [Mussolinija] je temeljil na nasilju, ki se je izražalo v konfinacijah, deportacijah in internacijah v številna taborišča po Italiji (med njimi Rab, Gonars in Renicci), v procesih pred vojaškimi sodišči, v zaplembah in uničevanju premoženja, v požigih domov in vasi.
Bilo je več tisoč mrtvih: padlih v bitkah, obsojenih na smrt, ustreljenih talcev, ubitih civilistov. V taborišča je bilo odgnanih približno 30.000 [Slovencev], večinoma civilistov, žensk in otrok. Mnogi so od trpljenja umrli.« Številni slovenski interniranci so zaradi lakote spominjali na žive okostnjake, navajajo zgodovinski viri. O preživljanju strahot pod fašističnim strojem in fašističnem uničevanju ljudi in narodov, ki ga ne bi smeli izbrisati iz zgodovinskega spomina, piše tudi svetovno znani v Trstu živeči pisatelj Boris Pahor. Vse to je v naši sosednji državi premalo znano.

Spomin mora biti celovit. Pojasniti mora vzroke in posledice. Je opomin in temelj prihodnosti. Zgodovinarji Italije, Nemčije in Slovenije so leta 2012 skupaj združili moči v projektu, ki ga je podprla Evropska unija, in opravili pregled vseh italijanskih fašističnih taborišč ter zbrali obsežno dokumentacijo in pričevanja preživelih ter gradivo objavili na spletnem dokumentacijskem centru pod naslovom www.campifascisti.it. Ta spletni center vsebuje vse dokumente o represiji, segregacijah in deportacijah italijanske države od dneva, ko je oblast prevzel Mussolini (1922) do konca druge svetovne vojne leta 1945. Podatki se nanašajo tudi na slovenske civiliste in njihovo trpljenje v fašističnih koncentracijskih taboriščih ter na deportirane.

Tudi spomin na grozote fašističnih koncentracijskih taborišč in težke zgodovine v obmejnem področju naj bo namenjen graditvi skupnega spomina med Slovenci in Italijani, da se strahote ne bi več ponovile, za čvrsto skupno prihodnost in sožitje. Del te skupne prihodnosti sta tudi naši manjšini, slovenska v Italiji in italijanska v Sloveniji, ki zahtevata iskreno, ne le deklarativno, zavzemanje za posebno pozornost ter dosledno uresničevanje mednarodnih pogodb in zakonodajnega varstva, ki naj jima omogoči normalno delovanje in razvoj.

»Duh iz Trsta«

Srečanje treh predsednikov Italije, Slovenije in Hrvaške julija 2010 v Trstu ter obisk Narodnega doma in položitev venca ezulom je bil prvi, pozitivni in nujni korak k skupnem priznanju težke medsebojne zgodovine. Le ta temelji na spoznanju in priznanju vzrokov in posledic dogajanj, ki so vodila v katastrofo za oba naroda.

Decembra 2012 sta Italija in Nemčija objavili skupno poročilo zgodovinarjev, ki obravnavajo zločine nacizma nad italijanskimi državljani. Objava je pozitivna in služi kot opomin, da se grozote ne bi ponovile v prihodnosti.

Vladi Republike Italije in Republike Slovenije sta leta 1993 ustanovili skupno »slovensko-italijansko zgodovinsko-kulturno komisijo«, sestavljeno iz italijanskih in slovenskih zgodovinarjev. Njeno delo je trajalo sedem let in se končalo leta 2000. Njen namen je bil pojasniti probleme iz preteklosti med našima narodoma, da bi čim bolje uredili našo prihodnost. Zgodovinarji obeh držav so dosegli soglasno poročilo in objektivno opisali zgodovinsko dogajanje ob naši meji. Komisija je pripravila skupno poročilo Slovensko-italijanski odnosi – Rapporti italo-sloveni 1880–1956.

Dogovorjena je bila skupna slovensko-italijanska objava in predstavitev poročila. Slovenija je poročilo objavila že leta 2001, italijanska država pa, žal, še vedno ne.

To poročilo je poročilo za prihodnost. »Duh iz Trsta«, ki je zavel ob srečanju treh predsednikov, bi moral opraviti naslednji korak – da bi tudi Italijanska republika uradno objavila poročilo skupne slovensko-italijanske komisije zgodovinarjev ter da bi ga javnosti tudi skupaj primerno predstavili. Poročilo, ki je minimalni skupni imenovalec razumevanja naše skupne zgodovine, bi namreč moralo postati del spomina mladih generacij, predvsem v šolah. Postati bi moralo tudi skupno sredstvo v boju proti poneverbam obmejne. Da bi po naukih težke preteklosti in predsodkov poskušali le-te preseči in skupaj gradili prijateljsko prihodnost v naši skupni Evropski uniji.

Ta poziv za prihodnost Slovencev in Italijanov ter celovitost spomina sem 6. februarja, pred dnevom spomina na fojbe in eksodus v Italiji, v posebnem pismu naslovil na zunanjega ministra Italije Giulia Terzija, zaradi mladih generacij v šolah na ministra za izobraževanje Fancesca Profuma in v vednost poslal predsedniku Republike Italije Giorgiu Napolitanu.



VELIKA IN TEŽKA BITKA - Primorski dnevnik 27. 10. 2012

Odgovor Dušana Fortiča na pismo dr. Dimitrija Rupla Borisu Pahorju

pdfPrimorski_dnevnik_27.10.2012 (.pdf 728KB)



ITALIJANSKA SODIŠČA ZAVRNILA OBTOŽBE PROTI XI. KORPUSU in
PROTI FRANCU PREGLJU - BORU

Ljubljana, 20. september 2012

Obtožba in proti obtožba v sodni proceduri italijanske povojne politike proti Jugoslaviji in še posebej proti samostojni Sloveniji, ki se je odražala z objavo knjige z naslovom Genocidio (Genocid) Marka Pirine iz Pordenona, ki jo je s podpro državnih oblasti uspešno promoviral v vseh krajih Italije, od Trsta do Kalabrije.

V knjigi navaja, da so vsi tisti, ki so sodelovali z IX. Korpusom, izvajali genocid nad italijanskim prebivalstvom. Še posebej izpostavlja spisek 89 imen, med njimi tudi Franca Preglja-Bora, Joška Ošnjaka in dr. Marjana Zdravljiča. V spisku je dve tretjini imen aktivistov in aktivistk OF, ki so po kapitulaciji Italije v Gorici sodelovali z njimi.

Po tehtnem premisleku se je Pregelj odločil in zato animiral pokojnega Ošnjaka in Zdravljiča, da so vložili obtožbo proti Marku Pirinu, da s tem branijo svojo čast, dostojanstvo in ponos IX. Korpusa, primorskega ljudstva in NOB Slovenije. V postopku na pristojnem temeljnem sodišču v Pordenonu so z dokazi in pričami ovrgli vse Pirinove obtožbe in 20. 03. 2004 ga je sodišče obsodilo, da mora plačati vse stroške postopka in njim ustrezno odškodnino.

Na to razsodbo v Pordenonu se je Pirina pritožil na drugostopenjsko Apelacijsko sodišče v Trstu, ki je potrdilo prvostopenjsko razsodbo v Pordenonu z majhno modifikacijo v našo škodo. Obtoženi Pirina se je nato pritožil na Kacasijsko sodišče (Vrhovno sodišče) v Rimu, ki je 25. 11. 2009 zavrnilo vse pritožbe in potrdilo obsodbe Apelacijskega sodišča v Trstu. Kmalu po pravnomočni obsodbi v Pordenonu so na osnovi izmišljenih obtožb Marka Pirine tožilci in organi pregona vložili proti Francu Preglju-Boru kazensko ovadbo, da je kot komisar IX. Korpusa kriv za poboj na tisoče ljudi in genocid nad italijanskim prebivalstvom.

Bolonjsko sodišče je po temeljiti preiskavi 5. 03. 2005 ugotovilo in sprejelo sklep, da ni kriv in to obrazložilo na devetinštiridesetih straneh. Kot dokaz neosnovanih izmišljenih obtožb sodišče taksativno navaja tudi imena posameznikov, ki so bili še živi v času, ko je tekla obtožba, kakor tudi imena več kot polovico oseb, ki so umrle ali padle v boju že pred koncem vojne, kot so ugotovili zgodovinarji v Trstu Klavdija Černigoj, Samo Pahor in drugi. V tem kazenskem postopku so na zahtevo italijanskih sodnih organov sodelovali tudi slovenski sodni organi.



SPOMINSKI DAN NA ŽRTVE VSEH TOTALITARNIH
IN AVTORITARNIH REŽIMOV

Janez Stanovnik, predsednik ZZB NOB Slovenije

Vlada Republike Slovenije je kar na dopisni seji, 8. avgusta 2012, sprejela sklep o razglasitvi 23. avgusta za evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Državni zbor RS je to resolucijo parlamentarne skupščine Sveta Evrope obravnaval in vzel na znanje. Resolucija in posledično tudi slovenska vlada, namerno spregleduje dejstvo, da je bil boljševiški totalitarizem med II. svetovno vojno v protinacističnem zavezništvu z zahodnimi demokracijami. Zato enačenje vseh totalitarizmov pomeni revizijo zgodovine, z namenom skrivanja kolaboracije z naci-fašističnim totalitarizmom. Tako se vse skupaj reducira na spominjanje na žrtve "komunističnega totalitarizma", spregleduje pa se žrtve Hirošime in Nagasakija, Dresdena in ujetniških taborišč za "razoroženo sovražno osebje", kot so zahodni zavezniki imenovali vojne ujetnike, da bi obšli Haške in Ženevske konvencije.

Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije se dosledno bori proti vsem totalitarizmom, vključno s tistimi, ki se porajajo danes, ne nazadnje v Republiki Sloveniji.

Kar zadeva Slovenijo ji je pred II. svetovno vojno vladal unitaristični totalitarizem kraljevine Jugoslavije in totalitaristični klerikalizem, na Primorskem pa dolgoletna tiranija fašizma. Med II. svetovno vojno smo imeli krvavi okupatorski fašizem in nacizem, ki sta namenila slovenskemu narodu uničenje, potujčenje ali razselitev. O komunističnem totalitarizmu lahko govorimo le v prvem desetletju po II. svetovni vojni, pozneje pa ne več, saj smo bili v svet odprta družba, z množičnim samoupravljanjem in visoko stopnjo socialne varnosti. Za nas torej enačenje totalitarizmov ne pride v poštev, ker so neprimerljivi v času in prostoru.

Pri vsem tem je neprijetna tudi informacija, da bo prireditev ob spominskem dnevu pripravil Študijski center za narodno spravo, 27. avgusta 2012 v Kamniku. Ta center je namreč izrazito ideološko pristranski na liniji antikomunizma in narodne delitve, ne pa sprave.

Sklep o razglasitvi spominskega dne in najava organizatorja prireditve nedvomno spadata v cvetober sedanje desničarske ideološke ofenzive, s pridihom sprevračanja zgodovine, zmagoslavja premagancev, rehabilitacije kolaboracije ter diskvalifikacije ali celo kriminalizacije NOB in socialistične ureditve.

Kolegij Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je zato na seji 14. avgusta 2012 omenjeno proslavljanje zavrnil, ker ne more prispevati k umirjanju političnih razmer, še manj pa k civilizirani evropski zavesti, saj je grobo nadaljevanje kulturnega boja in delitve naroda.



 

USODNI TRENUTKI V ZGODOVINI
Totalitarizmi
"23. avgust ne govori le o totalitarizmu, ampak tudi o politiki, ki mu je dala priložnost"

dr. Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije
Delo, 18. avgust 2012



Evropa ima veliko razlogov za poseben dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. V svoji dolgi zgodovini je "Stari kontinent" spoznal številne oblike zatiranja in nasilja, ki jih danes opisujemo kot totalitarizem ali kot avtoritarno oblast. Evropski parlament je za tak dan razglasil 23. avgust, datum podpisa pakta o nenapadanju, ki sta ga na ta dan l. 1939 sklenila dva ključna totalitarna režima 20. stoletja - Hitlerjeva Nemčija in Stalinova Sovjetska zveza. Sledil je cel niz tragedij: sovjetska okupacija Estonije, Latvije in Litve, delitev Poljske in druga svetovna vojna.

 

V izboru datuma 23. avgust 1939 za dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov pa je tudi veliko tragične, zgodovinske ironije. Datum nam ne govori le o totalitarizmu in njegovih žrtvah, ampak tudi o politiki, ki mu je dala priložnost. Pisatelj Claudio Magris je čas pred letom 1939 dobro opisal:

 

"Fašizem je bil v tistih desetletjih do neke mere gibanje, o katerem so drugi mislili, da ga lahko izkoristijo; oblasti na Zahodu so ga skušale uporabiti za uničenje komunizma in usmeriti proti Sovjetski zvezi, ta pa je postavila igro na glavo in z namenom, da bi pridobila čas za lastno utrditev, sklenila pakt s Hitlerjem. Nenadoma pa je bilo te igre konec, fašizma ni bilo mogoče uporabiti za noben politični ali drug namen, postavil se je po robu vsem in vsi so se postavili po robu njemu in njegova usoda je postala skrajno kruta pustolovščina blaznosti, podlosti in obupa." (Claudio Magris, "Donava", CZ, Ljubljana 2006, str. 363).

 

Seveda, 23. avgust 1939 ni začetek evropskih totalitarizmov 20. stoletja, temveč zgolj eden usodnih trenutkov v njihovi zgodovini. Njihovi začetki segajo že v obdobje razkroja ter političnega in socialnega kaosa, ki ga je dobri dve desetletji poprej povzročila prva svetovna vojna. Takrat se niso razkrojili le stoletja trajajoči imperiji, ampak celotne družbe in vse njihove politične in moralne strukture. Ta "razpad starega sveta" je ustvaril izjemno nevaren vakuum. Odprl se je prostor za usodne iluzije o novih poteh do človekove boljše prihodnosti, hkrati z njimi pa tudi prostor za cinično zaničevanje človeškega življenja in za širitev kulta smrti. Nastali so totalitarni režimi - v sovjetski Rusiji, v fašistični Italiji in v nacistični Nemčiji. To je bil čas nestrpnosti in velike tesnobe, v katerem so nastali pogoji za novo veliko vojno. Totalitarni režimi so ponujali vsak svojo "iluzijo novega sveta", kratkovidnost politike in njeni manevri, kakršen je bil Münchenski sporazum (1938), s katerim so zahodne sile Češkoslovaško prepustile Hitlerjevi Nemčiji, pa so pripeljali svet v položaj, ki ga je Magris opisal kot "skrajno kruto pustolovščino blaznosti, podlosti in obupa".

 

Slovenske izkušnje

Za Slovence so se travmatične izkušnje začele zgodaj. Primorski Slovenci so bili med prvimi žrtvami fašizma - in med prvimi protifašisti. Za Slovence (drugače kot za Estonce, Litovce, Latvijce in Poljake), 23. avgust 1939 ni začetni datum totalitarizmov ali boja proti njim. Slovensko zgodovino je namreč usodno zaznamoval že 13. julij 1920 - dan požiga Narodnega doma v Trstu. Temu datumu je sledilo obdobje fašističnega nasilja, ki je trajalo več kot dve desetletji, antifašistični boj primorskih Slovencev, fašistična in nacistična okupacija celotnega slovenskega ozemlja in junaški narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda v letih 1941 - 1945. Narodnoosvobodilni boj je bil boj za preživetje slovenskega naroda, ki sta mu nacizem in fašizem naklepala uničenje. V slovensko in svetovno zgodovino se je ta boj neizbrisno zapisal kot boj za pravično in zmagovito stvar in kot prispevek slovenskega naroda v globalnem naporu za boljši povojni svet.

 

Toda čas vojne in prvo desetletje po drugi svetovni vojni sta bila tudi čas nove, bridke zgodovinske ironije. Nova oblast je Slovencem sicer prinesla narodno osvoboditev in možnost ustvarjanja boljše družbe, hkrati pa je komunistična partija Jugoslavije, vodilna politična sila tistega časa, ustvarila sistem, ki je v zadnjih mesecih vojne in neposredno po njej izvedel množične izvensodne poboje pripadnikov kvislinških vojska. Revolucionarno nasilje vojnega in povojnega obdobja je povzročilo številne žrtve. Storjene so bile številne kršitve človekovih pravic in uvedene različne totalitarne prakse.

