Spoštovani predsednik državnega zbora, predsednik vlade, predsednik državnega sveta, borke in borci, dragi domačini in gostje,

 

So kraji, katerih zgodovine ni mogoče izbrisati. In so dogodki, ki so te kraje naredili zgodovinske.  Dražgoše so tak kraj. Dražgoše so bile tak dogodek. Ponosna sem, da smo tukaj in da lahko s svojim prihodom z vseh koncev Slovenije in zamejstva pokažemo, da se vsaka doba bori za svojo svobodo. Partizani in partizanke so z eno najbolj odmevnih bitk pred 68 leti ne le dokazali uporništvo Gorenjske, ampak tudi zgodovinsko odložili priključitev zasedenih slovenskih pokrajin k nemškemu rajhu. Za tak vpis v zgodovino je bilo treba dobro vedeti, kje si doma, razumeti svet in si upati upreti.

 

In tako kot ima vsaka doba svoje obraze svobode, ima tudi mlade ljudi, ki znajo videti dlje – tudi kadar pogledajo v preteklost! Tak mlad intelektualec je danes zagotovo Miklavž Komelj, ki je s svojo  knjigo »Kako misliti partizansko umetnost?« izrisal nov portret dobe in njenih junakov. Prav v tej knjigi sem našla izjemno podobo, s katero bi rada uvodoma pozdravila vse, ki ste danes tu.

 

Pokrajinski sekretar Osvobodilne fronte za Gorenjsko Bogdan Osolnik takole opisuje bleščeče jasno zimsko noč v visokem gorenjskem snegu:

»Kadar smo se ustavili, da bi si za trenutek oddahnili, se nam je odpiral čudovit razgled na pokrajino, ki je ostala za nami, in na zasnežene planine v daljavi, obsijane z mesečino. V dolini je bilo čutiti luči za zasenčenimi okni hiš. Vsaka je pomenila toplo prebivališče, osvetljeno sobo in slutnjo lepega, dragega, domačega. (…) Kakšna prekrasna noč! Kakšna lepota! Kakšen čudežen mir!

 

Nenadoma sem se zgrozil ob tem občutku. Kakšen mir! Saj ta božični mir je varljiv in zlagan! Tam doli je gestapo s svojimi ovaduhi in izdajalci, zasede na preži, bunkerji in zapori, celice z na smrt izmučenimi jetniki, je vojna, vojna! Kakšna lažna idila! Tam nekje ubijalci praznujejo sveti večer!«

 

Dragi junaki narodnoosvobodilnega boja,

naše spoštovanje do vašega upora in zmage je toliko večje, če vas znamo videti v takšnih konkretnih situacijah, če znamo hkrati misliti oboje: prevzetost nad prekrasno nočjo, v kateri je luč v daljavi slutnja »lepega, dragega, domačega« − in to neposredno bližino najbolj neizprosne, ubijalske sile, ki zna »izmučiti na smrt«.

 

Vsaka doba je na to skrajno razpetost med lepoto življenja in ubijalsko silo odgovorila s svojimi obrazi – in obraz vašega boja je eden najdragocenejših obličij uporniške tradicije dvajsetega stoletja. Zato vsako leto vstanemo zgodaj zjutraj, ko se dan komaj rojeva – in pridemo sem, v Dražgoše, da se poklonimo vašemu kolektivnemu pogumu in se skupaj spomnimo, da se v takih prelomnih trenutkih morda najbolj radikalno odpirajo novi prostori svobode.

 

Louis Adamič v knjigi Orel in korenine pripiše Vladu Kozaku tole ugotovitev: »Partizanstvo ni bilo mračno gibanje. Nasprotno, bilo je skoraj veselo. Svobodno. (…) To je sproščalo v nas lastnosti – hrabrost, zdravo pamet, razum, umsko prožnost, vsakovrstne sposobnosti in talente – za katere nismo nikoli vedeli, da jih imamo. (…) In nemara je v svetu, kakršen je zdaj, tako, da je te vrsta svoboda edini način, kako se v ljudeh sprostijo sposobnosti in talenti, ki so potrebni, da se rešijo človeške težave.«

 

Vaša bitka je bila zgovorno sporočilo, da se slovensko prebivalstvo ni pripravljeno vdati v usodo, ki bi mu jo pisal kdo drug, da je vera v svobodno življenje močnejša od še tako oborožene sovražne vizije, saj sprošča neslutene sposobnosti in talente. Pred silovitim spopadom − med 9. in 11. januarjem 1942 − so potekali številni manjši upori, ki so Cankarjevemu bataljonu omogočili veliki boj, Dražgoše pa so prav po zaslugi teh številnih individualnih uporniških dejanj za nekaj dni postale osamosvojeni otoček svobode v okupiranem morju. Ostra zima ter trda pokrajina sta bili enako neizprosni do obeh strani – a le ena, naša, ju je zmogla narediti za zaveznici in tudi z njuno pomočjo omiliti razmerje sil.

 

Če znaš občudovati svojo deželo, ti ta nikoli ne obrne hrbta – a vedno se moraš zavedati, da so za zasenčenimi okni hiš ljudje, ki hrepenijo po »toplem prebivališču, osvetljeni sobi in slutnji lepega«. Prav vse to je bilo ljudem med nacističnim divjanjem v Dražgošah na najbolj nečloveški način odvzeto: namesto prijazne toplote so ljudi žive zažgali v župnišču in prosvetnem domu; namesto slutnje lepote so morali otroci gledati morijo svojih staršev. Trpljenje civilnega prebivalstva je najtežja plat vojskovanja: partizanska vojska se je lahko obdržala le zaradi civilnega prebivalstva, saj je pri njem dobila zavetišče in iskreno pomoč, zaradi česar so ljudje pogosto tvegali življenja.

 

Spoštovani,

če vojna vedno pušča najhujšo bolečino in bedo prav na strani neoboroženega, civilnega prebivalstva, potem preprosto ne smemo dovoliti bede v miru – ne bede ne bolečine, ki nujno vedno pride z njo. In če v vojni zakoni obmolknejo, potem je v miru prav dosledno vztrajanje pri vladavini prava najtrdnejše zagotovilo proti bedi in bolečini.