 

Prelom jugoslovanskih komunistov s Stalinom l. 1948 je sprva še zaostril razmere, pozneje pa je omogočil postopno uvajanje svojstvenega, samoupravnega modela socializma. Jugoslavija je bila v tistem obdobju avtoritarna država, ki jo je še naprej zaznamovala oblast ene stranke. Ta ni dajala enakih možnosti drugače mislečim in je povzročila nemalo krivic. Vendar je Jugoslavija svojim narodom omogočala razvoj in je - v razmerah tedanjega časa - s samoupravljanjem in neuvrščenostjo pridobila znaten mednarodni ugled. Vsi resni analitiki tistega obdobja se strinjajo, da je bil položaj v avtoritarni Titovi Jugoslaviji bistveno boljši od tistega v njenih sosedah na vzhodu, ki so ohranile totalitarne značilnosti.

Slovenija si je v obdobju po drugi svetovni vojni prvič v zgodovini zagotovila zaokroženost svojega etničnega ozemlja. Vzpostavila je visoko raven pravne in dejanske avtonomije in razvila celovito državno strukturo. Slovenska kulturna ustvarjalnost se je okrepila. Postopoma je Sloveniji uspelo izboljšati ne le materialno blaginjo ljudi, ampak tudi zaščito človekovih pravic. Ta razvoj ni bil idealen, vendar je bil napredek nesporen.

 

Kultura postopnih sprememb

Proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja se je končal sistem vladanja, ki ga je pred tem desetletja upravljala Zveza komunistov. Nastala so močna civilno družbena gibanja in nove, pomladne politične stranke. Razmere za miren prehod v demokratično družbo so dozorele. Vse to je omogočilo tudi razmeroma neboleč proces prehoda iz avtoritarne v demokratično ureditev, hitro osamosvojitev ter uspešno oboroženo obrambo pred agresijo JLA.

 

Tudi po osamosvojitvi je Slovenija ostala privržena kulturi postopnih sprememb. Danes sodi med države, ki so uspešno izvedle tranzicijo in so v okviru Evropske unije našle svoje naravno mesto v sodobni Evropi. Gospodarski in drugi problemi današnje suverene Republike Slovenije so podobni tistim v drugih državah Unije. Izvor teh problemov so napake finančnega sistema in ekonomske politike v času po vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Racionalne rešitve današnjih problemov so mogoče. Potrebujemo nov zagon gospodarske rasti, sanacijo bank, nov sistem upravljanja z državnim premoženjem ter strukturne reforme, zlasti na področju pokojninske ureditve in delovnih razmerij. Potrebujemo kompetentno, reformno vlado in odgovoren Državni zbor. To so prednostne naloge ta čas.

 

Čemu pa naj bodo predvsem posvečene naše misli ob letošnjem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov? Naša pot naprej pot naprej zahteva izpolnjevanje treh ključnih političnih in etičnih pogojev:

 

Prvič, zagotoviti moramo resno obravnavanje preteklosti in spoštljiv odnos do žrtev vojn in minulega nasilja. Zgodovinopisje naj bo razbremenjeno ideoloških razlag in političnih kalkulacij. Pieteta do žrtev vojn in totalitarnega nasilja mora biti prav to in nič drugega kot to - spomin na umrle in zavedanje o krhkosti človeškega življenja zaradi groze smrti. Upoštevajmo, da obstajajo številni boleči spomini in da ima vsakdo neodtujljivo pravico do svojih spominov.

 

Drugič, krivice, storjene v preteklosti, je treba popraviti, kolikor je to le mogoče. Vsi mrtvi imajo pravico do groba in do spomina. Vsi živi, ki so bili v preteklosti krivično prizadeti, imajo pravico do poprave krivic in ustrezne odškodnine. Zakon o popravi krivic, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel l. l996, je v največji meri že uresničen. Tudi vojni zakoni iz l. 2009 se uresničujejo. Vlada in Državni zbor imata odgovornost, da zagotovita vse za dosledno uresničevanje vseh teh zakonov.

 

In ne nazadnje, tretjič, paziti moramo, da se v naši politiki ne udomačijo elementi avtoritarne ali celo totalitarne prakse. Z veliko občutljivostjo se moramo odzivati na vse primere sistematičnega kršenja človekovih pravic in na vse pojave nestrpnosti do drugačnih. Človekove pravice je treba spoštovati tukaj in zdaj. Obsojanje preteklih kršitev človekovih pravic je utemeljeno, vendar nikakor ne sme služiti za prikrivanje današnjih kršitev človekovih pravic. Pravosodje je treba spoštovati. Izražanje nespoštovanja sodišč in slabitev sodne veje oblasti spadata med tradicionalne značilnosti totalitarne mentalitete. Poskuse izvršne oblasti, da bi obvladovala dejavnosti civilne družbe ali avtonomne institucije, kot so univerze in kulturne ustanove, je treba odločno zavračati. Potrebujemo spoštovanje načela vladavine prava, prebujeno civilno družbo, krepitev zavesti o pomenu avtonomnih ustanov in odgovorno, demokratično politično prakso. Vse to skupaj je imunski sistem družbe in z njegovo krepitvijo se bomo najbolje oddolžili spominu na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov 20. stoletja.

 



NOB KOT VIR VREDNOT ZA SEDANJOST IN PRIHODNOST

(dr. Maca Jogan, iz predavanja za novo izvoljene člane vodstev združenj, v Ljubljani 29.6.2011)

Uvod

Pojem vrednota je v sodobnosti zelo pogosto navzoč v vsakdanjem govoru. O vrednotah zlasti veliko govorijo tisti, ki nasprotujejo različnim spremembam, ki jih prinaša uresničevanje človekovih pravic v drugi polovici 20.stoletja. Tako iz posvetnih kot zlasti iz cerkvenih krogov lahko dan za dnem slišimo razlage, da je »kriza vrednot«, da ni več vrednot, ipd. Nekateri še omenijo kakšno zanemarjeno vrednoto (npr. človekovo dostojanstvo), v glavnem pa ni natančnih sporočil, katere vrednote so v krizi, katere pa se posredno ali neposredno utrjujejo – zlasti z javnimi občili (mediji). Ocene, da ni več vrednot v družbi, temeljijo na predpostavki, da obstaja ena in edina pravilna lestvica vrednot in če se poskuša spremeniti to, potem je kriza vrednot nasploh, ne pa kriza nekih določenih vrednot (npr. patriarhalne družine kot vrednote).
To nas zavezuje, da pojasnimo, kaj sploh je vrednota in kakšno vlogo ima v medčloveških odnosih. Zaenkrat pustimo ob strani ožje individualne vrednote (delo, družina, zdravje) in se usmerimo v skupne, družbeno pomembne vrednote. Z vrednoto (družbene skupnosti) označujemo tisto lastnost (moralnega in/ali materialnega značaja), ki povezuje posamezne osebe v skupnem delovanju, ki daje smisel njihovemu prizadevanju in jih usmerja k ustreznemu cilju; ta cilj predstavlja vrednost za vsakega posameznika, doseganje cilja je moralno nagrajeno, je vir ponosa in časti. Ko so vrednote (tako tiste, ki zadevajo širšo družbeno skupnost, kot čisto individualne) pri posameznih osebah ponotranjene preko vrste pričakovanj, priporočil, zapovedi, ki jih prenašajo osebe in institucije (ustanove), delujejo kot notranje merilo o tem, kaj je pošteno, pravilno, v skladu z dostojanstvom človeka, in kaj sodi v nezaželeno in/ali neprimerno območje obnašanja posamezne osebe.
Ker obstaja raznolikost vrednot, je vprašanje, kdo določa vsebino vrednot, njihovo družbeno priznanost in zlasti splošno veljavnost. Preprost odgovor: ker brez nekih splošno sprejetih vrednot ne more obstajati nobena družbena skupnost, je njihova veljavnost vezana na nosilce moči/oblasti, ki z zakoni zavarujejo ključne vrednote in tako zagotavljajo njihovo spoštovanje ter uresničevanje. To pomeni, da je od načina gospodovanja (vladanja) in usmeritve nosilcev moči odvisno, kaj bo v neki skupnosti (ob)veljalo kot vrednota, kaj in kako se bo ta vrednota prenašala iz roda v rod (zlasti z izobraževanjem in vzgojo).
Kadar je družbena skupnost zatirana in (celo življenjsko) ogrožena, takrat stopi pri večini pripadnikov v ospredje vprašanje svobode. Sprejemanje svobode kot primarne vrednote se povezuje z razumevanjem poštenosti vsakega posameznika in to merilo moralnosti velja v kateri koli družbeni skupnosti, tako v preteklosti, kot v sedanjosti (kot pričajo različni zgodovinski viri). Tako je bilo npr. »za vsakega poštenega Italijana jasno, kje mu je mesto«, ko je prišlo do nemške okupacije (kot je v dokumentarnem filmu o Primu Leviju, nekdanjem italijanskem partizanu, preživelem iz Ausschwitza, avtorju knjige Potopljeni in rešeni, povedala njegova sestra). Ali, komandant nemške enote, ki se je borila s partizani pod Stolom, je desetletja po vojni v srečanju s partizanom iz te bitke (A. Valičem) povedal, da bi se on tudi tako boril, kot so se partizani, če bi bila njegova domovina napadena (Svobodna misel, 10. junij 2011, str. 11,12).
Torej, to kar velja za poštenost pri drugih (narodnih) skupnostih, gotovo mora veljati tudi v slovenski. Pa še to: od starogrških časov naprej je tudi znano, da je bilo delovanje, ki je bilo nasprotno zahtevam poštenosti, označeno kot izdaja. Po letu 1991 pa se na Slovenskem pogosto sliši glas, da je treba takšne oznake, kot je npr. »izdaja« vreči na smetišče zgodovine. Po tem vzorcu sodi na smetišče zgodovine tudi vse dejansko uporniško delovanje zoper okupatorje slovenskega ozemlja v času druge svetovne vojne in vsa kasnejša prizadevanja za osvobajanje (narodov, spolov, itd.) po svetu.

Svoboda in človekove pravice

»Svoboda je najbolj potrebna od vsega«, se glasi staro rimsko spoznanje, ki ni zgubilo sijaja in veljave v sodobnosti, kar dokazujejo povsod po svetu mnoga gibanja za različne vrste svobode (nacionalne, po spolu, itd.). Izsledki empirične raziskave (World Values Survey, 1990, 1999) o vrednotah v zadnjih dveh desetletjih kažejo, da se svoboda v zavesti pripadnikov vrste evropskih držav povezuje s pravičnostjo, enakostjo in demokracijo. Pravzaprav lahko v tej »vrednotni troedinosti« vidimo neposredno nadaljevanje gesel, ki jih je pred dvesto dvaindvajsetimi leti v evropski javni prostor vnesla francoska revolucija - »svoboda, bratstvo, enakost«. K utrjevanju teh vrednot pa po drugi svetovni vojni prispeva zlasti Splošna deklaracija človekovih pravic OZN (1948), ki je nastala iz uporniškega duha in konkretnega (vojaškega) prizadevanja zoper podivjano fašistično in nacistično uničevanje celih narodov.
V spremni besedi k delu Dvignite se nekdanjega pripadnika francoskega odporniškega gibanja Stephana Hessla (2011), ki je sodeloval pri nastajanju te deklaracije OZN, Branko Soban poudarja »Ta prelomni dokument je bil v resnici lahko sprejet samo v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Takoj po drugi svetovni vojni, ko so ljudje jasno rekli: to, kar se je dogajalo med letoma 1939 in 1945, se ne sme ponoviti nikoli več.« Posamezne vidike te deklaracije podrobneje obravnavajo različni drugi dokumenti, na področju zagotavljanja socialne varnosti v Evropi npr. Evropska socialna listina (1961, spremenjena 1996).
Kljub različnim dokumentom in javnemu priznavanju pomena človekovih pravic s strani vodilnih svetovnih politikov, pa so te pravice »v temeljih ogrožene« (Hessel 2011, 23). Gre za pravice, ki jih določa npr. 22. člen Deklaracije, kot so: pravica do socialne varnosti in pravica do uživanja ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic ..v skladu z ureditvijo in sredstvi neke države. Hesslova ugotovitev ne velja le za Francijo, temveč najmanj za vse evropske države, ki so po drugi svetovni vojni vzpostavile sisteme socialne blaginje v okviru demokratičnih političnih sistemov in svobode državljanov. Ali je v začetku tega stoletja mogoče govoriti o svobodi in demokraciji kot »utvari« (F. Bučar) in ne kot o vzorcu družbene povezanosti, ki se udejanja po korakih in v odvisnosti od širšega pomembnega družbenega (političnega) okolja.
V prvem desetletju 21. stoletja je družbeni kapitalistični razvoj, ki je bil v bistvu podrejen cilju nenehne gospodarske rasti in povečevanja dobička, kar je spodbujalo in krepilo globalizacijo, prišel do svojih meja. Sledenje vrednoti dobička za vsako ceno (uničevanje vseh vrst naravnih virov, naraščanje družbene neenakosti v svetovnem merilu in znotraj posameznih družbenih skupnosti, držav) je ogrozilo socialno državo (kot orodje za zmanjševanje negativnih posledic tržnega gospodarstva) , ki se je utrdila prav po koncu druge svetovne vojne in je predstavljala vir za zmanjševanje napetosti in neenakosti znotraj posamezne skupnosti ob poudarku na svobodi posameznika in skupnosti.
Ob splošnih značilnostih krize v svetu in v evropskih državah se na Slovenskem srečujemo še z dodatnimi »krizotvornimi« dejavniki – gre za sistematično sprožanje in utrjevanje razdruževalnih in rušilnih procesov na področju kolektivne zavesti. To se opira na predelavo zgodovinskega zaporedja dogajanj, ki so bistvena v razvoju slovenske narodne skupnosti in države, ker so povezana z obstankom narodne skupnosti sploh. »Biti ali ne biti« se je odločalo v času druge svetovne vojne na Slovenskem.

Svoboda in samostojnost slovenske narodne skupnosti

10. maja 1945 je pesnik Oton Župančič (ob prihodu prve slovenske vlade v Ljubljano) poudaril, da »se trajno brez svobode ne da živeti, ker je tako življenje hujše od smrti«. Do tega spoznanja je prišel po štiriletnem trpljenju večine pripadnikov slovenskega naroda, ki se je začelo spomladi 1941 in nadaljevalo z uresničevanjem zle slutnje, »da nam preti pokol«. Okupatorji so iz ljudi hoteli narediti številke in so iz pomembnega dela pripadnikov slovenskega naroda tudi naredili številke. Raznarodovanje, iztrebljanje, poniževanje in zasužnjevanje so na prvo mesto postavili dve vrednoti: svoboda naroda in dostojanstvo vsakega posameznika sta bili tisti vrednoti, ki sta spodbudili nastanek in delovanje Osvobodilne fronte in množičen upor večine pripadnikov slovenskega naroda zoper okupatorje v času druge svetovne vojne.
Upor ni bil posledica nekega ukaza »od zgoraj« (od kakšne elite, npr. od KP), temveč so ga porajale vsakodnevne izkušnje mnogih. O tem prepričljivo govori pesem gorenjskega partizana, ki jo je velikokrat recitiral na partizanskih mitingih po vsej Sloveniji A. Valič (Svobodna misel, 10. junij 2011, str. 11,12), med drugim: »…Mar ni dovolj, da ti sežigajo domove in v sužnost črno tirajo sinove, najboljše, kar si jih imel?...se morda nisi bil dovolj ponižal, da po vstajenju hrepeneti bi ne smel? Ti narod borni, narodič teptani, dokaži, da si silen v svoji veri, da si močan, da nisi se prodal, da hlapčevstvo zatrl v sebi si prekleto in da na zemlji svoji sveti lahko boš sam gospodoval. Zdaj zbudi se, tvoj čas je tu…«
Ne da bi se spuščali v podrobnosti priprave in organizacije vsestranskega upora, je treba poudariti, da je v uporu zoper vsestransko nasilje in (fizično) iztrebljanje naroda večina njegovih pripadnikov (odgovorno za celotno skupnost) sodelovala organizirano v okviru OF. Ob velikanskih žrtvah in odrekanjih je bil boj uspešen, ker so med ljudmi (bodisi v partizanskih enotah, bodisi na terenu) prevladovali tovarištvo, solidarnost, altruizem, pogum, ustvarjalnost. (Aleksander Valič: »Mene je v partizanih čustveno gladilo, ker ni bilo nobenih razlik med nami, kajti biti Primorec v Ljubljani pred vojno ni bilo lahko. To je bilo pravo tovarištvo, meni dragoceno, čutil sem se svobodnega in enakovrednega, to mi je tudi dajalo moč, da sem skušal ustvarjati razpoloženje med soborci.« Svobodna misel, 10. junij 2011, str. 11).
Vse je povezovala vrednota, ki so jo čuvali v svoji zavesti, ki jim je kazala pot med čermi nasilja in nevarnosti in je bila z njimi tudi v krutih trenutkih pred usmrtitvami. Mnogo je bilo vzklikov, kot je bil vzklik talca 13. oktobra 1942 ob zidu poljanske gimnazije v Ljubljani tik pred ustrelitvijo: »Živela svoboda!« Osvobodilni fronti slovenskega naroda je ob letošnji 70-letnici upravičeno priznano, da je »trajen navdih svobodoljubja, solidarnosti, poguma in družbene pravičnosti«.