 

Krizna obdobja družbe so se vselej izkazala za čas, v katerem sta demokracija in pravna država najbolj ranljivi civilizacijski pridobitvi – četudi sta se razvili kot trezen odgovor človeštva na spoznanja in obžalovanja stoletij prelivanja krvi. Čas razvnetih strasti in hudih človeških stisk je čas, v katerem se prenekateremu človeku lahko zazdi, da je pri reševanju nakopičenih težav ostal povsem sam.

Danes, ko smo si kot posamezniki predaleč vsaksebi in ko nesreča žal ni le nesrečno naključje, ampak vse prepogosto tudi resnično stanje stvari in duha, obstaja nevarnost, da se ugledamo le še skozi kukalo nestrpnosti in populizma. Takrat je praviloma že prepozno, saj ne znamo več trezno videti, da sta naša svoboda in dostojanstvo vedno le odsev svobode in dostojanstva drugega.

 

Odgovorna politika se mora zato zavedati ne le lepote dežele in sveta, v katerem živi, ampak predvsem potreb ljudi – in si drzniti upreti se toku stvari, kadar ne gre v pravo smer. Tudi lastnemu toku! Jasno mora znati obsoditi vse oblike nestrpnosti in si prizadevati za odpravo vseh krivic, ki tlijo tiho kot žerjavica, a se že ob prvem razpihovanju kaj hitro razplamtijo v težko obvladljiv požar sovražnih ideologij.

 

Za univerzalno pravico do človeškega dostojanstva vedno stoji tisti najbolj elementarni občutek za družbeno pravičnost. Iskreno tovarištvo, izjemna solidarnost in neizmeren pogum so posameznike in posameznice, ki so si bili po starosti, stopnji izobrazbe in poklicu zelo različni, združili v narodnoosvobodilnem boju v prizadevanju za skupno dobro.

 

Drage borke, dragi borci,
vi ste to čutili in vedeli, zato vam moramo prisluhniti tudi danes, kajti tak, uporniški in pravičen spomin ne opeša in ne zastara. Prav je, da se danes spoštljivo spomnimo tudi ljudi, katerih imena smo izklesali na spomenike, in številnih brezimnih, ki so padli kot znanci in prijatelji, danes pa se jih spominjamo kot neznanih junakov. In ko so po vaseh streljali cele generacije moških, so ženske pogosto ostale kot živ spomin.

 

Danes tu govorim tudi kot ženska – povedali so mi, da sem tu prva slavnostna govornica  – zato bi se ob tem mogočnem spomeniku in sredi teh silovitih spominov rada prav posebej poklonila tistim ženskam, ki so se v narodnoosvobodilni boj zapisale s svojim imenom. Tu mislim na vse tiste pogumne žene, ki so med bojem osvobajale tudi sebe, ki so se emancipirale, medtem ko so spreminjale svet. Spominjamo se jih kot junaških kurirk in obveščevalk, po njih so poimenovane partizanske bolnišnice in osnovne šole, njihova pogumna dejanja poznamo iz filmov, zato vemo, da so znale v trenutkih vrhunskega poguma bose hoditi po svoji zemlji.

 

Tudi Kajuh nas uči lepote partizanske lirike prav z verzi »bosa pojdiva, dekle obsorej, bosa pojdiva prek zemlje trpeče«. Materi padlega partizana pa je zapisal, da je lepo, lepo živeti – a za kar je umrl, bi hotel še enkrat umreti.

Miklavž Komelj v že omenjeni knjigi opozarja, da je te pretresljive verze Kajuh prvič objavil v prvi številki prvega letnika Naše žene – in to prav v letu naše, dražgoške bitke. A takrat je šel dobesedno čez smrt. Prvotno je namreč zapisal:

»Lepo je, veš, mama, lepo je živeti, toda za kar sem umrl, bilo je premalo umreti.«

Ko v uporu in boju zaslutiš razsežnost nečesa tako velikega, da sežeš onstran smrti, tedaj je mogoče zmagati: tedaj se rodijo pesmi, ki premagajo čas; tedaj se rodijo ljubezni, ki ostanejo večne; tedaj se rodijo države, ki jim zgodovina ne more več do živega. Bodimo ponosni, da živimo v taki državi.

 

Hvala in na svidenje prihodnje leto.

 

JANEZ STANOVNIK NA SEJI GLAVNEGA ODBORA DNE 22. 12. 2009

Leto, ki je za nami, je potekalo v znamenju velike finančno-gospodarske krize v svetu in v naši državi. Čeprav so to krizo imenovali »statistična recesija«, je njena globina presegala tisto iz tridesetih let preteklega stoletja, ki se je prelila in končala v drugi svetovni vojni. Generalni direktor mednarodnega denarnega sklada je v Carigradu izjavil, da se bo središče svetovne gospodarske moči premaknilo z Zahoda na Vzhod, predsednik Deutsche bank Ackerman izjavlja, da »ne verjame več v samoozdravljeno silo trga«, londonski The Economist pa na naslovnici piše o »koncu kapitalizma«. Kakorkoli že, sedanji znaki »ozdravitve« - potem ko so kapitalistične države za reševanje finančno/bančnega sistema porabile več davkoplačevalskega denarja kot v celotnem sedemletnem razdobju velike krize v tridesetih letih in potem ko je bila samo v teku dveh let izgubljena vrednost premoženja, ki je enaka enoletnemu svetovnemu bruto domačemu dohodku - nikakor ne pomenijo, da se vse vrača »na staro«. Posledice »krize« bodo strukturne in sekularne. Iskanje nove svetovne ureditve, ki ne bo temeljila zgolj na egoističnem pohlepu po dobičku in ki tudi ne bo zgolj »državni kapitalizem«, bo dolgotrajno. O vsem tem sem obširneje govoril na doslej osmih posvetovanjih naših območnih aktivov, tako da tega ne bom ponavljal. Svoj referat bom omejil na izzive, ki so pred nami. Kajti naša organizacija se ne srečuje samo s turbulentno gospodarsko, politično in ideološko situacijo, ampak tudi z neizbežno zamenjavo generacije. Iz prvobitno veteranske organizacije - ustanovljene oktobra 1948 - se je ob prelomu tisočletja organizacija razširila na borce za vrednote NOB, ko so se veteranom pridružili mlajši člani, ki so pa gojili iste ideale in isti spoštljiv spomin na zgodovinsko vlogo NOB. Sedaj dozoreva »tranzicijska generacija«, ki ne more imeti več osebnega in tudi ne družinskega spomina na leta vojne in odpora, pred njo pa se odpira obdobje negotovosti, ki ga bo lahko obvladovala in premagovala, če bo sledila vrednotam, ki so nam omogočile zmagovito osvoboditev.
Zmaga antifašističnega zavezništva, katere del je bilo naše odporniško gibanje pod vodstvom OF, je dala temeljnim vrednotam civilizacije - dobrota, resnica, lepota - in političnim vrednotam razsvetljenstva in revolucij – svoboda, enakost, bratstvo - novo vsebino: narodne samoodločbe, socialne solidarnosti, človekovih pravic. Te vrednote so našle svoj odraz in svoje mesto v ustanovni listini Združenih narodov, ki v preambuli ugotavlja:
»Ljudstva Združenih narodov smo odločena:
- da obvarujemo prihodnje rodove pred strahotami vojne,
- da potrdimo vero v temeljne človekove pravice,
- da potrdimo enakopravnost narodov,
- da ustvarimo pogoje za pravičnost,
- da pripomoremo k socialnemu napredku in k boljšim življenjskim razmeram v večji svobodi …«
Iz teh temeljev so rasla naša spoznanja, naši cilji in naše vrednote, da:
- ni svobode brez varnosti,
- ni pravice brez prava in spoštovanja zakonov,
- ni enakosti brez solidarnosti,
- ni bratstva brez večnih načel človeške etike.
Ta načela je konkretiziral eden največjih generalnih sekretarjev Združenih narodov U Thant s svojim programom »3D«: »decolonization, disarmament, development«, ob čemer je v času svojega življenja dočakal samo uresničitev prvega cilja - OZN se je razširila s 50 ustanovnih članov na 194 - drugi je bil vsaj delno dosežen s koncem hladne vojne in padcem berlinskega zidu, tretji pa je pripeljal do globokih sprememb v geostrategiji s pojavom Kitajske, Indije, Brazilije in Rusije, da ne govorimo o Indoneziji, Iranu, Venezueli in Južni Koreji ter Južni Afriki, ki zahtevajo pluralizacijo svetovne ureditve in demantirajo napovedani »konec zgodovine« (Fukuyama).
Slovenija, ki ustvarja kar 70 % svojega bruto domačega proizvoda v mednarodni menjavi, ki je danes integralni del EU in evroobmočja, ne bo samo bistveno odvisna od svetovnega razvoja, ampak bo morala skrbeti za ohranitev svoje nacionalne identitete v novih svetovnih okoliščinah.
Vprašanje pred nami je: kakšno popotnico dajemo novi »tranzicijski generaciji«? Kakšne ali katere VREDNOTE, ki naj jo vodijo pri uresničitvi nove svetovne ureditve in ureditve lastne domovine in države?
Predsednik republike nas je pretekli teden povabil na okroglo mizo na GEOS-u na temo Domoljubje in mladi. Nad tem, kar sem slišal iz ust mladih, sem bil zelo ohrabren. Pokazali in dokazali so, da niso apolitični, hedonistični, materialistični, očarani nad amerikanističnim globalizmom, ampak da je domoljubno čustvo prav tako vsajeno v njihova srca in kri, kot je bilo pri nas pred 70 leti. Še več, dokazali so, da doživljajo domoljubje v odprtosti v svet kot »ljubezen do svojega ob spoštovanju tujega«. Njihovo domoljubje se ne izgublja v »čitalniškem farizejstvu«, kot bi dejal Cankar, ampak je odraz ponosa nad dosežki naroda, ki mu pripadajo. Njihov patriotizem se zato postavlja v neposredno nasprotje z nacionalizmom, ki ga vidijo kot sovraštvo do tujega, drugačnega, svetovljanskega. Ksenofobijo zato vidijo kot negacijo nacionalne identitete in dostojanstva.