V imenu »pravih« moralnih vrednot

Čeprav je temelj sodobne slovenske države prav NOB, ki je omogočil preživetje in združitev večine pripadnikov slovenskega naroda, se to zgodovinsko neovrgljivo dejstvo že ves čas obstoja samostojne države poskuša izničiti ter nadomestiti s poveličevanjem dejanj tistih, ki so sodelovali z okupatorji. Svobodoljubje in domoljubje se pripisujeta »pravim« borcem (zoper »sovražnika« - komunizem). Kriminaliziranje NOB in sprevračanje zgodovinskih dejstev je postalo že vsakdanjost.
Po zasuku političnega sistema leta 1990 se je v imenu »demokratizacije« začelo odpravljati vse, kar je bilo »ideološko« in/ali kakorkoli povezano s »komunizmom« (odprava imen šol, ulic, itd.). Odstranjevanje »komunističnih« sledi iz imen šol ima globlji pomen in nikakor ni niti naključno, niti zanemarljivo. Gre pravzaprav za sistematično vzgajanje sedanjih mladih ljudi, ki ni v prvi vrsti usmerjeno v ohranjevanje »aktivnega slovenstva« (kar je bilo pričakovana sestavina in posledica delovanja OF). Brisanje simbolnih in materialnih podlag za oblikovanje avtonomnih, samozavestnih in svobodnih posameznikov pa v daljšem časovnem obdobju lahko pripomore k oblikovanju poslušnih robotov, kar končno ustreza nosilcem neoliberalnega modela kapitalističnega gospodarstva. Tako usmerjeno delovanje pa ustreza tudi potrebi po ustvarjanju pohlevnih »ovčic« v duhovnem in moralnem smislu.
Takšno delovanje je bilo opravičeno s tem, da se »tudi etika in morala ponovno vračata v naše javno življenje in politiko« (Stres 1991:11) To pa je omogočalo različne dejavnosti, katerih cilj je bil predvsem razvrednotenje NOB. Takšnemu cilju so sledili cerkveni obredi RKC, ki so jih pogosto zlorabljali za sejanje sovraštva do vsega, kar je (bilo) »totalitaristično« (= »komunistično«) oziroma, kar je bilo povezano z NOB. Kot kažejo najnovejša dogajanja (ob družinskem zakoniku), se sovražnost do vseh in vsega, kar ni točno po meri RKC, stopnjuje in dejansko ogroža mir in strpno sožitje med ljudmi.
Vendar pa se ta proces ne umirja ali zaustavlja. V prilogi tednika Družina (Slovenski čas, junij 2011), posvečeni dvajsetletnici samostojne države, je namreč nacistična zločinska dejavnost celo popolnoma izenačena s sodobnimi prizadevanji po ohranitvi spomina na NOB na Slovenskem (potem, ko je v mnogih medijih, zlasti elektronskih, že tako in tako prevladala protipartizanska usmerjenost). V prispevku »Iščem te, slovenski človek« (str.13) U. Makovec ugotavlja: »Vsakršna nacistična znamenja so v Nemčiji prepovedana, mi pa kujemo 'Stanetove' evre, tiskamo stisnjene pesti na plakate v izobraževalnih ustanovah in dajemo bratomorne znake v logotipe ob slovenski osamosvojitvi. Slovenija, tvoja mladina bi rada zadihala v prihodnost! Ali res ne razumeš, da brez resnice o preteklosti in brez katarze ni napredka?«
Dve desetletji že poteka silovita protipartizanska, protikomunistična gonja, katere nosilci se očitno trudijo, da bi sprevrnili zgodovinska dejstva in da bi iz tistih, ki so z okupatorji sodelovali v uničevanju slovenstva in pripadnikov slovenskega naroda, naredili junake in edine »prave borce« za svobodo ter žrtve komunizma. V imenu te »celovite resnice« upravičujejo zahteve, da je treba domobrancem dodeliti status žrtve (kot je bilo odkrito povedano 23. avgusta 2010 ob slovesnosti v spomin na »vse totalitarizme« v Štanjelu). V imenu te »resnice« pripadniki Nove Slovenije kar naprej ponavljajo, da je Tito zločinec, v letošnjem letu ob izidu evrskega kovanca pa, da je Franc Rozman Stane zločinec. V imenu te »resnice« se domobranci razglašajo za odporniško gibanje, ker da so se »borili proti sovražniku« (Deset let Vikariata v SV, 2010).
Ob tem neprekinjenem javnem sovražnem govoru je treba jasno povedati: upor je zločin samo za tiste, ki sprejemajo okupacijo in nasilno iztrebljanje naroda kot pravilno in pravično delovanje. Prav na takšnem razumevanju upora je v času okupacije temeljila aktivna vloga slovenske posvetne in cerkvene oblasti, ki sta v boju zoper OF in partizanski oborožen upor uporabljali točno take oznake, kot jih pogosto srečujemo sedaj v samostojni Sloveniji. Odpreti je treba samo priročnik »Kaj mora vedeti vsak Slovenec o Osvobodilni fronti«, ki je izšel leta 1944 (brez navedbe založnika).

Pomen zgodovinske in kulturne dediščine NOB


Ob tem, ko se v sodobni slovenski družbi dnevno teptajo težko priborjene socialne pravice ljudi, ko postaja revščina vsakdanja gostja v mnogih domovih, na drugi strani pa je očitno kopičenje bogastva, je vedno bolj aktualno vprašanje pravičnosti in solidarnosti v razdelitvi dosežkov in bremen v ustvarjanju pogojev življenja. Ob rahljanju celovitih pogojev za kulturno istovetnost (identiteto) slovenstva je pereče vprašanje samostojnosti in svobodnega odločanja o prihodnjem razvoju.
Sedanje razmere so delno drugačne od tistih, ki so pred sedemdesetimi leti sprožale upor. Nikakor pa niso toliko drugačne, da bi ključni vrednoti (svoboda in pravičnost), ki sta spodbujali boj za obstanek, postali nepomembni in obstranski. Zato je potrebno, da se v zavesti posameznikov in skupnosti utrdi zavedanje o tem, kako je mogla težnja po svobodi, povezana z odločnim zavračanjem hlapčevstva, v skrajno krutih okoliščinah povezovati ljudi, jih navdihovati k iskanju rešitev in jim pomagati premagovati neskončne ovire – vključno z izgubo življenja.
Vrednote NOB je zato potrebno prenašati na sedanje in bodoče rodove ter jim tako pomagati pri osmišljanju njihovega življenja in skupnega delovanja v spremenljivih (materialnih in duhovnih) okoliščinah. Glede na izjemnost upora proti okupatorju in glede na to, da so se tedaj v najtežjih razmerah utrjevale vrednote, ki so pomagale v boju za obstanek naroda, in katerih spoštovanje in ohranjanje je pogoj za preživetje v prihodnosti, je vredno na različne načine to dediščino ohranjevati v skupnem in individualnem spominu pripadnikov tega naroda in prebivalcev, ki stalno tu živijo.
Podlaga za prenašanje je po eni strani zavedanje o resničnem pomenu NOB, kar ustvarja ponos pripadnikov te skupnosti, po drugi pa vnašanje teh vrednot v različne dejavnosti, ki so privlačne za sedanje ljudi.
Kako je s ponosom, ki je podlaga za samozavest posameznika in skupnosti? Kljub različnim prizadevanjem za razvrednotenje, je večina prebivalstva vendarle ponosna na NOB, kar se je pokazalo v raziskovanju slovenskega javnega mnenja leta 2007 (v povprečju je 75% odraslih prebivalcev Slovenije ponosnih, nad povprečjem je Primorska in Posavje).
Katere dejavnosti so primerne za ohranjevanje in utrjevanje vrednot NOB? Organiziranje različnih kulturnih prireditev (npr. krožki), izobraževalnih dejavnosti (npr. bralna značka, »Kamenček k piramidi za Vinka in Jakca«), spominskih srečanj (ob obletnicah pomembnih dogodkov) in športno-rekreativnih spominskih dejavnosti (pohodi, teki, tekmovanja,ipd.) se je že pokazalo kot učinkovito sredstvo za prenos vrednot NOB na kasnejše rodove. V naslednjih letih bi bilo smiselno pripraviti načrt za celovito vključevanje vseh pomembnih virov za ohranjanje in utrjevanje kolektivnega zgodovinskega spomina kot neusahljivega vira vrednot NOB, ki so potrebne zdaj vsaj tako kot v času okupacije. Slovensko ozemlje je prepredeno z množico spominskih krajev, zgradb, območij, ki predstavljajo materialni (nepremični) del zgodovinske in kulturne dediščine NOB. Skupaj s spomini, pričevanji, že tudi legendami, ki so postale del našega življenja (npr. bitka Pohorskega bataljona, Jelenov žleb, Dražgoše idr.) pa gre za njihov preplet z nesnovno (živo) dediščino, ki je enako pomembna. Ob takšnih virih se lahko oblikujejo posamezniki, ki bodo delovali odgovorno do sebe, soljudi in vedno bolj ogroženega naravnega okolja ter tako omogočali preživetje tudi naslednjim rodovom. Naj končam z ugotovitvijo S. Hessla, ki velja povsod »Skrajni čas je, da prevladajo skrb za etiko, pravičnost in trajnostno ravnovesje.«

KLERIKALIZEM KOT ČETRTI TOTALITARIZEM

(Mladina, 30. julij 2010, št. 30,  "Pahorjev moralni tobogan")


Vprašanje, kakšna bi bila primerna in kakšna danes možna simbolika slovenske sprave, torej demokratične konsolidacije nacionalne države, ki jo še vedno imamo za svojo, presega mojo zmožnost in očitno tudi kredibilnost kot prestarega in kontaminiranega zgodovinarja. Zato mislim, da bi bilo potrebno vsem, prav posebej pa obema vodilnima dostojanstvenikoma, ki na vaši sliki stojita priklonjenih glav pred Hudo jamo, končno že vendar pogledati na pogubljene domobrance ne zgolj kot na žrtve nekega zmagovitega nasprotnika. Ta se z dejanjem seveda sam izpričuje. Treba bi bilo v teh žrtvah končno uzzreti tudi žrtvovance nekoga drugega. Uvideti, da jim je žrtvovanost hkrati povzročil še neki drug samostojen namen. Treba bi bilo torej pomorjene domobrance uzreti, doumeti in sprejeti kot stvarni izraz vzročne in posledične povezanosti obeh velezločinov, storjenih v tej naši zgodovini 20. stoletja. Povejmo določno: zločina, storjenega nad dušo naroda, zapeljanega v kolaboracijo z argumentom antikomunizma kot verske dogme, ki stoji nad pravico naroda, da se brani pred sovražnim napadom, in pa zločina, storjenega nad telesom naroda s povojnimi poboji kolaborantov.

 

Gre za ugotovitev dejstva, da so totalitarni pobudniki prvega zločina pridobili ali prisilili v oboroženo kolaboracijo tisto množico, ki je postala, ker je le po tej poti mogla to postati, žrtev onega drugega, danes tako očitno izpostavljanega totalitarnega pristopa, najodgovrnejših med zmagovalci. Saj, če ta množica ne bi bila poprej potisnjena v položaj kolaborantov, bi pozneje ne mogla postati žrtev povojnih pobojev. Pokojni akademik Anton Trstenjak je to jedrnato izrekel v »Slovencu« (07. maj 1994): Če ne bi bilo one odločitve odgovornih voditeljev za orožje, bi toliko in toliko tisočev leta 1945 pobitih ljudi lahko še živelo.

 

Danes gre seveda za vprašanje (ponovne) identifikacije. Kdo in kako je odgovoren svojim ljudem, da so mogli biti ta narodovega obžalovanja vredna množica pobitih. Zgodovina se temu vprašanju ne more več ogibati in ne uzreti, da so bile žrtve pobojev tudi žrtvovanci nekega namena!

 

To ni opravičevanje ali celo upravičevanje pobojev, ampak vprašanje zgodovinske odgovornosti tistih, ki so žrtve postavili v vlogo svoojih žrtvovancev namenu. To spraševanje je pač edino, kar more pripomoči preživelim in svojcem, pa njihovim potomcem, da uvidijo, kako se je to moglo dogoditi. To in takšno razumevanje je tisti lek, ki zmore, gotovo bolj ponotranjeno kot ogorčenje ali slast maščevanja, ublažiti bolečino prizadetih ljudi in zdraviti razdvojeno dušo naroda. Mrtvih obuditi, žal, ne more.

 

Skratka. Končno morajo državljanke in državljani Slovenije v svoji zgodovini opaziti navzočnost »četrtega totalitarizma« in ugotoviti škodo, ki jo je povzročil. Za povojne poboje je preskrbel žrtvovance. Med vojno je poskrbel za politično uspešnost samopašnosti komunistov. Pozneje je njegovo zagovarjanje in sploh zanikanje zaviralo streznitev, ki je bila pogoj za demokratizacijo. Danes njegovo zanikanje in kar izčrtavanje iz debate odločilno ovira konsolidacijo nacije, suverene narodne države po volji ljudstva.

 

Ob tem je treba takoj ugotoviti neko današnjo zavoro, ki jo je treba preseči ravno v imenu zgodovinskega raziskovanja. Najtrdovratneje se namreč v razpravljanju zamolčuje, da je bila po drugem Vaticanumu objavljena dokumentacija Svetega sedeža, ki priča, da ta in takšen nastop našega »četrtega totalitarizma« ni bil naročen od papeža niti ni bil ustrezen dejanski politiki Vatikana v drugi svetovni vojni! Da torej drži ugotovitev v domnevnem in zanikanem pastirskem pismu Antona Vovka, namestnika ljubljanskega škofa, za leto 1946, ki pravi, da »je bila v tem primeru neosnovana razlaga papeževih besed, na katere so se pri nas sklicevali…« Namreč, neosnovano so se nanje sklicevali tedaj odgovorni cerkveni dostojanstveniki v ljubljanski škofiji in njihovi učeni in tudi politični svetovalci. Niso imeli v rokah takšne direktive papeža, na kakršno so se nenehno sklicevali, ko so celo kot cerkveni aktivisti zbirali judi za kolaboracijo s fašističnimi napadalci v imenu obrambe vere.

 

Če prezremo vzročno in posledično povezanost dogajanja v zgodovini, se ob drugem omenjenih dveh zlih dejanj ne bomo mogli nikoli dovolj nahuditi, in se bomo hkrati vedno premalo nažalostili ob usodnosti prvega . Razklanosti zgodovinske zavesti se bomo potem skušali iztrgati le z izključevanjem drugačnih, kot smo sami. Prav tu pa se vsem odpira drča za zdrs v prepad državljanskega spopadanja, ne za odrešitev, temveč v škodo vseh.

 

Ali si hočemo razložiti, zakaj Slovenci pri nekaterih veljamo za najbolj razdvojen narod v Evropi? To ne bo šlo, sem ob sklepu Evropskega parlamenta o dediščini totalitarizmov opozorill v »Dnevniku« (22. 04. 2009, 93), če na naših tleh ne bomo znali prešteti vseh štirih totalitarizmov. Šele potem si zmoremo poglobljeno razložiti (in morda preseči) značaj in trdovratnost svoje razdvojenosti . In potem bomo šele zares znali dopovedati Evropi, da ima tudi na »vzhodu« - posebno razdorno med Slovenci - opraviti s podobnim problemom četrtega totalitarizma, kakor je imela nekoč na »zahodu«, v Španiji in na Portugalskem pa seveda v Avstriji. Naš problem je tudi »zahodnjaški«.