Skušam prodreti globlje v dušo današnje mladine in razumeti, kaj je tisto, kar jih veže na narodovo preteklost, kje so korenine in kakšne vrednote vlečejo iz narodove preteklosti, prvenstveno iz NOB. Žal moram ugotoviti, da je sistematično zanemarjanje pouka novejše zgodovine v šolah in izkrivljanje dejanskega dogajanja v času druge svetovne vojne pustilo svoje sledove in da zato tudi mlada generacija prevzema nekatere stereotipe, ki so se rodili ob dvajsetletni sistematični reinterpretaciji slovenskega odpora. Kocbek je nekoč zapisal, da je »zgodovina preteklost, gledana skozi očala sedanjosti« in da »vsaka generacija piše svojo zgodovino«. Današnja mlada generacija ne piše lastne zgodovine, je pa izpostavljena nevarnosti prevzemanja stereotipov, ki jih je sistematično gradil del predhodnih generacij z namenom, da prikrije greh kolaboracije z okupatorjem. Kljub stereotipom »komunizma«, »revolucije« in »totalitarizma« pa prihaja jasno do izraza SAMOZAVEST ob spoznavanju pripadnosti narodu, ki je prelil ogromno svoje krvi in je trpel za ohranitev svoje identitete. »Evropska zavest«, na katero se sklicujejo »politični potomci kolaboracionizma« - »domoljubnih izdajalcev«, kot jih je imenoval nizozemski zgodovinar Litlejean - je manipulacija, s katero se skuša ignorirati in zabrisati globoke sledi, ki jih je zapustila v resnični evropski zavesti zmaga nad nacifašizmom. Zato »narodna zavest« - samozavest odpora barbarskemu rasizmu - ostaja živa in kot taka pomeni temelj Evrope, »domovine domovin« (De Gaulle).
Vrednota ENAKOSTI v mladi generaciji nima več istega socialno/razrednega prizvoka, kakršnega je imela nekdaj. Enakost pomeni predvsem enakost možnosti za družbeno uveljavljanje. To uveljavljanje izrecno ni politično, ampak je ustvarjalno, pa naj to pomeni ali doseganje odličnosti v znanosti in umetnosti ali pa prvenstva v športu in estradi. Zato je enakost najtesneje povezana s SOCIALNO PRAVIČNOSTJO. Ob tem izstopa problem zaposlenosti. Mlada generacija se upravičeno čuti deprivilegirano; dejstvo, da je praktično celotna mlada »tranzicijska« generacija vključena v javno šolstvo, saj imamo 17.000 letnih novih vpisov na univerze, kar se ujema s trenutno nataliteto v narodu, omogoča tej generaciji visoko izobrazbo. Ne omogoča pa ji enakih možnosti zaposlitve, saj je najvišji odstotek brezposelnosti prav med mladimi, med temi, ki so zaposleni, pa jih je kar 60 % zaposlenih za določen čas; šolanje pa prek 50 % omogoča »študentsko delo«. Zato je razumljivo, da mlada generacija pričakuje in želi bistveno reformo »socialne države«, ki naj spremlja prehod iz industrijske v post-industrijsko družbo. Tu se odpora fundamentalna dilema, ki jo postavlja sedanja svetovna strukturna kriza pred našo družbo: ne gre zgolj za »mašenje lukenj« - kreditnih krčev, subvencije skrajšanemu delovniku, reprogramiranju kreditov itd. - ampak za dolgoročno prestrukturiranje gospodarstva iz priveska evropske veleindustrije v ustvarjalno/inovativne aktivnosti z visoko dodano vrednostjo. To se pa ne dosega s toliko opevanim povečevanjem konkurenčnosti - ki naj bi ga dosegali z zmanjševanjem stroškov, kar je večna naloga podjetništva - ampak s »strukturnim prebojem«, v katerem mora država in državna politika s svojo dolgoročno vizijo igrati ključno vlogo.
Mlada generacija humanizma ne razume v istih terminih in istih oblikah, kot ga je doživljalo partizanstvo: »vsi za enega, eden za vse« in ki ga je poosebljala partizanska saniteta. Humanizem za mlado generacijo tudi ni prvenstveno v strpnosti in ideološki indiferentnosti. Ideologijo spremljajo kot »z interesi kontaminirano zavest«. Zato imajo tudi malo simpatije za ideološke »domobransko/partizanske« spore. Politika je pri njih močno diskreditirana, za kar v največji meri poskrbi naša politična scena. Zato pa jih je tudi tako težko pridobiti za angažiranje v javnem - čeprav nestrankarskem - diskurzu. Humanizem mladih se v veliki meri napaja iz sodobne digitalne informatike. Večkulturnost zato za mlado generacijo ni fraza, ampak realnost. Humanizem jim zato pomeni predvsem spoštovanje človekove osebnosti, ne glede na raso, vero in ideologijo, mir in preprečevanje nasilja (bodisi od strani oblasti ali pa teroristov), svobodo ustvarjanja ne samo v materialni proizvodnji, ampak na vseh področjih človekove aktivnosti, znanstveno zavest skupne usode človeštva in planeta v vesolju.
Predvsem pa se želim ustaviti pri vrednoti DRŽAVOTVORNOSTI, a ne zgolj ob vprašanju, kako prenašati naše vrednote na mlajšo generacijo, ampak prav tako, kako vplivati na diskurz v naši družbi, da preprečimo erozijo vrednote državotvornosti. Pojmovanje, da smo državo dobili nekako po »srečnem naključju« ali celo z »božjim blagoslovom«, ima verjetno za posledico, da pri nas ni pravega in zadostnega spoštovanja državnih simbolov in državnih institucij. Ideološko prikrajanje zgodovine, ki tendenciozno in vztrajno utemeljuje osamosvajanje kot »rojstvo države«, ima pri tem brez dvoma svojo vlogo in delež. Ko je takratna slovenska narodna skupščina sprejemala 25. junija 1991. leta Temeljno listino, je enoglasno vklesala v temelje naše države besede:
»… upoštevajoč dejstvo, da je bila Republika Slovenija država že po doslej veljavni ustavni ureditvi in je del svojih suverenih pravic uresničevanja v Socialistični Federativni Republiki Jugoslaviji …« (Uradni list, št. 1/91, 25. junij 1991).
Preambula k Ustavi Republike Slovenije se glasi:
»… izhajajoč iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost.« (Uradni list, št. 33/91-1, 28. 12. 1991).
Deklaracija o neodvisnosti, sprejeta 25. junija 1991, pa se glasi:
»Republika Slovenija kot samostojna in neodvisna država je pripravljena takoj nadaljevati pogovore o možnih oblikah povezovanja z državami, ki bodo nastale na območju dosedanje SFRJ. Na podlagi vzajemnega priznanja je pripravljena takoj začeti dogovor o sklenitvi sporazuma o vzpostavitvi skupnosti suverenih držav na območju dosedanje SFRJ.«
(Uradni list, št. 1/91, 5. 6. 1991).
Tovariš Bogdan Osolnik, ki je oktobra 1943. leta predsedoval Kočevskemu zboru odposlancev in ki je danes kot živa priča med nami, je temu vprašanju posvetil obširno analitično in dokumentirano študijo. Od prvega akta državotvornosti 16. septembra 1941, ki ga je sprejel Vrhovni plenum OF (kasneje se je preobrazil v SNOO), pa prek Kočevskega zbora odposlancev in zasedanja SNOS v Črnomlju 19. februarja 1944 in ustanovitve prve slovenske vlade v Ajdovščini 5. maja 1945 se vleče zgodba izgradnje slovenske države. Za to državo je padlo 30.000 partizanskih borcev in najmanj prav toliko žrtev po taboriščih, zaporih in na pogoriščih svojih domov med civilnim prebivalstvom. Slovenska država se je rodila iz pogorišča in partizanske krvi! Osamosvojila pa se je po odločni akciji slovenske milice decembra 1990 in po vojni za Slovenijo, ki je nadaljevala in zmagovito končala boj za slovensko neodvisno in mednarodno priznano državo po enotnosti, ki jo je slovenski narod pokazal na referendumu 1990. leta, ko se je 88,5 % v volilne imenike vpisanih državljanov opredelilo za državno samostojnost. Slovenska osamosvojitev je delo in posledica narodne enotnosti, ne pa zasluga ene ali druge politične stranke, ene ali druge politične osebnosti. Za osamosvojitev so prav tako zaslužni organi nekdanje oblasti, ki so disciplinirano branili amandmirano ustavo Slovenije, kot hrabri intelektualci, ki so s svojo vizijo narodu kazali pot v prihodnost, kot »pomladanske stranke«, ki so rasle iz prebujene duše naroda. Osamosvojitev je zato dobesedno delo celega naroda, vsako prisvajanje zaslug pa je žalitev narodovega ponosa. In kršitev izrecne plebiscitne obveze vseh strank, da plebiscit ne bodo zlorabljale za kovanje lastnega prestiža.
Državotvornost pri nas na žalost ni del nacionalne zavesti, ampak je postala plen strankarskega tekmovanja za tako imenovani »osamosvojitveni kapital« (Jerovšek v parlamentu). Problem osamosvojitve kot strankarskega projekta in njegovega pretvarjanja v nacionalni projekt se je pojavil ob samem začetku, ko je Demos prevzel iniciativo socialistične stranke. Zahteva »relativne večine« plebiscita za uspeh referenduma je odražala težnjo po zajemanju vetra narodnega razpoloženja za krepitev parcialnih/strankarskih koristi. Zahteva »absolutne večine« pa je želela izraz narodne volje izkoristiti kot dokaz in argument mednarodni skupnosti za dejansko osamosvajanje in mednarodno priznanje neodvisne državnosti. Prikrajanje zgodovinskih dejstev postaja instrument za prilaščanje oblasti v državi. Tako smo neprestano priče ostrim sporom, ki poglabljajo razdvojenost v položaju, ko bi prav enotnost morala biti dokaz naše politične zrelosti in suverenosti.
- Eklatantni primer je javni diskurz okoli arbitražnega sporazuma, ki se nanaša na odprta vprašanja s sosednjo Hrvaško glede Piranskega zaliva. Mi smo svoje stališče dosledno zastopali in ga tudi sporočili soborcem na Hrvaškem januarja letos na proslavi Zagrebškega korpusa NOVJ – in ob prisotnosti predsednika Mesića. Razmejitev med našima državama je bila določena kot pogoj za mednarodno priznanje obeh držav. Zato slovenske PRAVICE dostopa do odprtega morja ni mogoče reševati po normah mednarodnega prava, ampak po dogovoru o sukcesiji iz nekdanje skupne države. Na žalost pa je takratni premier Janez Janša sklenil s hrvaškim premierjem Sanadarjem Blejski sporazum, s katerim se je izrecno obvezal za sprejem judikature Haaškega sodišča. Temu smo mi odločno nasprotovali in opozarjali vlado v javnem diskurzu. Ko pa je bil sklenjen sporazum med predsednikoma vlad Slovenije in Hrvaške o arbitraži ob uveljavitvi naših pravic, je to postalo za nas vprašanje spoštovanja državnosti, ne pa osebne oholosti. »Wright or wrong – my country« (ali je prav ali ne, ampak za mojo deželo gre!) - bi rekli Angleži v domovini demokracije. Spodkopavanje avtoritete države, potem ko je sklenjen sporazum med legalnima vladama držav, imamo za nedržavotvorno in tudi nedomoljubno dejanje. Ko pa proti takemu arbitražnemu sporazumu nastopa vodja opozicije, ki je kot predsednik vlade dejansko »odprl vrata« mednarodnopravnemu reševanju problema - in s tem problem naše pravice pretvoril v problem razmejitve - to ni več vprašanje odgovorne državotvornosti, ampak izrecno zlorabljanje nacionalnega interesa za strankarske interese.
- Patriotizem, ki je osnova državotvornosti, ni samo v pripravljenosti fizičnega žrtvovanja za skupno dobro, ampak tudi v duhovni skromnosti in ponižnosti. Duhovna skromnost je osnova strpnosti. Strpnost pa je eden od temeljev demokracije. Z argumentom skušamo prepričati sodržavljane o pravilnosti svojih pogledov. Če pa večina naših pogledov ne sprejema in če oblast oziroma njen organ, ki ga je izvolila večina, tako odloči, potem etika skromnosti, strpnosti in patriotizma veleva, da se podredimo volji in odločitvi večine.
- Drugi tak primer pa je vihar, ki sedaj pretresa državo na vseh ravneh: odlikovanje, ki ga je podelil predsednik republike nekdanjemu sekretarju za notranje zadeve za uspešno izvedeno policijsko akcijo SEVER pred 20 leti. Šef opozicije Janez Janša je ob tej priložnosti v »nenavadnem, neizprosnem besu«, kot je rekel predsednik državnega zbora Pavel Gantar, šel tako daleč, da je izjavil, da je ta predsednikov korak »… dejanje simbolnega zaničevanja človekovih pravic …« in da to »… izrazito škodi mednarodnemu ugledu Slovenije …«