                                                                                                                                                  Akademik
                                                                                                                                                  dr. Janko Pleterski

 

 


docSLOVENCI_IN_JUGOSLOVANSKO_ODPORNIsKO_GIBANJE(1) (.doc 51KB)

docPARTIZANSKO_ZDRAVSTVO (.doc 27KB)


O ZGODOVINSKI RESNICI

(Razprava Bogdana Osolnika, člana Sveta ZZB, na 6. seji glavnega odbora 22. 12. 2009)

Oglašam se kot član Sveta ZZB. Nekaj bi povedal o temi, ki je bila tako ali drugače najpogostejša tema razprave na svetu. To je vprašanje zgodovinske resnice oziroma odnosa do zgodovine. Predsednik je govoril do kakšne slepote nas pripelje odnos do zgodovine, ko se politika z njo poigrava kakor, da je njena dekla. Kako daleč gredo nekateri v poskusih relativizirati zgodovino – nekateri govorijo celo, da zgodovinske resnice ni in da je treba zgodovino vedno pisati znova. Seveda je treba zgodovino dopolnjevati z novimi spoznanji, z novimi dogodki, vendar so tudi taka zgodovinska dejstva, ki so popolnoma nesporna in verodostojna. To stališče, da v zgodovini ni nič dokončnega, vodi zlasti v medijih do tega, da si zgodovinske teme izposojajo, kakor katera komu odgovarja. Iz teh tem delajo senzacije itn. in nas zlasti na televiziji tretirajo kot neke butce, ki jih je treba sedaj poučiti o nevarnosti komunizma. To stanje, v katerega nas je pripeljalo zlorabljanje zgodovine za dnevno politično borbo, je pripeljalo do tega, da je na tem področju dejansko totalni kaos. Prav zato moramo posvetiti boju za zgodovinsko resnico veliko pozornost. Podpiram misli, ki so zapisne v programu našega dela v prihodnjem letu, ob 65. obletnici konca vojne. Izkušnje iz preteklosti govorijo, da je treba biti pri tem zelo previden, da ne zapademo v suho faktografijo. Predvsem bi se zavzel za pogovore, za predavanja, za razgovore, kadar se pojavi nova knjiga, za razgovore tudi o televizijskih in filmskih oddajah i.t.n.

Posebno sramotno za našo državo, za nas vse je, kako se obravnava preteklost Slovenije pred osamosvojitvijo. Recimo, teza, ki jo vedno znova ponavljajo, da se je pravzaprav državljanom dobro godilo, ker je Tito podkupoval na ta način javno mnenje. Predvsem je to skregano z resničnimi dejstvi, saj se zgodovinska gibanja, uspehi kakršni so bili doseženi v razvoju Slovenije v industrijsko deželo, se vendarle ne morejo doseči kar tako, samo z nekakšno propagando.

K metodam spreminjanja zgodovine spada tudi izpuščanje zgodovinskih dejstev, zlasti tistih, ki so pomembna tudi za današnji čas. Poglejte, ta sramotna razprava o evropskem totalitarizmu – kako nas postavljajo na zadnje mesto, za najbolj s komunizmom, pojmovanim v najslabšem smislu, osvojeno državo. Tukaj so izpustili našo narodno osvobodilno borbo, ki je bila v Evropi priznana in je nekaj pomenila. Izpustili so, da smo bili prvi, ki smo se spopadli s stalinizmom. Izpustili so to, da smo v svojem družbenem razvoju iskali nove poti, da smo iskali kaj je novega v svetu, kaj je tisto, kar nova etapa razvoja tehnologije, in svetovnega ekonomskega razvoja nasploh, prinaša v družbeno življenje. Danes se začenjajo diskusije, kaj bo po polomu kapitalizma in komunizma, kaj je tista nova pot, ki bi jo moralo človeštvo najti. Naša iskanja, kakršna so pač bila, so bila zanimiva za svet, so jih spremljali, ker so prinašala nekaj novega, ker so pomenila iskreno in pošteno iskanje novih rešitev za te usodne probleme. Recimo, neuvrščenost so kar tako mimo grede odpravili. Neuvrščenost je postavila na dnevni red novo ekonomsko in informacijsko ureditev, problem dekolonizacije, odpravo rasnega razlikovanja i.t.n. Saj so to svetovne vrednote, za katere se danes potrjuje njihovo vrednost. Tega, da smo bili mi pri vsem tem pionirji, da smo bili iskreni v svojih družbenih prizadevanjih, od vsega tega ne priznajo nič.

Še nekaj bi želel o tej sramoti omeniti. Toliko govorimo o čuvanju suverenosti, nacionalne identitete, a kako se obnašamo v Evropski Uniji? Nedavno so sodniki ustavnega sodišča v Nemčiji svoji vladi priporočili naj bolj skrbno pregleda sklepe evropskih organov, ker je treba ščititi nacionalno identiteto, ker je treba pri vsakem sklepu preveriti, ali je v skladu z nacionalno suverenostjo. Naj ima v tem pogledu odločujočo vlogo nacionalni parlament. Mi pa puščamo, da nam nekakšen politični zbor predstavnikov ene ideološke opcije daje ocene najbolj občutljivih vprašanj našega političnega razvoja, da nam hoče pisati nacionalno zgodovino. Pa ni problem samo to, kar nam dajejo oni, saj vendar naši predstavniki to začenjajo, to sprejemajo, so celo pobudniki in se vežejo z najbolj zaostalimi predstavniki političnega življenja v Evropi. Kam smo torej prišli? Slovenski človek res ne more sprejeti tega, kar doživljamo na televiziji, ko nas obsipavajo z materiali stare protikomunistične propagande iz časov najbolj zaostrenega blokovskega spopadanja. Iz arhivov dajejo filme in dokumentarce, ki naj bi kompromitirali komunizem, da nas skušajo prevzgajati. Človek ne ve, kako je mogoče, da naša nova vlada ni nič ukrenila, da se stvari spremenijo. Prav ustanove, ki imajo veliko vlogo pri vzgoji domoljubne zavesti – znanstveni inštituti, muzeji, mediji – v glavnem je to vse v rokah ljudi, ki so tvorci poneumljanja, ki govorijo sedaj o boju proti neokomunizmu v Sloveniji.

Tovariš predsednik je omenil zgodbo o osamosvajanju. Želel bi spomniti, da smo bili mi kot Zveza borcev zelo vpleteni v to zgodbo. Imeli smo skupščino ZB v mali dvorani stare skupščine pred 29.11.1990. Pred tem smo dobili iz Srbije pismo približno take vsebine: Bili smo v enotah, ki so osvobajale Slovenijo, želimo priti k vam, da bomo skupaj proslavili praznik. Jaz sem bil predsednik komisije za sklepe tiste skupščine. To vprašanje smo postavili na prvo mesto in smo sprejeli posebno resolucijo, v kateri smo zapisali:

da ne rabimo nobenih osvoboditeljev, ker smo se osvobajali sami,

da bomo pozdravili ljudi, če pridejo kot posamezniki na obisk, vendar ne rabimo nobenih množičnih demonstracij. Zapisali smo, da vladi in njenim organom predlagamo, da sprejmejo vse potrebne ukrepe, da do takega obiska ne bo prišlo.

V časopisu in na televiziji so bile objavljene te točke, ki dokazujejo, kako odločno smo zahtevali, da se napovedani obisk prepreči.

Potem smo imeli, mogoče po naključju, skupščino v dvorani na Viču neposredno pred osamosvojitvijo. Spomnim se, da smo rekli, da mi v osamosvojitvi vidimo nadaljevanje tiste državotvornosti, ki se je začela z zborom odposlancev v Kočevje, ki je postavil temelje naše državnosti. Da smatramo osamosvojitev za nadaljevanje tega procesa in predlagamo vsem borcem in javnosti, da gremo na plebiscit in glasujemo za osamosvojitev. Te stvari moramo povedati, ker nas borce nekateri obravnavajo kot jugonostalgike.

Še nekaj o vprašanju, o katerem smo razpravljali na Svetu ZB – osvobodilni boj in revolucija. Vsi ste brali polemiko o tem in poznate junaško borbo našega tovariša dr. Ivana Kristana. Jasno je, da je bil naš narodnoosvobodilni boj tudi boj za družbeno preobrazbo, za revolucijo. Dejstvo, da smo se borili tudi za revolucijo pa ne daje nikomur pravice, da zagovarja kolaboracijo, pravico sprejeti orožje okupatorja za boj proti lastnemu narodu. Dogaja se celo, da zgodovinarji o domobrancih pišejo zgolj kot o protikomunistih, kakor da ni bilo okupatorjev. Kdor je vzel orožje od sovražnika, ki je bilo namenjeno za uničenje slovenskega naroda, ne more imeti nobenega opravičila. Mislim, da smo pri nas pred leti naredili napako, ko so se nekateri otepali priznanja, da je bila revolucija, da ne bi dajali argumente za opravičevanje domobranstva. Karkoli se je dogajalo, nič ni takega, da bi to dalo pravico do narodnega izdajstva. V omenjeni razpravi je bila na nas naslovljena tudi zahteva, da sami začnemo ugotavljati, kdo se je v partizanih boril za svobodo in kdo za revolucijo. Mislim, da je to sprevržena ideja. To je ne samo nesmiselna,temveč tudi nehumana poslovilna poslanica generaciji, ki odhaja. To ni samo napaka, to je žalitev partizanstva, če kdorkoli danes postavlja taka vprašanja in danes poskuša iskati resnične in neresnične borce za osvoboditev slovenskega naroda. Mislim, da je ena naših osnovnih nalog zlasti v prihodnjem letu, ki ne bo lahko, - če pomislimo, kaj vse se pripravlja na drugi strani - da bi zlasti z mladimi ljudmi imeli čim več razgovorov, čim več sproščenih oblik predstavljanja vsebine čudovitih vrednot, ki jih ohranja naša organizacija.



MARJAN ŽNIDARIČ


SLOVENCI V PRIMEŽU OKUPACIJE, KOLABORACIJE IN OSVOBODILNEGA BOJA V LETIH 1941–1945


I. Glavne značilnosti političnih razmer v zadnjih letih pred vojno


Dogajanja na Slovenskem med drugo svetovno vojno niso bila samo posledica nacifašistične okupacije in razkosanja slovenskega ozemlja, ampak v veliki meri tudi rezultat splošnih družbenih, še posebej političnih razmer v zadnjih letih pred vojno. Te so bile takšne, da ni bilo pričakovati enotnega nastopa in odnosa slovenskega prebivalstva do okupatorjev. Slovence so najbolj delila nepomirljiva ideološka nasprotja med komunisti in katoliškimi integralisti.
Veliki politični in ideološki spopadi, ki so od konca 20. let prejšnjega stoletja pretresali Jugoslavijo in Evropo, so pospešili razhajanja v slovenskih političnih taborih. Največja in najmočnejša politična stranka, Slovenska ljudska stranka (SLS), je vztrajala na slovenskem avtonomizmu ter nastopala proti liberalizmu in jugoslovanstvu, še odločneje pa proti marksizmu oz. komunizmu. Konec 20. let je za takšno ravnanje dobila pomembno institucionalno oporo v Katoliški akciji, ki je po objavi papeških okrožnic Quadragesimo anno leta 1931 in Divini redemptoris leta 1937, ki sta zavračali krščanski socializem in odklanjali kakršnokoli sodelovanje katoličanov s komunisti, delovala vedno bolj politično. Njen politični ekskluzivizem s poudarjanjem katolištva kot temeljne nacionalne identitete je povzročil novo "ločevanje duhov", pa tudi razdore in ločevanje v katoliških vrstah samih.
Najmilitantnejša skupina v Katoliški akciji je bila Zveza katoliških dijakov, prvotna imenovana Zveza mladcev Kristusa kralja, pod vodstvom srednješolskega profesorja Ernesta Tomca. Brezkompromisno se je spopadala ne samo s komunisti in krščanskimi socialisti, ampak tudi z akademskim katoliškim društvom Straža, ki ga je vodil bogoslovni profesor dr. Lambert Ehrlich. Čeprav so tudi "stražarji" bili odločni nasprotniki komunizma, so odklanjali Tomčev stanovski totalitarizem. Diferenciacija v katoliškem taboru se je nadaljevala vse do začetka vojne, najbolj zaradi različnih ocen španske državljanske vojne in prihoda tretjega rajha na Karavanke leta 1938.
Konservativne težnje v katoliških vrstah so šle celo tako daleč, da je prišlo do razcepa in dokončne ločitve sindikata krščanskih socialistov, Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ) od SLS. Vodstvo SLS pri poskusu nasilne vzpostavitve idejne in politične enotnosti katoličanov ni izbiralo sredstev in je po vstopu v vlado leta 1935 uporabljalo tudi administrativne pritiske in prepovedi. Ko se je leta 1936 Katoliška akcija preoblikovala v elitno narodno organizacijo, ji je bil cilj katoliška prenova celotne družbe. V praktični politiki je nastopala zlasti proti komunistom in levici.
Odločna katoliška ofenziva pa ni bila enako uspešna na vsem slovenskem ozemlju. V lavantinski (mariborski) škofiji je imela precej manj pristašev kot v ljubljanski, kjer je škof dr. Gregorij Rožman močno padel pod vpliv prof. Tomca in mu popolnoma zaupal. Mariborski škof dr. Ivan Jožef Tomažič je zagovarjal stališče, da mora biti vera pred politiko, zvestoba narodu pa je pogoj za pravo vernost. Na veliko razliko med Rožmanom in Tomažičem že v letih pred 2. svetovno vojno kažeta dva primera.
Škof Rožman je z objavo resolucije duhovniške konference ljubljanske škofije v Ljubljanskem škofijskem listu aprila 1940 ostro nastopil zoper JSZ, češ da je zapadla pod vpliv marksističnih idej in da ne upošteva papeževe socialne okrožnice. Kljub pritiskom škof Tomažič ni sledil ljubljanski obsodbi JSZ. Še bolj se je razlika med obema škofoma pokazala na verskem obnovitvenem tečaju katoliških izobražencev v Kranju avgusta 1940, na katerem so obravnavali problem enotnosti med katoličani. Mariborski škof se je v svojem nastopu zavzel za premoščanje težav in gradnjo mostov med različno mislečimi, ljubljanski škof pa je zagovarjal popolno ločitev duhov in podiranje mostov. Po njegovem ni zadostna edinost v dogmah, biti mora tudi v disciplini, metodi in taktiki. Zbrani množici je celo zaklical: "Treba nam je novega Mahniča, četudi bi šel kje predaleč!" Na osnovi zapisanega se ne smemo čuditi vsemu tistemu, kar se je med okupacijo dogajalo v ljubljanski škofiji.
Z vse ostrejšimi kritikami v lastnih vrstah se je soočala tudi slovenska liberalna politična elita, ki je vztrajala pri jugoslovanstvu in centralizmu. Po volitvah leta 1935, na katerih je Jugoslovanska nacionalna stranka doživela neuspeh in ko je v novo vlado zopet vstopil dr. Anton Korošec se je politična moč slovenskih liberalcev sesula. Ko se je v začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja Jugoslavija znašla na pragu vojne, slovenskega liberalnega tabora praktično ni bilo več. Razcepljen je bil na številne skupine, ki so imele različna stališča do temeljnih političnih in narodnih vprašanj.
Ravno tako so v tridesetih letih 20. stoletja razpadale vezi med delavskimi, socialističnimi in marksističnimi skupinami ter strankami. Slovenski socialisti, ki so se zavzemali za postopne socialne reforme, so zato zavračali komunizem, odločno odklanjali fašizem in nacizem ter simpatizirali s špansko republiko in s protifašističnimi gibanji v Evropi.
Vse do sredine tridesetih let komunisti na politične razmere v Sloveniji niso imeli pomembnejšega vpliva. Njihov pomen se je povečal šele z vključitvijo v narodnoobrambno in ljudskofrontno gibanje v drugi polovici tridesetih let. V Čebinskem manifestu so se komunisti zavzeli za združitev vseh Slovencev v "Svobodni Sloveniji". To je bil program, ki je bil sprejemljiv tudi za nekatere druge politične skupine. Komunisti so bili tudi pobudniki za odhajanje prostovoljcev v Španijo. Kljub zvezi med Moskvo in Berlinom leta 1939, se je večina slovenskih komunistov dobro zavedala nevarnosti, ki je Slovencem grozila z nemške in italijanske strani. Zato so vztrajali tudi pri protifašistični in narodno obrambni politiki tudi v zadnjem letu pred napadom na Jugoslavijo ter iskali zaveznike med demokratično in narodno usmerjenimi skupinami.


II. Okupacija in okupatorjevo nasilje


Nacistično – fašistična okupacija spomladi 1941 je za slovenski narod pomenila največjo nesrečo v njegovi zgodovini. Po napadu na Jugoslavijo in kratkotrajni aprilski vojni je Dravska banovina postala okupacijsko območje treh držav, Nemčije, Italije in Madžarske, ki so že prej imele v posesti del slovenskega etničnega ozemlja. Nemčija si je prisvojila največji in najbogatejši del Slovenije: vso slovensko Štajersko, jugoslovanski del Koroške, skoraj vso Gorenjsko, 10–15 km širok pas Dolenjske južno od Save in nekaj vasi v severozahodnem delu Prekmurja. Druga dva okupatorja sta dobila precej manj, Italija Notranjsko, večino Dolenjske in Ljubljano, Madžarska pa večino Prekmurja in slovenski del Međimurja. Vsi trije okupatorji so v nasprotju z mednarodnim pravom na okupiranih ozemljih uvedli svoj upravni, gospodarski, politični in kulturni red. Nacistična Nemčija je na svojem zasedbenem območju uvedla okupacijski sistem šefa civilne uprave z dvema začasnima upravnima enotama, Spodnjo Štajersko in t.im. zasedenimi območji Koroške in Kranjske, s sedežema v Mariboru in na Bledu. Italijanski fašisti so na svojem zasedbenem ozemlju ustanovili Ljubljansko pokrajino pod vodstvom visokega komisarja. Tudi v Prekmurju je avgusta 1941 vojaško upravo nadomestila civilna, ki je murskosoboški okraj vključila v Železno, lendavski pa v Zalsko županijo s sedežema v Szombathelyu in Zalaegerszegu. Če upoštevamo še narodnostno ozemlje zunaj dotedanje Dravske banovine, je bilo slovensko ozemlje razbito na več kot deset pokrajinskih upravnih enot in je bilo med najbolj razkosanimi območji v Evropi.