- To obtožbo je podkrepil z dvema korakoma. Najprej je napovedal ustavno obtožbo proti šefu države. Njegova stranka je tudi takoj začela zbirati podpise poslancev za sprožitev tega sramotilnega procesa pred državnim zborom in njegovi stranki poslušno televizijo. Vnaprej je namreč jasno, da taka absurdna zahteva »impeachmenta« nima nikakršne možnosti, da bi bila v parlamentu sprejeta, ker nima nikakršne zakonske podlage; cilj je zato lahko samo propagandna destrukcija in destabilizacija vrha državne oblasti in suverenosti. Tak korak se zato lahko razume samo kot napad na sam vrh države s ciljem doseganja strankarskih ali celo osebnih ambicij »neizprosnega besa«. Stranka in osebna ambicija pred državo in domovino! Ob vsem tem pa obtožuje predsednika države, da dela »škodo mednarodnemu ugledu Slovenije«. Ali je mogoče predsednik »internacionaliziral« opravljanje svoje funkcije? Kdo je nahujskal Evropsko ljudsko stranko, da se je s posebno resolucijo vpletla v naše domače zadeve? V tej resoluciji, sprejeti 10. decembra 2009, namreč Evropska ljudska stranka na svojem kongresu med drugim izjavlja:
- »Izražamo zaskrbljenost nad dejstvom, da je predsednik Slovenije Tomaža Ertla, nekdanjega šefa tajne komunistične policije UDBA, ob obletnici demokratičnih sprememb v Evropi pretekli teden nagradil z državnim odlikovanjem. UDBA je v Sloveniji pomenila to, kar sta bila Stasi v Vzhodni Nemčiji ali Securitate v Romuniji.«
Vsa čast rušilcem berlinskega zidu! Ali med »ljudskimi in patriotičnimi« slovenskimi delegati na tem kongresu ni bilo nikogar, ki bi povedal, da smo mi prav takrat - in v tistih dneh - imeli opravka z Miloševićevim pohodom na Ljubljano, ki ga je preprečil prav ta odlikovanec Tomaž Ertl? In mar niso tudi poslanci Evropske ljudske stranke zahtevali, da se tega istega Miloševića postavi pred evropsko sodišče za vojne zločine, kjer je tudi končal svoje življenje? Mar naj bi dolgemu seznamu zločinov prišteli še zločine, ki bi jih storil v Sloveniji, če ne bi bilo odločnosti slovenskega naroda, ustavno legalne policije, legalnih organov te oblasti, ki jo je izvrševal Tomaž Ertl?
To amoralno dejanje »domoljubne internacionalizacije« s strani Evropske ljudske stranke pa se ne zaustavlja zgolj na mednarodni kompromitaciji simbolnega predstavnika slovenske suverenosti, ampak gre korak naprej in v imenu »ohranjanja spomina na zgodovinsko resnico« sramoti ne samo našo, ampak tudi lastno zgodovinsko resnico. V isti resoluciji namreč kongres Evropske ljudske stranke med drugim piše:
»… močno obsoja … oboževanje komunističnih diktatorjev … v glavnem mestu Slovenije Ljubljani … glavnih cest letos poimenovana po vodji komunističnega režima, maršalu Josipu Brozu Titu.«
Mar spomin teh »ljudskih demokratov« ne seže kakih 25 let nazaj? Naj preberem, kaj je napisal sloviti angleški zgodovinar John Ridly:
»Nikdar v zgodovini ni prisostvovalo na pogrebu državnika toliko svetovnih državnikov in voditeljev kot na pogrebu predsednika Tita. Bilo jih je več kot na pogrebu kraljice Viktorije v Londonu leta 1901, pa celo več kot na pogrebu Johna Kennedyja in Winstona Churchilla. Na pogrebu so prisostvovali štirje kralji, enaintrideset predsednikov držav, šest princev, dva premierja vlad in sedeminštirideset ministrov za zunanje zadeve. Prišli so iz 128 dežel in iz vseh delov sveta, z obeh strani blokov, zajetih v hladno vojno supersil, in iz vseh nevtralnih in neuvrščenih dežel.« (Ridly, »Tito«, str. 19).
Mar delegati EPP ne vidijo, da jih je »neizprosen bes« enega od članov pripeljal do tega, da pljuvajo v lastno skledo? Mar so se najvišji predstavniki njihove suverenosti prišli poslovit in izkazat čast »komunističnemu diktatorju«?
In kaj je lahko razlog in povod za »neizprosni bes« Janeza Janše, ki ga je zaslepil do te mere, da je razkrinkal svojo »domoljubnost« in »državotvornost«? Težko je verjeti, da je bil pravi povod spontani antikomunizem, saj je bil v svojem času tudi sam član prav te komunistične stranke. Mnogo verjetnejša je hipoteza, da se je zavedel, da je predsednik republike s simbolnim dejanjem odlikovanja sprožil klobčič odmotavanja resnice o zgodovini osamosvojitve. Mitologija, iz katere se je rodil Janez Janša, se je začela odkrivati: vojni svet in »kontrarevolucija« v Sloveniji … Borštnar in vojaški dokument … Vasiljević in zasliševanje … Požarnikov apel … Bavčarjevi Pogovori … ustavni amandmaji … rezultati večstrankarskih volitev … In še in še - dovolj, da zgodovinarji pogledajo zgodovinski resnici v oči. »Osamosvojitveni kapital«, na katerega se je skliceval poslanec Jerovšek v državnem zboru, bo dobil svoje konture zgodovinske resničnosti. Zgodovinarji se bodo morali zamisliti nad dokumentarnimi zapisi sodobnikov. Tako je na primer dr. France Bučar, ki mu udeležbe pri osamosvojitvenih prizadevanjih ni mogoče odrekati, v intervjuju, objavljenem v Dnevniku 23. decembra 1995, med drugim izjavil:
»Še v času inkriminiranih člankov v 57. številki Nove revije smo na primer govorili o Jugoslaviji kot o neki vrsti sicer nejasno opredeljene konfederacije, o samostojni državi, ki nima nobene zveze z Jugoslavijo, pa sploh misliti nismo mogli.
Upam si celo trditi: če ne bi imeli tako trapastih sogovornikov oziroma sosedov, neka rahla povezava ne bi bila škodljiva. V samostojnost so nas pravzaprav porinili Srbi.«
Predsednik parlamenta je imel brez dvoma razloge, da je ob »neizprosnem besu«, ki je izbruhnil v zadnjem času, izjavil, da »zgodovino osamosvojitve razlagajo skozi očala svojih političnih ciljev«.
O tem, kakšna je bila vloga Srbov, Jugoslovanske armade, kakšna je bila vloga »pomladnih strank«, ljudske milice in kakšna je bila vloga takratne oblasti, naj razpravljajo in bodo razpravljali analitični zgodovinarji. Eno pa je nesporno: OSAMOSVOJIL SE JE SLOVENSKI NAROD S SVOJO ODLOČNOSTJO IN ENOTNOSTJO!
Za to in tako enotnost se je vedno borila naša organizacija. K tej enotnosti smo stremeli ob uveljavljanju vrednot NOB. In to sporočilo izročamo novim generacijam, ki bodo odločale o narodovi usodi v prihodnosti.

Spoštovani

Sedmega novembra 1944 se je tragično končala življenjska pot takrat 32-letnega poveljnika Narodno-osvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, general-poročnika Franca Rozmana Staneta.

Z današnjo slovesnostjo tako obeležujemo 65. obletnico smrti komandanta Staneta. Vendar se dejansko spominjamo njegovega življenja. Življenja posvečenega domovini, svobodi in ljudem. Komandant Stane je bil izraz idej in upanja slovenskega naroda v času narodno-osvobodilnega boja in ta njegov duh je še vedno živ. Zato je prav, da se priklanjamo prizadevanjem za svobodo in slovensko domovino ter jih ohranjamo in poživljamo z uresničevanjem vizije. Vizije in upanj, ki so slovenski narod kot nevidna roka usode skozi tisočletje vodili do samostojne države.

Med številnimi partizanskimi poveljniki ravno Franc Rozman Stane zavzema posebno mesto. Danes, v času sorazmernega blagostanja, težko razumemo okoliščine, v katerih je rasel in se kalil Franc Rozman Stane: med njimi nepredstavljivo težko mladost ter usodne odločitve, ki jih je sprejemal že kot mlad mož, ko se je podajal med Španske borce, kjer se je prvič uveljavil kot vojaški poveljnik. In vendar so prav te okoliščine oblikovale njegov značaj in svetovni nazor, ki ga je kasneje tako odlikoval kot komandanta v slovenski Narodno-osvobodilni vojski.

Vsa pričevanja o komandantu Stanetu poudarjajo njegovo inteligentnost, odločnost in zaupanje, ki ga je izžareval ter z njim pritegnil soborce. Bil je človek dejanj, ki je vedno našel pravo besedo za svoje borce: ne z visokih govorniških odrov, ampak med njimi, kot njihov bojni tovariš. Prav to so značilnosti voditeljev, ki jim ljudje sledijo tudi v najbolj negotovih in najtežjih preizkušnjah. In takšen poveljnik je komandant Stane zagotovo bil. Z energijo in zavzetostjo, predvsem pa z neizmernim domoljubjem je stal na čelu mogočne in nepremagljive narodove sile, prepričane v pravičnost svojega edinega cilja - svobodna Slovenija.

Značilnosti, ki so zaznamovale njegovo življenje, so na nek način botrovale tudi Stanetovi prezgodnji smrti. Njegova narava ga je dobesedno vlekla naprej, v preizkušanje novega, tudi novega orožja. Ni vprašanje, kaj bi bilo, če Franc Rozman tistega novembrskega dne ne bi osebno preizkušal novega minometa. Če ga ne bi, to preprosto ne bi bil komandant Stane. Takšen je bil kot človek, takšen je bil kot vojaški poveljnik.

Slovenci v svoji zgodovini premoremo mnogo velikanov, ki so nam s svojimi besedami in dejanji kazali pot, vendar je med njimi nekaj takih, ki še posebej izstopajo. In mednje prav gotovo sodi komandant Stane. V Slovenski vojski cenimo partizanske poveljnike. Ljubljanska vojašnica v Mostah nosi ime Franca Rozmana Staneta in skrbi za njegov spomenik ter vojaško-zgodovinsko izročilo. Tako kot je to primer za Vipavsko vojašnico, ki ima ime po primorskem rodoljubu Janku Premrlu Vojku.

V Slovenski vojski se zavedamo, da vojska, ki ne spoštuje in neguje svoje vojaške zgodovine, nima prihodnosti. Ker ne zna ceniti žrtev, ki jih dajejo vojaki na oltar domovine. Pa vendar dovolite, da na vprašanje: " Kakšna je ta naša Slovenska vojska?", odgovorim z verzom iz znane pesmi:" Drugačna vsa kot prejšnji čas!". Zato je še kako pomembno, da ji priznamo, da je naša - slovenska, ter ji pomagamo zavedati se svojih korenin in ohranjati vojaško zgodovinski spomin. Pri tem moramo biti razumevajoči do vseh, še posebej pa do mladih, ki vstopajo v Slovensko vojsko, ker ti na vojsko in vojaško zgodovino gledajo drugače. Večina tistih, ki so se zaposlili v naši vojski po letu 2005, ob osamosvojitvi leta 1991 še ni hodila v šolo. Tako da jim neznanko predstavlja že osamosvojitvena, kaj šele narodno-osvobodilna vojna. Tudi pojmovanja okupatorske vojske ali kvizlinške formacije iz druge vojne se po vrnitvi z mednarodne misije, na primer s Kosova ali Afganistana, dojemajo drugače. To spoznanje ni ne lahko, ne povsem enoznačno.