Glavne značilnosti nacistične in fašistične okupacije na Slovenskem so bile aneksionizem, raznarodovanje in kruto nasilje, ki je bilo v prvi vrsti posledica samega akta okupacije in izvajanja okupacijske potujčevalne politike ter odpora proti okupatorjem in njihovim domačim sodelavcem. Najizrazitejši izraz nasilja je bilo zapiranje narodno zavednih protifašistično in protinacistično usmerjenih ljudi, političnih emigrantov iz Primorske, politično in rasno pregledovanje ter ocenjevanje ljudi, množično izganjanje prebivalstva, delitev ljudi v različne državljanske skupine, uničevanje vsega slovenskega in uvajanje okupatorjevega, zaplemba slovenskega premoženja itd. Ker mnogi radi zamenjujejo vzrok in posledico, velja jasno poudariti, da so omenjene oblike nasilja okupatorji uvedli takoj po okupaciji in ne šele po vstaji slovenskega naroda. Slovenski odpor je celo preprečil oziroma zavrl izvedbo nekaterih že predvidenih nasilnih ukrepov. Hkrati je tudi res, da je odločni slovenski odpor sprožil nekatere nove oblike okupatorjevega nasilja. Nasilje je bilo uspešnejše tam, kjer odpor ni imel množične podpore pri prebivalstvu. Največji obseg je okupatorjevo nasilje doseglo poleti in jeseni 1942, vendar ni moglo za daljši čas odvrniti prebivalstva od sodelovanja v boju za narodno osvoboditev.

Različni okupatorjevi raznarodovalni ukrepi so povzročali slovenskemu prebivalstvu fizično in psihično nasilje, s katerim mu je bilo odvzeto vsakršno človeško dostojanstvo, ogrožena sta bila osebna varnost in življenje ljudi. Psihično nasilje je predstavljala predvsem velika negotovost in skrb za lastno usodo ter usodo najbližjih.
Vsi trije okupatorji so spomladi 1941 obsodili slovenski narod na fizično uničenje. Slovenci bi morali kot etnična enota izginiti v nekaj letih. Svoj etnocidni načrt so pričeli takoj izvajati, sicer z različno intenzivnostjo, na različne načine in z različnim rokom za dosego cilja. Novi red v okupiranih deželah so uveljavljali z okupacijsko oblastjo, policijo in vojsko.
Ena temeljnih značilnosti okupacije slovenskega ozemlja leta 1941 je bila priključitev zasedenih slovenskih pokrajin k okupatorskim državam. Prvi je to 3. maja 1941 storil italijanski okupator, ki je s kraljevim ukazom priključil Ljubljansko pokrajino k Italiji. Madžarski nacisti so Prekmurje priključili k Madžarski 16. decembra 1941 z zakonom parlamenta. Nacistična Nemčija je svoje okupirano slovensko ozemlje nameravala priključiti k nemškemu rajhu 1. oktobra 1941, a tega iz različnih razlogov, tudi zaradi slovenskega upora, ni uspela storiti tudi po dveh preložitvah roka. Je pa nemški okupator kljub temu zasedene slovenske predele postopoma vključeval v svoj družbeni red in pri tem grobo kršil določbe mednarodnega prava o vojni in okupaciji.

S priključitvijo okupiranega ozemlja so okupatorji želeli izvesti tudi popolno potujčenje slovenskega prebivalstva, pri čemer so se posluževali najrazličnejših oblik nasilja. Med temi so izstopale aretacije in množične deportacije slovenskega prebivalstva, spreminjanje zunanjega videza dežele, razpustitev slovenskih društev, organizacij in združenj, uničevanje slovenske kulture in šolstva, odstranitev katoliške duhovščine. Navedeni ukrepi pa niso bili edini, s katerimi so nacisti in fašisti skušali dati zasedenim slovenskim pokrajinam povsem neslovenski videz. Nasilje nad slovenskim prebivalstvom je izvajalo tudi okupatorjevo uradništvo, vojska, policija, davčna politika, okupatorjeva propaganda in sredstva javnega obveščanja. Posebno poglavje v okupatorjevem nasilju so bila streljanja talcev, ki so bila okupatorjev krvavi odgovor na osvobodilno gibanje in so zahtevala največ žrtev v prvih dveh letih vojne, ko je bil psihološki učinek potujčevalnih ukrepov na slovensko prebivalstvo največji.

V začetnem obdobju okupacije so ljudi najbolj prizadele obsežne aretacije in mučenja političnih jetnikov v okupatorjevih zaporih ter pošiljanja v koncentracijska taborišča. Veliko strahu in zla med slovenskim prebivalstvom so povzročale brezobzirne nacistične zasliševalne metode in postopki, ki so temeljili na hudem mučenju ljudi. Le redki so klonili in postali okupatorjevi sodelavci. Izdaje, aretacije in mučenja so močno vplivali na moralo ljudi.
Nacisti so nameravali izgnati od 220 do 260 tisoč ljudi. Nemški nacisti so na svojem okupacijskem območju načrtovali izgnati vsakega tretjega Slovenca. Tako množično zasnovanega izgona Slovencev pa okupator ni mogel uresničiti iz več razlogov. Glavni je bil vsekakor osvobodilni boj in z njim povezane nemirne razmere na Štajerskem in Gorenjskem, pojavile pa so se tudi naselitvene in transportne ovire ter okupatorjeve potrebe po delovni sili v vojni industriji. Skupno je nemškemu okupatorju v vsem obdobju vojne uspelo iz bivše Dravske banovine izgnati okoli 80.000 Slovencev (17.500 v Srbijo in NDH, 45.000 v Nemčijo, blizu 18.000 pa se jih je še pred izgonom pravočasno umaknilo v Ljubljansko pokrajino) ali tretjino predvidenih oziroma 9% vsega prebivalstva, kar je bil največji del nekega naroda v zasedenih pokrajinah. Med izgnanimi je bilo največ izobražencev.

Če k izgnancem prištejemo še nekaj deset tisoč interniranih v nacistična koncentracijska taborišča in na prisilno delo širom po Evropi ter prisilno mobilizirane v nemško vojsko, ugotovimo, da je v času nacistične okupacije moralo zapustiti domovino skoraj 20% Slovencev na nemškem okupacijskem območju. Na domove izgnanih Slovencev so nacisti uspeli naseliti samo okoli 14.000 Nemcev, po večini Kočevarjev. Največ so jih naselili v naselitvenem pasu ob Savi in Sotli.

Na slovenskem Štajerskem, Gorenjskem in v Mežiški dolini so nacisti razpustili približno 4.000 društev in organizacij, uničili 2.500.000 slovenskih knjig, ukinili vse slovenske kulturne ustanove in jih zamenjali z nemškimi, pregnali slovenščino iz bogoslužja v cerkvah.
Ena od oblik okupatorjevega nasilja, ki so najbolj množično prizadele slovensko prebivalstvo je bila od julija 1942 dalje prisilna mobilizacija v nemško vojsko, kamor so nacisti do konca vojne spravili okrog 28.000 slovenskih fantov in mož iz Štajerske ter med 8 in 9 tisoč iz Gorenjske. Približno 8.500 jih je za vedno ostalo na nemških bojiščih. Slovenski fantje v nemških uniformah so se morali bojevati na vseh bojiščih tretjega rajha, od ruskih step na vzhodu do Afrike na jugu, Norveške na severu in Normandije na zahodu.

Po prvih oboroženih akcijah slovenskega osvobodilnega gibanja na Štajerskem in Gorenjskem poleti 1941 je nemški okupator posegel po najhujši obliki nasilja, po streljanju talcev. Streljanje talcev so nacisti, podobno kot pošiljanje v koncentracijska taborišča, označevali za "varnostno policijski ukrep", ki sta ga pred eksekucijo spremljala strašno mučenje in izsiljevanje. V resnici so nacisti s streljanjem talcev izvajali povračilne ukrepe proti slovenskemu odporu, saj so streljali izključno pripadnike osvobodilnega gibanja. Po najnovejših podatkih je bilo med vojno na Gorenjskem v 127 skupinah ustreljenih 1.270 ljudi, na Štajerskem pa v 66 skupinah 1.590 ljudi, katerih imena so objavili z razglasi, v neobjavljenih streljanjih pa še prek 300, skupno torej na nemškem okupacijskem območju prek 3.160 talcev. Poleg tega je nemški okupator pobil veliko ljudi v svojih mučilnicah (na primer v Dravogradu) in med izvajanjem svojih akcij na terenu, v katerih so pobijali sodelavce OF in partizane.

Posebna oblika okupatorjevega nasilja na Gorenjskem in Štajerskem so bile aretacije in deportacije sorodnikov partizanov in ustreljenih talcev od avgusta 1942 dalje. Prek posebnih taborišč so izgnali okoli 8.000 Slovencev. Najpretresljivejša pri tem je bila ločitev staršev od otrok na Štajerskem. Starše so poslali v koncentracijska taborišča, otroke pa dali v posvojitev nemškim družinam (ukradeni otroci). Na Gorenjskem so pustili, iz doslej še nepojasnjenih razlogov, družine skupaj. So pa nacisti na Gorenjskem poleti 1942 uvedli izredne razmere, v katerih so požgali ter zravnali z zemljo kar 11 vasi (Rašico in Dražgoše že prej), moške, starejše od 15 let postrelili in zmetali v ogenj, drugo prebivalstvo pa izgnali v Nemčijo. Na Štajerskem je nemški okupator do jeseni 1944 požigal le posamezne domačije, nato pa tudi cela naselja.

Za nekoliko "mehkejše" raznarodovanje slovenskega prebivalstva se je odločil italijanski okupator. Italijanski fašisti niso preganjali ljudi iz narodno političnih razlogov, dopustili so obstoj in delovanje slovenskih kulturnih in drugih ustanov (tudi univerze) – seveda pod svojim nadzorstvom. Svoje raznarodovalne cilje so poskušali doseči predvsem s pomočjo dvojezičnosti in s postopno ter načrtno fašizacijo mladine. Ljubljano so po nekaj mesecih obdali z bodečo žico ter sistemom bunkerjev in utrdb in jo tako skušali izolirati.
Ko pa so se po enem letu okupacije vojaške in politične razmere zaostrile, nasilje italijanskih fašistov po krutosti in množičnosti ni nič zaostajalo za nasiljem nemškega okupatorja v severnem delu Slovenije. Tako je moralo v italijanska koncentracijska taborišča 30.000 Slovencev in Slovenk.
Od aprila 1942 do januarja 1943 so Italijani streljali tudi talce. Šlo je za skupni maščevalni ukrep vojaških in civilnih oblasti v Ljubljanski pokrajini. V času od 28. aprila 1942 do 28. januarja 1943 so v 22 skupinah ustrelili 146 talcev. Poleg tega je vojaško sodišče v Ljubljani na podlagi pooblastila Mussolinija od novembra 1941 do septembra 1943 izreklo 83 smrtnih obsodb (54 je bilo tudi izvršenih), na dosmrtno ječo je obsodilo 434 oseb, na zapor do 30 let pa 3.082 obsojencev. Poleg talcev in obsojenih na ljubljanskem vojaškem sodišču so italijanske oborožene sile v obdobju italijanske okupacije Ljubljanske pokrajine usmrtile še 1.569 oseb, med katerimi so bili partizani oziroma sodelavci osvobodilnega gibanja, pa tudi popolnoma nedolžno prebivalstvo. Po italijanski kapitulaciji septembra 1943 so nasilje italijanskih fašistov nadaljevali nemški nacisti. Iz zasedene Ljubljanske pokrajine so v gestapovske zapore v Begunje odpeljali 3.000 zapornikov. Pri tem jim je bila v izdatno pomoč slovenska domobranska policija. Nemški nacisti so izvajali nasilje tudi nad slovenskim prebivalstvom na Primorskem in v Istri (aretacije, pobijanja, požiganja vasi).
Madžarski okupator je pri raznarodovanju prekmurskih Slovencev uporabljal podobne metode kot nemški. Najprej se je pri svojem raznarodovalnem delu poslužil sovražne propagande in groženj oziroma psihičnega nasilja. Prefinjen in do nadrobnosti izdelan propagandni sistem je temeljil na predpostavki, da so avtohtoni prebivalci Prekmurja Vendi, med katerimi je še vedno močno živ spomin na tisočletno sobivanje z Madžari in jih je zato potrebno v kratkem času pomadžariti. Že od za-četka okupacije so Madžari prisilno uvajali rabo madžarskega jezika v javno življenje (dovolili so le prekmursko narečje).
Nasilje nad slovenskim prebivalstvom v Prekmurju so v imenu madžarske okupacijske oblasti izvajali orožniki, civilna in vojaška sodišča ter posebna sodišča generalštaba. Vsi so zelo temeljito opravljali svoje delo. Najpomembnejši instrument madžarizacije so bile šole.
Ker so madžarske okupacijske oblasti upravičeno domnevale, da je morebitni odpor v prvi vrsti pričakovati od priseljencev in mlajših domačih izobražencev, ki so se šolali v Jugoslaviji po prvi svetovni vojni, so se odločile izgnati vse Slovence, ki so se v Prekmurje priselili po letu 1918. Vse izobražence, ki niso bili iz Prekmurja so že leta 1941 izgnali v druge predele Slovenije, kmečka priseljence pa leta 1942 na Madžarsko. Nasilje madžarskih nacistov nad slovenskim prebivalstvom v Prekmurju se je kazalo tudi z vpoklici na prisilno delovno službo in v prisilni mobilizaciji v madžarsko vojsko. V madžarski vojski je izgubilo življenje okoli 500 prebivalcev Prekmurja, okrog 40 pa jih je bilo ubitih zaradi dezerterstva ali skrivaštva.
V skladu z nacistično rasno politiko je madžarski okupator v Prekmurju rešil tudi židovsko vprašanje. Najprej z odvzemom temeljnih državljanskih pravic, nato z vpoklicem na prisilno delo in po nemški zasedbi spomladi 1944 z deportacijami v koncentracijska taborišča, kjer je umrlo 387 prekmurskih Židov.
Iz zapisanega lahko razberemo, da smo Slovenci bili med najbolj prizadetimi okupiranimi evropskimi narodi v drugi svetovni vojni, tako po številu žrtev, kot trpljenju ljudi. Med vojno je na Slovenskem izgubilo življenje nekaj nad 80.000 ljudi, od tega nekaj manj kot 32.000 v partizanskih enotah, v tujih vojskah pa skoraj 11.000.


III. Osvobodilna fronta


Okupacija in razkosanje Slovenije, zlasti pa okupatorjevi raznarodovalni ukrepi so pomenili veliko zarezo, ki je povezala zavedne Slovence različnih političnih in svetovno nazorskih usmeritev, saj je bilo že aprila in maja, zlasti pa po 22. juniju 1941 očitno, da je možno nadaljnji obstoj Slovencev kot naroda iskati samo v oboroženem odporu proti okupatorjem. Obnašanje bivših slovenskih politikov je ustvarilo veliko praznega političnega prostora za mobilizacijo tistih Slovencev, ki so že v prvih tednih okupacije dojeli bistvo okupatorjevih genocidnih načrtov.
V ta prazen prostor je konec aprila 1941 vskočila Osvobodilna fronta (OF), ustanovljena na pobudo številčno skromne in ilegalne Komunistične partije Slovenije (KPS), s svojim programom, ki je na prvo mesto postavljal neizprosen boj proti okupatorjem za osvoboditev in združitev Slovencev v eni državi. Glede notranje ureditve povojne Slovenije pa je program OF zahteval samoodločbo (opirajoč se na Atlantsko izjavo). OF je s svojim programom in delovanjem spreminjala slovenski narodni značaj, bila pa je tudi odlična priložnost za konsenz vseh političnih taborov na Slovenskem. Žal je bila dediščina politične polarizacije iz obdobja pred vojno tako vsidrana v slovensko politično zavest, da do nje ni moglo priti. Glavni zavezniki komunistov v OF so bili krščanski socialisti, levo krilo telovadne organizacije Sokol in levo usmerjeni izobraženci.
OF je v razvoju od organizacije s koalicijskimi značilnostmi do enotne organizacije po podpisu Dolomitske izjave šla skozi več različnih razvojnih stopenj. S svojim programom in pripravljenostjo na oborožen odpor proti okupatorjem je uspela pritegniti večji del Slovencev. Njena organizacijska struktura je zajemala oborožene partizanske enote na terenu, mestno gverilo (enote Narodne zaščite) in zelo razvejano mrežo različnih dejavnosti, od ilegalnih bolnišnic, tiskarn, kurirskih postojank do lastnih časopisov, radia, gledališča in leta 1944 znanstvenega inštituta. Izjemno moralno moč je slovenskemu osvobodilnemu gibanju dajala kulturna ustvarjalnost, ki bi ji v evropskih odporniških gibanjih težko našli enako.
Tako kot večina odporniških gibanj v Evropi je bila tudi OF odločno proti "vrnitvi na staro". OF je narodnoosvobodilne partizanske čete razglasila za edino legitimno narodno vojsko na slovenskem ozemlju. Ker je protioefovski tabor decembra 1941 zavzel stališče, da je treba uničiti "vsako partizanstvo", je na dlani, da je bil že od začetka leta 1942 onemogočen vsak poskus organiziranja vzporednih odporniških organizacij.
Razmere v Sloveniji so v marsičem zahtevale drugačno zasnovo pri organiziranju protiokupatorskega odpora kot v drugih jugoslovanskih pokrajinah. In ravno OF je bila najvidnejši izraz posebnega razvoja osvobodilnega boja na slovenskih tleh. Vzporedno z oboroženim bojem za osvoboditev se je na Slovenskem odvijala tudi revolucija kot del evropskega dogajanja med drugo svetovno vojno. Program OF iz leta 1941 je bil program narodne revolucije in šele pozneje so nastopile okoliščine, ki so povečevale možnost socialistične revolucije. K temu so največ pripomogli nasprotniki OF, ki jih je pri njihovem ravnanju vodilo predvsem sovraštvo do komunizma. Ravno zato je tudi dilema o narodnoosvobodilnem boju ali revoluciji popolnoma odveč. Bilo je oboje.
OF si je v boju proti okupatorjem in njihovim sodelavcem prizadevala graditi tudi novo oblast (narodno ali ljudsko) in slovensko državnost v okviru t.im. nove Jugoslavije. Prelomnico na tej poti je pomenil Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju v začetku oktobra 1943, ki je izvolil 120-članski Slovenski narodnoosvobodilni odbor. Ta se je februarja naslednje leto konstituiral kot zakonodajni organ (parlament), njegovo predsedstvo pa je do izvolitve narodne vlade Slovenije 5. maja 1945 v Ajdovščini opravljalo tudi funkcijo vrhovnega izvršnega organa (vlade).


IV. Oborožen boj za osvoboditev


Namera OF od vsega začetka je bila oborožen boj za osvoboditev. V prvi fazi so se v pripravah na oborožen boj najbolj angažirali komunisti, mejnik v pripravah na oboroženo vstajo pa je pomenil nemški napad na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Tega dne je bilo v Ljubljani ustanovljeno Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet (pozneje se je nekajkrat preimenovalo), ki je vodilo slovensko partizansko vojsko vse do 1. marca 1945, ko je prišlo do preimenovanja narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije v Jugoslovansko armado. Nato so do 18. maja 1945 vse slovenske partizanske enote postopoma prešle v različne sestave jugoslovanske armade.
V začetku vstaje poleti 1941 so imeli okupatorji na Slovenskem močne oborožene sile. Na nemškem okupacijskem območju so štele okrog 13.600 mož (na Štajerskem 8.000 in na Gorenjskem 5.600), v italijanski zasedbeni coni pa je bilo kar 40.000 italijanskih vojakov in starešin. Čeprav so bile razmere za vstajo na Štajerskem in Gorenjskem bolj neugodne kot v Ljubljanski pokrajini, kjer je bila zaradi blažje okupacijske politike tudi mreža organizacij OF veliko gostejša, pa je zaradi močne komunistične organizacije v nekaterih industrijskih središčih prišlo poleti in jeseni 1941 do bliskovite in silovite vstaje, ki pa je kmalu zaradi močnega vpliva nacistične propagande in okupatorjevega nasilja doživela težke udarce. Partizanski porazi so bili tudi posledica slabe izurjenosti. Od skupno 41 čet, ustanovljenih v slovenskih pokrajinah leta 1941, jih je težke udarce z večjimi človeškimi izgubami doživelo kar 15.
V jeseni 1941 je sledil poskus množične vstaje na Slovenskem. Prvi takšen poskus v Posavju, kjer je grozil množični izgon slovenskega kmečkega prebivalstva, ni uspel. V zimskih mesecih je sledil poskus dvigniti vstajo na Gorenjskem, na območju med Revirji, Kamnikom in Savinjsko dolino ter na območju Krima, ki pa je delno uspel le na Gorenjskem. Partizanske enote niso bile dovolj močne, da bi obdržale kontrolo nas zasedenim območjem. Nemške sile so do marca 1942 na Gorenjskem temeljito pometle s partizanskimi enotami.
Večja partizanska skupina je prezimila le južno in vzhodno od Ljubljane in spomladi 1942 omogočila prenos težišča partizanskega delovanja v Ljubljansko pokrajino. Tu se je spomladi 1942 partizanska vojska okrepila, se reorganizirala v grupe odredov, v drugi polovici leta 1942 dobila na Notranjskem in Dolenjskem že prve štiri brigade (Tomšičeva, Šercerjeva, Gubčeva, Cankarjeva), ki so se jim spomladi in poleti 1943 pridružile brigade v drugih slovenskih pokrajinah (Šlandrova na Štajerskem, Gradnikova na Primorskem in Prešernova na Gorenjskem). Iz njih sta v drugi polovici leta 1943 nastali prvi dve slovenski diviziji (14. in 15.), po kapitulaciji Italije pa še tri (18., 30. in 31.). Vse divizije so oktobra in decembra 1943 vključili v slovenska korpusa (7. in 9.), nekaj brigad pa tudi v 4. operativno cono na Štajerskem.
Spomladi in v zgodnjem poletju 1942 je od predmestij Ljubljane do hrvaške meje nastalo veliko osvobojeno ozemlje. Italijanski okupator je zato z veliko ofenzivo, v kateri se je kruto in brezobzirno znašal nad civilnim prebivalstvom, želel ponovno vzpostaviti italijansko oblast nad celotno Ljubljansko pokrajino. Razmerje sil v veliki italijanski protipartizanski ofenzivi je bilo 65.000 italijanskih mož proti 4.400 partizanskim borcem. Ker ofenziva, ki je trajala od sredine julija 1942 do začetka novembra 1942, v prvem obdobju ni prinesla želenega uspeha, so Italijani ustanovili Prostovoljno protikomunistično milico in vanjo takoj vključili tudi slovenske vaške straže, ki so bile ustanovljene že julija 1942 kot spontan odpor dolenjskega in notranjskega prebivalstva proti nasilnemu ravnanju nekaterih partizanskih samovoljnežev (neutemeljene usmrtitve in kruta zasliševanja nasprotnikov osvobodilnega boja).
Od konca novembra 1942 do konca marca 1943 je sledila v Ljubljanski pokrajini partizanska protiofenziva, v kateri je okupator utrpel velike izgube, istočasno pa so se krepile tudi partizanske enote v drugih predelih Slovenije. Leta 1943 se je v italijanski vojski pričel notranji razkroj, ki je septembra istega leta pripeljal do italijanske kapitulacije. Večina italijanskih vojakov, naveličanih vojne, je izročila orožje. Tako je partizanska vojska septembra 1943 dobila velike količine orožja in vojaškega materiala, kar je bilo odločilno za njeno nadaljnjo operativno sposobnost. Z italijansko kapitulacijo in zavzetjem postojank na gradu Turjak in v Grčaricah pa je bilo konec tudi s kolaborantskimi oddelki bele (vaških straž) in plave garde (četnikov).
Italijanska kapitulacija septembra 1943 je na Dolenjskem, Notranjskem in v Slovenskem Primorju sprožila vseljudsko vstajo proti nemškemu okupatorju, v kateri je bila osvobojena skoraj polovica Slovenije. Na osvobojenem ozemlju je takoj prevzela oblast OF. Prišlo je tudi do splošne partizanske mobilizacije, ki je močno okrepila partizanske vrste.
Nemški okupator je na partizanske uspehe odgovoril z veliko jesensko ofenzivo, ki je zajela Primorsko, Dolenjsko, Notranjsko in del Gorenjske. Ofenziva se je pričela na Krasu, v Vipavski dolini, na Banjški in Trnovski planoti, se nato usmerila proti Brkinom in Istri in v zadnji fazi zajela še območje bivše Ljubljanske pokrajine. Kljub veliki okupatorjevi tehnični in številčni premoči, požigu celih vasi na Krasu, v Vipavski dolini in Čičariji, pokolom civilnega prebivalstva, odgonu desettisočev v nemška koncentracijska taborišča, streljanju slovenskih in italijanskih protinacistov itd., je nemška ofenziva terjala manj žrtev kot italijanska leta 1942, odpravila pa je partizanska svobodna ozemlja in zlasti v južnem delu Primorske razpršila komaj nastale partizanske enote. To je bila tudi edina ofenziva v Sloveniji, ki jo je vodila nemška vojska in ne policija.
S prihodom zavezniških vojaških misij med slovenske partizane poleti 1943 (zahodni zavezniki) in februarja 1944 (misije Rdeče armade) je v svet dokončno prodrla resnica, kdo se v Sloveniji dejansko bori proti nacifašizmu. Zavezniki so začeli pošiljati pomoč v opremi in zdravilih ter z začasnih letališč evakuirati ranjence in bolnike.
Slovenska partizanska vojska je z dvema korpusoma oz. petimi divizijami in štajersko operativno cono konec leta 1943 dosegla končno organizacijsko obliko. Čeprav je bila usposobljena tudi za večje operacije, je značaj teritorialne vojske ohranila do svoje ukinitve. Taka je bila tudi njena taktika (partizanska).
Slovenska partizanska vojska je tudi leta 1944 izbojevala več svobodnih ozemelj na Štajerskem in Primorskem (Zgornja Savinjska dolina, Moravško, Kozjansko, Pohorje, Vipavska dolina). Nemške oborožene sile, okrepljene s slovenskimi in italijanskimi (na Primorskem) kolaboracionisti, so bile v bojih s partizani uspešnejše kot pred septembrom 1943 italijanske, zato je partizanska vojska imela tudi precej izgub. Nemški okupator si je še posebej prizadeval ohraniti železniške in druge zveze prek slovenskega ozemlja, ki so jih partizanske enote nenehno napadale, nekajkrat tudi s pomočjo zavezniškega letalstva.
Dejavnost slovenskih partizanskih enot je leta 1944 segala do etničnih meja na severu in na zahodu (Lackov odred in koroški partizani v Avstriji, 30. divizija v Beneški Sloveniji in Reziji), s prihodom 14. divizije na Štajersko in z mobilizacijo novih borcev pa bi naj tudi v tem delu Slovenije nastal korpus.
Od poznega poletja 1944 dalje so se pričele priprave na konec vojne. Jeseni 1944 so se razmere za slovensko osvobodilno gibanje poslabšale, ker je nemški okupator zaradi približevanja front močno okrepil svoje sile in še dodatno zavaroval prometne poti. Tako je bilo sredi leta 1944 na celotnem območju Slovenije 720 sovražnih postojank, v katerih je bilo 120.000 sovražnih vojakov, od tega okrog 17.000 domobrancev. Zaradi svoje lege in poteka širših vojaških operacij sta severovzhodna Slovenija in Primorska postali jeseni 1944 za okupatorja frontno zaledje, v zadnjih mesecih vojne pa prizorišči velikih vojaških koncentracij in operacij. Od novembra 1944 do marca 1945 so sledile velike okupatorjeve ofenzive od Kozjaka do Save, ki so začasno potisnile enote 4. operativne cone v defenzivo. Do nje je prišlo delno tudi zaradi povelja o umiku vseh operativnih enot te cone na Dolenjsko.
V istem obdobju so se na težki preizkušnji znašle tudi enote 9. korpusa na Primorskem in Gorenjskem. Nemški okupator je pripeljal tudi nekaj deset tisoč mož kvizlinških in kolaboracionističnih enot iz drugih predelov Jugoslavije in z njihovo pomočjo opravljal čistke po vseh slovenskih pokrajinah. Pod močnim okupatorjevim udarom so bile tudi enote 7. korpusa na Dolenjskem in v Beli Krajini, ki pa so v dvainpolmesečnih bojih ubranile večji del osrednjega osvobojenega ozemlja (Belo Krajino in Kočevski Rog).
V zaključnih operacijah za osvoboditev Slovenije so s slovenskimi (jugoslovanskimi) partizani sodelovale tudi zavezniške enote, Rdeča armada v Prekmurju ter britanska pri osvobajanju Trsta in Koroške.
Na območju severovzhodne Slovenije je ob koncu vojne prišlo do ene največjih koncentracij vojaštva na slovenskem ozemlju sploh. Tu sta aprila in v začetku maja 1945 tekli dve evropski fronti, vzhodna in jugovzhodna. Medtem ko je vzhodna le za krajši čas oplazila severovzhodni rob slovenskega ozemlja, se je jugovzhodna fronta konec aprila in v začetku maja cela premaknila na slovensko Štajersko in Koroško.
Levji delež pri preprečitvi umika poražencev iz Jugoslavije v Avstrijo, kjer so se želeli predati zahodnim zaveznikom in ne sovjetski ali jugoslovanski armadi, so v zaključnih operacijah na Štajerskem in Koroškem opravile enote slovenske partizanske vojske pod vodstvom štaba 4. operativne cone. S svojo gibljivostjo so razkrajale sovražnikovo zaledje, mu onemogočale organizacijo obrambe in umika. Svojo uspešnost so dokazale med drugim tudi z zajetjem in vdajo poveljnika nemške armadne skupine E generala Löhra v Topolšici v noči na 10. maj 1945.
Nekatere umikajoče se nemške, zlasti pa kvizlinške enote so se upirale še teden dni po nemški kapitulaciji in si skušale z orožjem izsiliti prehod v Avstrijo. Na območju Mislinjske in Mežiške doline ter Dravograda je v dneh med 10. in 15. majem 1945 prišlo še do hudih bojev, ki so terjali številna človeška življenja na obeh straneh. Zadnja bitka druge svetovne vojne v Evropi pa je bila na Poljani pri Prevaljah 15. maja 1945. Partizanska vojska je maja 1945 osvobodila tudi slovenski del avstrijske Koroške in postavila svojo stražo pri vojvodskem stolu na Gosposvetskem polju, a se je morala na zahtevo Velike Britanije in ZDA v drugi polovici maja umakniti na predvojno jugoslovansko-avstrijsko mejo.
Slovenska partizanska vojska se je od majhnih čet poleti 1941 razvila v močno osvobodilno vojsko, v kateri je bilo ob koncu vojne več kot 37.000 oboroženih mož. Po ocenah je bilo v štirih letih osvobodilnega boja v partizanskih enotah daljši ali krajši čas okrog 100.000 Slovencev.


V. "Bolečina vseh bolečin" *(usodnost kolaboracije z okupatorjem)


Z okupacijo in razkosanjem Dravske banovine se je na slovenskem političnem prizorišču zgodila velika sprememba. Tradicionalni slovenski politični stranki (klerikalna in liberalna) sta doživeli zlom. Nastala sta dva politična tabora. V enem so bili dotedanji predstavniki jugoslovanskega političnega življenja in njihove stranke, v drugem pa komunisti, ki so svoje delovanje "legalizirali" že s svojo ponudbo o sodelovanju v Narodnem svetu, ter skupine, disidenti in frakcije dotedanjih strank, ki se niso strinjale s politiko vodilnih strank. Ti so se združili v OF kot vsenarodni organizaciji, ki ni priznavala okupacije in se je odločila organizirati odpor proti okupatorju, ki je v danih razmerah bil (ne glede na ceno!) edina alternativa za ohranitev slovenskega naroda kot etnične skupnosti.
Dotedanje slovensko politično vodstvo ob začetku okupacije ni imelo vizije, kako ravnati med vojno. Obremenjeno je bilo s predvojnimi ideološkimi in političnimi spori. Pričakovanja, da bodo Slovenci prišli pod Italijo, kjer je bila skoraj tretjina slovenskega ozemlja že pred 6. aprilom 1941, se niso uresničila, kakor tudi ne poskus, da bi Slovenija v celoti prišla pod nemško okupacijo in dobila status protektorata, podobno kot Slovaška ali NDH.
Tisti del vodstva, ki je ostal v Sloveniji, z banom dr. Markom Natlačnom na čelu, se je odločil za politiko čakanja. Poskušalo je poiskati način sožitja z okupatorjem, čeprav je priznavalo avtoriteto jugoslovanske vlade v izgnanstvu in slovenskih predstavnikov v njej. Od prvega dne vojne je politično vodstvo kazalo popolno izgubljenost, neodločnost in malodušje, in kar je še huje, od samega začetka se je podalo na tvegano pot kolaboracije, ki naj bi bila zgolj funkcionalna, a je že v začetku segla krepko čez ta okvir. Res je, da ena od Haaških konvencij celo dovoljuje kolaboracijo v obliki tolerantnega sodelovanja z okupatorjem, vendar je na Slovenskem to sodelovanje že na samem začetku bilo na škodo tistega dela naroda, ki se je okupaciji uprl. Odnosi med narodnoosvobodilnem in nasprotnim taborom so se zato ves čas gibali po spirali sovraštva in maščevanja, kar je na delu slovenskega ozemlja pripeljalo do usodnega bratomornega obračuna, ki je svoj epilog doživel v prvih mesecih po koncu vojne.
Prvi vidni znak aktivne kolaboracije z italijanskim okupatorjem se je pokazal že 11. aprila 1941 ob prihodu italijanske vojske v Ljubljano, ko ji je ljubljanski župan Jure Adlešič na Viču izročil mestne ključe kot znak vdaje mesta. Kolaboracija z italijanskim okupatorjem se je nadaljevala s sosvetom ali konzulto, organom, ki je imel za visokega komisarja Graziolija le posvetovalno funkcijo, deloval pa je do novembra 1941. Konzulta v svoji kolaborantski vlogi ni bila neposredno škodljiva, sodelovanje v njej pa je bilo škodljivo slovenski politiki, ki je s tem zanikala obstoj svoje države, ki je postala del zavezniške koalicije v boju proti silam osi. Da je sodelovanje v sosvetu pomenilo odkrito kolaboracijo z okupatorjem, je po izstopu dr. Marka Natlačna in Ivana Puclja v svojem poročilu notranjemu ministrstvu 22. septembra 1941 potrdil tudi visoki komisar Emilio Grazioli, ki je med drugim zapisal: "Pravi razlog za odstop je strah pred napadi komunističnih ljudi zaradi njune kolaboracije".
Le deset dni po predaji oblasti okupatorju je ban Natlačen, na Graziolijevo prošnjo, z nekaj pomembnimi Slovenci podal Mussoliniju pismo zahvalo za priključitev Ljubljanske pokrajine kraljevini Italiji. Dejanje zavestne kolaboracije je bil tudi obisk pri Mussoliniju 8. junija 1941, pa številne javne manifestacije, izrazi lojalnosti in globoke hvaležnosti, okupatorju naklonjeno pisanje tiska itd. Takšno ravnanje slovenske politične elite je vzbudilo tudi očitke pri zahodnih zaveznikih. Uradni slovenski politiki niso poskušali niti s pasivnim odporom, njihovo taktiziranje in politika čakanja na rešitev od zunaj je izhajala predvsem iz skrbi za lasten položaj in ne za usodo slovenskega naroda. Takšnemu ravnanju je v celoti, žal, pritegnilo tudi vodstvo ljubljanske škofije s škofom dr. Gregorijem Rožmanom na čelu.
Ena odločilnih napak oz. zamujena priložnost pri poskusu poenotenja Slovencev v odnosu do okupatorja je bila storjena že 6. aprila 1941, ko je ban Natlačen ustanovil Narodni svet in zavrnil ponujeno sodelovanje komunistov v njem. Narodni svet in ban naj bi izvrševala vrhovno oblast in skrbela za red in mir na območju Dravske banovine. Z neuspešno banovo misijo pri nemškem generalu Hubertu Lanzu v Celju 12. aprila 1941 je takšna vizija neslavno pogorela.
Kako "dosledno" je bilo vodstvo SLS do lastnih političnih odločitev, pove podatek, da je strankin odbor na svoji zadnji seji pred vdorom okupatorja 30. marca 1941 sklenil, da "v primeru sovražne zasedbe noben odbornik stranke nikdar ne bo sodeloval s sovražnikom, niti neposredno, niti posredno, niti ne bo koga navajal k sodelovanju, pa naj bo ta pritisk še tako hud, ali celo življenje na tehtnici". Že v prvih dneh okupacije so se te lepe in odločne ter domoljubne besede spremenile v javno demonstrirano lojalnost italijanski okupacijski oblasti in se kmalu nato spremenile v odkrito kolaboracijo. V prizadevanjih, da bo stranka vodila slovenski narod tako, da bi utrpel čim manj žrtev, je njen vodja dr. Natlačen zaigral na napačno karto.

Verjetno bi SLS ravnala drugače, če bi še živel njen karizmatični voditelj dr. Anton Korošec, ki je umrl konec leta 1940. S Koroščevo smrtjo se je stranka nenadoma znašla brez močnega voditelja, skrhala pa se je tudi njena narodno obrambna ost. Koroščeve izkušnje z narodno ogroženostjo, predvsem pa z Majniško deklaracijo in dogajanji ob severni meji ob in po koncu prve svetovne vojne bi prav gotovo preprečile marsikatero napačno odločitev. Čeprav si je tudi dr. Korošec ves čas prizadeval združiti protikomunistične moči, v tako usodnih trenutkih takšne narodne razklanosti zagotovo ne bi dopustil. Dobro je vedel, da se ideologijo ne veže dobro z geopolitiko, še posebno ne, če gre za obstoj majhnega naroda.
Politika SLS v tistem času je temeljila predvsem na brezpogojni izključitvi KPS iz narodovega političnega dogajanja in na odklanjanju sodelovanja SLS v odporu, ki ga je predlagala, začela in izvajala (vodila) ravno KPS. Sklicevala se je na strogo versko disciplino in na že omenjeni papeški okrožnici. Naraščajoči katoliški integralizem je napovedal vojno komunizmu in ne okupatorjem ter se zavzemal za "podiranje mostov" oz. za strogo ločitev duhov na Slovenskem. Najvplivnejši zagovornik take politike je bil škof Rožman, ki očitno ni bil dorasel razmeram, v katere ga je okupacija pahnila in kamor so ga še posebej pehali klerikalni krogi v Ljubljani, ki sami "niso hoteli po kostanj v žerjavico", Rožman pa je to rad storil.
Čeprav se je imel za iskrenega patriota, je ravnal in se odločal v duhu ločitve duhov na Slovenskem. Zavedal se je, da ideje komunizma ni mogoče uničiti s puško, a je kljub temu podpisal načelno opredelitev svojih duhovnikov proti OF in sodelovanje z italijanskim in pozneje z nemškim okupatorjem. Odkritih nasprotnikov kolaboracije med duhovščino v Ljubljanski pokrajini je bilo malo.
Škof Rožman je do konca vojne zagovarjal oboroženi boj proti partizanom. Svoje zmotne politike se je očitno prav ovedel šele po vojni, ko je bilo prepozno. O svojem medvojnem ravnanju je škofu Jožetu B. Žabkarju v Rimu med drugim dejal: "Vseh stikov, ki sem jih imel med vojno z Italijani, mi je iskreno žal. Prav vseh. Niti ene stvari nisem od njih dosegel, niti enega talca rešil, niti ene deportacije preprečil, niti ene hiše rešil pred požarom, niti enega trpljenja ublažil. Nič, čisto nič. Obljubljali so mi vedno vse, dali pa nikoli nič." Do takšnega spoznanja je prišel mnogo prepozno. Pred tem, septembra 1946, ko je v odsotnosti bil obsojen na 18 let zapora je namreč v zagovoru in prigovoru na obtožbe na koncu zapisal: "Če sedaj pred bogom vse premislim, moram priti samo do enega in edinega zaključka. Tudi v drugo bi vse to več ali manj enako storil".
Na osnovi nespornih zgodovinskih dejstev nikakor ni mogoče pritegniti tistim, ki trdijo, da je italijanski okupator kolaboracijo, še najmanj pa škofovo, izsilil. Dokaz za to je popolnoma drugačno ravnanje mariborskega škofa Tomažiča, ki je deloval v mnogo težjih pogojih in pod veliko hujšim okupatorjevim pritiskom. Čeprav so nacisti škofa Tomažiča potem ko so pregnali veliko večino slovenskih duhovnikov iz njegove škofije, tako rekoč konfinirali v škofijskih prostorih v Mariboru, se je pri nemških oblasteh pogumno in odločno zavzel za svoje duhovnike. Še na misel mu ni prišlo, da bi začel z nacisti sodelovati. Že 10. aprila 1941 so nacisti opravili na škofijskem sedežu hišno preiskavo, 19. aprila se je osebno oglasil pri šefu civilne uprave in zahteval izpustitev zaprtih duhovnikov. Šef civilne uprave je njegove zahteve grobo zavrnil. Enak odnos je doživel 14. maja 1941 pri zveznem vodji Štajerske domovinske zveze, ki mu je jasno povedal, da bodo zaprti duhovniki izgnani in da bo morala slovenščina iz cerkva izginiti. Zadnjega maja 1941 je škof To-mažič še enkrat posredoval za zaprte duhovnike. Tudi tokrat, sprejel ga je le referent za verske zadeve pri šefu civilne uprave, je bilo njegovo posredovanje neuspešno. Zaradi svojega ravnanja škof Tomažič tudi ni bil sprejet v Štajersko domovinsko zvezo in je dobil zgolj status zaščitenca (brez vse pravic). Odločno je tudi zavrnil vse poskuse iz ljubljanske škofije (Goričan, Blatnik ...), da bi pomagal pri ustanovitvi bele garde oz. domobranstva na Štajerskem. Zato tudi ni čudno, da so štajerski du-hovniki, ki so ostali v škofiji, tudi sodelovali z OF in nekateri odšli celo v partizane. S tem so pokazali, da Slomškov duh, ki gradi vero na temelju zvestobe in ljubezni do slovenskega naroda, še živi.
Za razliko od ljubljanskega škofa Rožmana, ki se je takoj po prihodu Italijanov zavestno in v celoti vdinjal okupatorju, je mariborski škof Tomažič ostal zvest svojemu narodu in veri. Formalno je sicer bil lojalen okupacijskim oblastem, vendar niti z eno svojo potezo ni izkazal naklonjenosti nacističnim genocidnim ukrepom nad slovenskim prebivalstvom. S svojo pokončno držo pred nacisti in z odločnim zavračanjem oboroženega boja zoper partizane in OF je škof Tomažič pokazal vzorno narodno obrambno držo. Če bi se škof Rožman in duhovščina v ljubljanski škofiji med okupacijo vsaj malo ravnala po njem, bi se verjetno izognili bratomornemu boju in se v svojem fanatičnem sovraštvu do komunistov ne bi izdajalsko povezali s fašisti in nacisti, najhujšima sovražnikoma slovenstva in tudi krščanstva.
Preveč prijazen odnos slovenskih politikov in cerkve do italijanskih okupacijskih oblasti je povzročil tudi proteste slovenske duhovščine na Primorskem. Slovenski katoličani v OF so do italijanske kapitulacije vljudno in konstruktivno kar šestkrat poskušali pregovoriti škofa Rožmana, naj sprevidi, da je slovenski narod ogrožen in da je v pogojih genocidnega ravnanja okupatorjev usoda naroda in njegov enotni boj proti okupatorjem veliko pomembnejši od ideologije. Žal tudi štiri pisma IO OF in katoličanov v OF (30. 11. 1941, 31. 3. 1942, 9. 7. 1942, 9. 10. 1942) ter pismo Edvarda Kocbeka (29. 1. 1943), niti osebni obisk pleterskega priorja dr. Josipa Edgarja – Leopolda Lavova pri škofu niso nič zalegli, kakor tudi ne vsa poznejša posredovanja (v času domobranstva) nekaterih vidnih in uglednih katoliških Slovencev (npr. kiparke Karle Bulovec Mrak, pisatelja Franceta Koblarja, dr. Antona Breclja, dr. Izidorja Cankarja ...).
Vodstvo slovenskega katoliškega tabora tudi ni upoštevalo, da je Vatikan po 22. juniju 1941 odločno zavračal kakršnokoli križarsko vojno proti komunizmu. Škof Rožman in ban Natlačen sta ignorirala dejstvo, da je Velika Britanija pod konservativno vlado Winstona Churchilla, zapriseženega nasprotnika komunizma, sklenila zavezništvo s Sovjetsko zvezo. Ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo je Churchill izrekel znameniti stavek: "Kdorkoli koraka s Hitlerjem, je naš sovražnik!". Britansko – sovjetska pogodba in kmalu zatem še Atlantska izjava sta ustvarili temelje za poznejšo zavezniško zmago nad največjo nevarnostjo za civilizirani svet, nad nacizmom in fašizmom. Vodstvo SLS se je javno spomnilo nanju šele v začetku maja 1945, ko je bilo že vse zamujeno in izgubljeno.
Tako slovenska katoliška kot liberalna politična elita sta že od začetka vojne mislili samo nase in na svoje koristi. Izrekanje popolne lojalnosti novim italijanskim oblastnikom v Ljubljanski pokrajini in popolne indiferentnosti do usode Slovencev na nemškem in madžarskem okupacijskem območju si ni mogoče drugače razlagati. Vse to se je dogajalo v času, ko so nacisti na slovenskem Štajerskem in Gorenjskem že množično zapirali zavedne Slovence, opravljali rasne in politične preglede prebivalstva, se pripravljali na začetek deportacij, povsem spremenili zunanji videz dežele, odstranili slovensko besedo iz javnega življenja..., ko je bilo iz okupatorjevih ukrepov povsem jasno razbrati, da je slovenski narod obsojen na fizično uničenje in da leporečju okupatorjeve demagogije ne gre verjeti.

Današnje opravičevanje kolaboracije z izgovorom, da smo Slovenci v izogib žrtvam morali skloniti glave pred okupatorji in mirno čakati na usodo, je zgovoren dokaz, kako nesposobno in neodločno je bilo tedanje uradno slovensko politično vodstvo. Niti na misel jim ni prišlo, da bi jim ravno sodelovanje v odporu lahko na demokratičen način zagotovilo ohranitev oblasti. Očitno je SLS z orožjem okupatorja, pod njegovim poveljstvom ter v boju proti lastnemu narodu (proti OF) zašla v moralni polom, ki ga je značilno potrdila tudi izjava italijanskega generala Ruggera škofu Rožmanu jeseni 1942, ko je dejal: "Nam Italijanom mnogo pomaga (mislil je na pomoč kolaborantov v boju proti OF – op. M. Ž.), a med vami Slovenci ustvarja tako sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti." Sodelovanje z okupatorji svoje domovine je na Slovenskem dobilo značaj narodne izdaje velikih razsežnosti. To je bil moralni greh, za katerega ni opravičila.
Zavrnitev ponujene roke komunistov za sodelovanje v odporu je bila posledica ideološkega apriorizma in popolnoma zgrešene ocene položaja. Vodstvo SLS je z zavrnitvijo sodelovanja v odporu storilo usodno napako, saj je na široko odprlo vrata vplivu komunistov na tiste Slovence iz različnih političnih taborov (tudi katoliškega), ki so pravočasno uvideli genocidne načrte nas slovenskim narodom.
Slovenska zaveza je sredi marca 1942 še vedno poročala v London, da je z odporom potrebno počakati na "čas, ko bodo razmere dozorele...". OF ni čakala in "ljudstvo je drvelo za njimi", kot je izjavil vojaški vodja SLS Rudolf Smersu. Vodstvo v domovini je tudi zamolčalo voditeljem SLS v Londonu, da se je odločilo za oboroženo in politično kolaboracijo z italijanskim okupatorjem. Vodstvo SLS v Londonu je že zgodaj grajalo kolaborantsko obnašanje bana Marka Natlačna (to je bil tudi razlog za njegovo likvidacijo leta 1942!). Manipuliranje z informacijami med Ljubljano in Londonom se je nadaljevalo do italijanske kapitulacije, pa tudi še pozneje. Da je prepad med domačim in londonskim vodstvom SLS zares velik, se je najbolj drastično pokazalo poleti in jeseni 1944, ko so v Ljubljani gladko zavrnili navodila iz Londona, da je treba najti skupni jezik z OF in se odvrniti od nemških nacistov.
Najbolj prizadeven je bil dr. Alojzij Kuhar, ki je v odmevnih govorih na londonskem radiu (v posebnih oddajah za Slovence) zaman pozival domobrance v domovini, naj se priključijo partizanom. Dne 11. septembra 1944 se je na domobrance obrnil z naslednjimi besedami: "Vsi tisti, ki se hočete boriti za osvobojenje domovine – in to bi moral biti danes najvišji vzor vsakega slovenskega človeka – pojdite po najkrajši poti v OF, ki je v imenu Jugoslavije in v imenu zaveznikov pooblaščena, da vodi borbo za naše osvobojenje". Podobna opozorila je iz Londona pošiljal tudi dr. Miha Krek, France Snoj pa je leta 1944 odšel na osvo-bojeno ozemlje in se priključil osvobodilnemu gibanju ter 5. maja 1945 v Ajdovščini postal tudi član narodne vlade Slovenije. Sodelovanje z okupatorji je obsojal tudi dr. Izidor Cankar, ki je kot diplomat živel v Kanadi in leta 1944 vstopil v Šubašičevo vlado. Upal je, da bo slovenske cerkvene predstavnike in domobrance odvrnil od sodelovanja z okupatorjem. Avgusta 1944 se je kot prijatelj s pismom obrnil na škofa Rožmana:"Edini smisel te vojne za Slovence je v tem, da se z njo odpira možnost, da se slovenska zemlja osvobodi in združi in da se tako ustvarijo stalni predpogoji za zdravo narodovo življenje po tisočletnem umiranju. Domobranci ta cilj ovirajo, ko so stopili v Hitlerjevo službo in proti zaveznikom. Na Primorskem bodo partizani stali skupaj z zavezniki, a kje bodo domobranci? Nekateri se bodo razbežali, ko Nemci od-idejo, drugi pa bodo pobiti, če se bodo borili. Čemu? In kdo bo odgovarjal za to nesrečo? Upam, da je še čas, da se kaj stori, da se najusodnejšo politično napako na Slovenskem popravi in te prosim, da storiš, kar moreš. Mnogo, zelo mnogo je odvisno od tega, ali boš ti jasno videl stvari, jasneje od tistih nesrečnih, nevednih ali krivih ljudi, ki naše mlade ljudi organizirajo v boju proti koristim lastnega naroda..." Žal škof Rožman tega ni hotel videti.
Tudi ponudba amnestije za pripadnike kolaboracionističnih enot septembra 1944 in januarja 1945 s strani osvobodilnega gibanja med slovenskimi domobranci, razen nekaj izjem na Primorskem, ni padla na plodna tla. Ob italijanski kapitulaciji septembra 1943 je še bila priložnost, da bi meščanske stranke napake iz prvih dveh let vojne popravile. Če bi takrat vodstva slovenskih meščanskih strank imela vsaj trohico politične razsodnosti, bi belo gardo pridružila narodnoosvobodilni vojski in pričela borbo proti skupnemu sovražniku. Namesto tega je prišlo do še tesnejšega sodelovanja z nemškim okupatorjem, kakor je bilo prej z italijanskim. Osnovala se je prava, dobro organizirana slovenska vojska, ki je oblekla nemško uniformo in prisegla zvestobo tretjemu rajhu in Hitlerju v boju zoper partizane (OF) in njihove zaveznike. Najbolj tragično je, da je tako do konca vojne tudi ravnala, saj je bratomorno klanje do popolnega iztrebljanja sovražnika proglasila celo za narodno dolžnost. Verjetno je kar precej za lase privlečena teza, da protioefovskemu taboru samo zaradi nasprotovanja generala Leona Rupnika in njegovih sodelavcev vse do začetka maja 1945 ni uspelo odvrniti slovenskega domobranstva od nemškega skrbništva. Tudi duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar je obsodil kolaboracijo. V "Letih mojega popotovanja" (1957) je med drugim zapisal: "rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati... nera-zumljiva in po vesoljnem svetu obsojena je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin..."
Politika čakanja, ki so jo razglašali nosilci bivše oblasti, se je pokazala popolnoma neproduktivna in škodljiva. V tem kontekstu so za slovensko zgodovino minorne tudi diplomatske in politične igrice, ki jih je vodil protioefovski politični tabor in s katerimi je skušal prepričati sebe, slovensko in mednarodno javnost v pravilnost in pravičnost svojega ravnanja. Nasprotniki OF skozi vsa štiri leta nacifašistične okupacije niso bili sposobni z ničemer, ne vojaško in ne politično držati ravnotežja z osvobodilnim gibanjem, ki ga je vodila OF. Tudi široko zasnovana Slovenska zaveza, ki so jo šteli za najvišjo slovensko demokratično koalicijo, ni premogla nobenega resnejšega narodnopolitičnega programa, s katerim bi prepričala, da si resnično prizadeva za osvoboditev Slovencev. Po kapitulaciji Italije je z izstopom liberalcev v bistvu razpadla. Proti koncu leta 1944 je sicer zaživela nova organizacija, ki je skušala združiti protipartizanske skupine (Narodni odbor za Slovenijo), ki pa je v začetku maja 1945 ravno tako doživela klavrn konec. Jalovost in nemoč nasprotnikov OF pa je bila v veliki meri tudi posledica precejšnjih neusklajenosti in raznolikosti med posameznimi skupinami. Ločevale so se zlasti po stopnji protikomunizma, po odnosu do kolaboracije, ideologije in socialnih vprašanj, do notranje državne ureditve, občutne pa so bile tudi generacijske razlike.
Težko je pritrditi trditvi nekaterih slovenskih zgodovinarjev, ki pravijo, da so skoraj vse protioefovske skupine računale na zmago zavezniškega orožja in na poraz sil osi ter na legalne povojne demokratične spremembe. Res je, da so bili v obeh slovenskih nasprotujočih si taborih predstavniki vseh treh slovenskih nazorskih krogov in da so oboji vsaj deklarativno zagovarjali program združene Slovenije in načrtovali po vojni prevzeti oblast v svoje roke. Odločilna razlika, ki določa mesto in težo enega in drugega političnega tabora v slovenski zgodovini, pa je bila v oceni, kako doseči zastavljene cilje. Odločitev OF za takojšen odpor proti okupatorjem se je pokazala za edino alternativo, ki je Slovencem zagotavljala preživetje. Politika čakanja in lojalen odnos do okupatorja, ki je marsikje prešel tudi v odkrito sodelovanje, pa sta pripeljala do zavestne kolaboracije z okupatorjem. Ta pa je za slovenski osvobodilni boj predstavljala celo večjo nevarnost kot okupacija sama. Slovenci smo edini narod v Evropi, pri katerem je njegova politična elita svoj boj za oblast po vojni udejanjala s kolaboracijo z okupatorji in proti rezistenci večine naroda.
Ravno tako je absurdno razpredati o potrebi po prevrednotenju slovenske zgodovine v času druge svetovne vojne. Ena najbolj priljubljenih tem pri poskusu "prevrednotenja" slovenske zgodovine je tudi označevanje dogajanj na Slovenskem v letih 1941–1945 za državljansko vojno. Odločno je treba povedati, da državljanske vojne v času druge svetovne vojne na slovenskih tleh ni bilo. Bili pa so na samo določenem delu slovenskega ozemlja, pretežno v Ljubljanski pokrajini, posamezni elementi državljanske vojne. V resnici je šlo le za bratomorni spopad dveh taborov, od katerih je bil eden v celoti v službi okupatorja.
Da je slovenski protioefovski tabor v Ljubljanski pokrajini takoj po kapitulaciji Italije storil novo usodno napako in začel z odkrito kolaboracijo z nemškim okupatorjem, se vidi v tem, da so nemški nacisti samo v Ljubljanski pokrajini sklenili pustiti slovensko kulturno avtonomijo (do nadaljnjega je ostala tudi v sestavu Kraljevine Jugoslavije) in je bivši jugoslovanski general Leon Rupnik sprejel ponujeno predsedništvo pokrajinske uprave (na priporočilo ljubljanskega škofa Rožmana). Nemški politični vrh o čem podobnem za Štajersko, Gorenjsko in Primorsko ni hotel slišati. Dne 22. septembra 1943 je zato Leon Rupnik eksplicitno izpostavil Nemčijo kot "edino trdnjavo zoper boljševizem in kapitalizem" in pozval vse "za borbo sposobne Slovence, naj se prostovoljno javijo v slovensko domobranstvo, ki je edini od oblasti priznani činitelj za vzdrževanje reda in miru v slovenski domovini". Jedro slovenskega domobranstva jeseni 1943 so predstavljale belogardistične in plavogardistične enote, ki jih partizani po kapitulaciji Italije niso uspeli razorožiti in so se zatekle pod zaščito nemškega okupatorja. Vrhovno poveljevanje nad slovenskimi domobranci je prevzel general Erwin Rösener oz. njegov štab, nemške oblasti so skrbele za opremo domobrancev in njihovo urjenje, slovensko je bilo samo neposredno poveljevanje.
Slovenski domobranci do konca vojne niso niti z eno gesto ali akcijo pokazali, da je nacistični okupator njihov sovražnik in da jim je kaj do osvoboditve slovenskega ozemlja. Njihov glavni in edini sovražnik je bila slovenska partizanska vojska, ker so jo pač vodili komunisti. Za ta boj jih ni bilo sram vzeti orožja od tistega, ki je hotel slovenski narod uničiti in se bojevati proti tistemu, ki so se borili zoper okupatorja in s tem za obstoj slovenskega naroda. To je temeljnega pomena pri ocenjevanju zgodovinske vloge Slovencev v boju proti nacifašizmu v drugi svetovni vojni. Dejstvo je, da slovenski domobranci niso bili nobena narodna vojska, ampak zgolj pomožne policijske enote nemškega okupatorja in pod nemškim vrhovnim poveljstvom.
Zato je danes kakršnokoli opravičevanje domobranske prisege in aktivno sodelovanje škofa Rožmana na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila 1944 na Centralnem stadionu za Bežigradom v Ljubljani (in nekaterih večjih krajih Ljubljanske pokrajine) ali celo njeno drugačno tolmačenje, kot je bila v resnici izrečena, zgodovinski nesmisel. Domobranska prisega se je namreč glasila: "Prisegam pri vsemogočnem bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje Velike Nemčije, SS-četami in policijo proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino, kot del svobodne Evrope. Za ta boj se m pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi bog pomagaj."
Eden znanih slovenskih zgodovinarjev je domobransko prisego takole ocenil: "Če pogledamo vsebino prisege, lahko ugotovimo, kot pravilno pišejo tudi nekateri emigranti, da domobranci niso prisegli Hitlerju... Domobranci so prisegli vestno izpolnjevanje dolžnosti za slovensko domovino kot del svobodne Evrope, v skupnem boju z Nemci proti banditom in komunizmu, kakor proti njegovim zaveznikom." Le katero prisego je bral? Ali pomeni prisega na skupni boj z nacistično vojsko in SS-četami pod poveljstvom "vodje Velike Nemčije" (menda se ve, kdo je to bil!) proti banditom in komunizmu, kaj drugega kot izraz najgloblje in gnusne zaprisege Hitlerju?! Dr. Miha Krek je o tej prisegi rekel, da so jim bile z njo politično in diplomatsko posekane vse korenine, pa čeprav so dobro vedeli, da so bili fantje in možje k prisegi prisiljeni. Zaveznikom se po tem sramotnem dejanju ni dalo več nič dopovedati.
Takratni propagandist slovenskih domobrancev in Rupnikov zet dr. Stanko Kociper je v govoru ob domobranski prisegi nedvoumno povedal, s kom in proti komu se bodo borili slovenski domobranci. Med drugim je dejal: "Danes se je treba odločiti ne za tolovajstvo ali proti njemu, temveč za svetovni protiboljševiški blok ali proti njemu... Tudi proti vsem njegovim zaveznikom, londonskim borznim špekulantom in vašingtonskim židovskim režiserjem". Kako resno so slovenski domobranci vzeli svoje hlapčevanje Hitlerju in nacistični Nemčiji, potrjuje tudi njihova druga prisega 31. januarja 1945 (ob dvanajstletnici Hitlerjevega kanclerstva), ki se je je znova udeležil ljubljanski škof dr. Rožman in s tem ponovno dokazal, da je do vratu in iz prepričanja v kolaboraciji. Svojo gesto je utemeljeval s potrebo, da se tudi na zunaj vidi, kako soglaša z nemško politiko.
Labodji spev slovenske kolaboracije z okupatorji je pomenila farsična proglasitev Narodnega odbora "narodne države Zedinjene Slovenije v okviru federativne Kraljevine Jugoslavije" 3. maja 1945 v Ljubljani, ki bi naj postala pravni naslednik zadnje legalno obstoječe oblasti v Sloveniji pred okupacijo. Ob koncu vojne je zaradi nemškega umika in partizanske nevarnosti Narodni odbor za Slovenijo ukazal glavnini slovenske narodne vojske umik na Koroško. Največja tragedija slovenskega domo-branstva je bila v tem, da se je vodstvo ob koncu vojne po večini rešilo, njihove napake pa je plačala vojska. Izdajalsko jo je maja 1945 na Koroškem pustil na cedilu celo sam poveljnik Franz Krener.
Neslavno pa je zapustil svoje vernike in škofijo tudi škof Rožman, ko je v skrbi za lastno življenje s svojim avtom in šoferjem pobegnil na Tirolsko v varnejšo ameriško cono. Če bi imel čisto vest, tega kot dušni pastir prav gotovo ne bi storil, ampak bi se v Vetrinjskem pridružil svojim ljudem in bi s svojo škofovsko avtoriteto in digniteto skušal pri britanski komandi izposlovati rešitev domobrancev. V katoliški cerkvi namreč ni v navadi, da bi škof iz strahu pred preganjanjem ali tudi pred smrtjo zapustil svojo čredo. Nad njegovim pobegom so bili začudeni tudi v Vatikanu, zato ga leta 1950, ko je Rožman pripotoval iz ZDA in je zaprosil za sprejem pri papežu, Pij XII. ni hotel sprejeti.
Oboroženi odpor proti okupatorjem v letih 1941–1945 je sprostil velike energije slovenskega naroda. Moralni kapital, ki smo si ga prislužili s svojim prispevkom k skupni zmagi protihitlerjevske koalicije, in dejstvo, da je slovenska partizanska vojska sama osvobodila pretežni del slovenskega ozemlja, sta nas ob koncu vojne enakopravno posadila za mizo zmagovalcev. Najpomembnejši dosežek boja na strani protifašistične koalicije je bila vrnitev velikega dela slovenskega etničnega ozemlja, ki ga je po rapalski pogodbi dobila Italija.
Enako pomembno je tudi dejstvo, da je ravno oboroženi odpor preprečil, da okupatorji (zlasti nacistična Nemčija) niso v celoti uresničili svojega genocidnega načrta o uničenju slovenskega naroda kot etnične skupnosti. Brez partizanskega osvobodilnega boja bi na slovenskem Štajerskem in na Gorenjskem le malo Slovencev dočakalo maj 1945 na svojih domovih. Slovenski osvobodilni boj med drugo svetovno vojno je bil zato visoko moralno in nacionalno nujno dejanje, ki pomeni vrh v dosedanji slovenski zgodovini, kolaboracija z okupatorjem in bojevanje na strani tistega, ki je hotel slovenski narod uničiti, pa greh, ki ga ni mogoče opravičiti.

Uporabljena literatura:
  • Franc Cerar: Partizan nekoliko drugače, Maribor 1988
  • Tone Ferenc: Fašisti brez krinke, Maribor 1987
  • Tamara Griesser-Pečar: Razdvojeni narod, Ljubljana 2004
  • Vekoslav Grmič: Iskanje resnice, Ljubljana 1997
  • Vekoslav Grmič: Etična dilema – upreti se ali ne, v : Odpor 1941, Ljubljana 2001
  • Ivan Jan: Korenine zla, Odstrte zavese I, Ljubljana 1995
  • Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929–1955, Ljubljana 1995
  • Kolaboracionizem, narodno izdajstvo, protirevolucija, Teorija in praksa 1986, št. 9–10
  • Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodovem spominu, Slovenski zbornik 2007, Ljubljana 2007
  • Od sanj do resničnosti, Razvoj slovenske državnosti, Ljubljana 2001
  • Hardvik Pirnovar: Po sledeh kolaboracije v vojnih letih 1941–1945, Ljubljana 2005
  • Janko Pleterski: Senca ajdovskega gradca, Ljubljana 1993
  • Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni (Zdenko Čepič, Damijan Guštin, Martin Ivanič), Ljubljana 2005
  • Slovenija 1941–1945, Opravičevanje kolaboracije, Ljubljana 1996
  • Peter Vodopivec: Od Pohlinove slovnice do samostojne države, Ljubljana 2006
  • Marjan Žnidarič: Na Štajerskem nekoliko drugače, Maribor 1999
  • Marjan Žnidarič: Vpliv okupacije na življenje Slovencev, Slovenci in leto 1941, Prispevki za novejšo zgodovino, 2001, št. 2
  • Marjan Žnidarič: Usodna razhajanja, Ljubljana 2005