V Slovenski vojski smo nauke iz življenja velikih vojaških osebnosti in komandantov vzeli za svoje. Želimo ustvarjati okolje, v katerem bodo naši častniki, podčastniki in vojaki razumeli pomen zgodovinskih dejanj po koncu prve in med drugo svetovno vojno ter osamosvojitveno vojno. Želimo pa tudi gojiti tiste pozitivne značilnosti, ki nam jih s svojim delom posreduje zgodba Franca Rozmana Staneta. Kot na primer trden značaj in jasne misli ter veliko praktičnih izkušenj, kar je zagotovilo za odličnost pri opravljanju nalog. Zato se trudimo, da tudi s sodelovanjem v mednarodnih mirovnih misijah pridobivamo znanje in izkušnje ter se primerjamo z drugimi vojskami, kot je to pred več kot sedem desetletji počel komandant Stane v Španiji. Samo neprestano izpopolnjevanje in nadgradnja lastnih zmožnosti je prava pot k izgradnji vojske, ki lahko enakopravno in samozavestno nastopa v združeni Evropi. Vojske prihodnosti, ki ne bo trpela zaradi ideološkega etiketiranja ali zaradi svojih dejanj trepetala pred mednarodnim vojnim sodiščem.

Poslušajte zvočni zapis govora
Govor: Ljubica Jelušič, 24.10.2009 (.mp3 3.3MB)

Ko se leto za letom srečujemo na slovesnosti v Dobrniču, podoživljamo preteklost in iz spomina dvigujemo v sedanjost zgodovinski dogodek posebnega pomena.
Prvi kongres Slovenske protifašistične ženske zveze je 16. in 17. oktobra 1943 povezal udeleženke iz različnih delov Slovenije, tako kot smo tudi danes prišli po različnih poteh in različnih smeri na skupni prostor.

To je prostor srečevanja preteklega s sedanjim, z jasnim sporočilom za prihodnost: naj bo čas še tako težaven, naj bo videti sedanjost še tako brezizhodna, vedno se najdejo ljudje, ki niso pripravljeni samo nemo opazovati, kako se vse okrog njih ruši, ki niso pripravljeni nastaviti hrbta in samo vdano prenašati udarcev, ki ne mislijo samo nase, ampak vidijo tudi onstran svojega domačega plota.

Vedno so bili in bodo ljudje, ki ne bodo samo pestovali svoje bolečine, ampak bodo iz nje črpali moč za pomoč drugim in gradnjo skupnega cilja.

Geslo prvega kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze je bilo:

Vse za partizane - do končne zmage!

Ko iz sedanjosti razmišljam o tem geslu, me vedno znova pretrese: to ni politična parola, to je vrednostna opredelitev.

Posameznica se je podredila skupnemu cilju - svobodi - ker je bila svoboda tudi njena osebna vrednota. Kajti tvegati življenje za skupni cilj je mogoče samo takrat, če vanj kot vrednoto verjameš. Če ti hoče kdo vrednoto iztrgati, jo poteptati, občutiš to kot krivico, zato je boj za svobodo tudi boj za pravico. Kako bi potem mogli spregledati, da je NOB nosil v sebi tudi boj za pravičnejši svet!

Mnogi pričakujejo od zgodovinarjev, da nam bodo dogodke osvetlili tako, da bomo ob preteklosti dosegli poenotenje. Celo resolucije o tem smo pripravljeni sprejemati, kot da ne bi vedeli, da se vse začne in konča pri posamezniku. In da so tudi zgodovinarji posamezniki, ali kot je pred kratkim zapisala dr. Mateja Ratej:

"večini resnih zgodovinarjev je že zelo dolgo jasno, da objektivna zgodovina ne obstaja, saj so (tudi) tisti, ki pišejo zgodovino, umeščeni v prostor in čas, iz katerega izhajajo, do te mere, da jim spoznanje absolutne resnice ni dostopno. To seveda ne pomeni, da resnica ne obstaja, vendar je dostopna samo ozkemu krogu akterjev, zgodovinarji pa lahko napišemo le delne in nepopolne približke resnici".

Zato ste nam, drage delegatke, tako dragocene!

In nadaljuje:

"Če je tako sedanjost določene skupnosti deloma resda rezultat preteklega dogajanja, je še toliko bolj res, da tudi sedanjost nenehno prilagaja preteklost svojim potrebam".

Če bi zgodovina res imela toliko moči, da bi se iz minulih grozot česa naučili, potem se svet ne bi vedno znova zapletal v vojne spopade, potem ne bi neme množice v solzah pričakovale svojih v krstah, potem svojci ne bi žalovali za svojimi pobitimi, predvsem pa ne bi pristali na svet, v katerem so civilisti, ženske, otroci in starejši vse pogosteje ne samo žrtve, ampak celo tarče vojnih spopadov.

Ovedeli bi se, da vojna v ljudeh traja še dolgo po končanih fizičnih spopadih, po premirju in da bo marsikomu pot v mirno življenje za vedno zaprta.

Zato moramo vsak po svojih močeh in vsi skupaj temeljito premisliti, kaj lahko storimo, da bi moč kapitala in interes velikih ne teptala temeljnih človekovih pravic, ki so uresničljive samo v miru.

In prav zgodovina slovenskih ženskih gibanj je zgodovina boja proti vojni, proti fašizmu in nacizmu, je zgodovina boja za človeka vredno življenje.

Ko iz sedanjosti gledamo preteklost in ugotavljamo, kaj smo ženske dosegle, potem bi bile tiste, ki so tlakovale pot ženskim pravicam lahko z marsičim zadovoljne. Zagotovo je možnost vplivanja na družbene, torej javne zadeve, ki smo jo dobile z volilno pravico, osnova za vstop v odločanje.

Vendar je na najodgovornejših mestih še vedno le peščica žensk. Na vodilnih mestih v gospodarstvu je le tretjina žensk, v različnih institucijah in komisijah, ki nagrajujejo dosežke in postavljajo merila zanje, je žensk le za vzorec, zato je tudi žensk med nagrajenimi le za vzorec. Tako je podelitev Nobelove nagrade za književnost nemški pisateljici Herti Müller toliko bolj razveseljiva, saj je šele dvanajsta ženska v več kot stoletni tradiciji podeljevanja te nagrade. Znanstvenice in raziskovalke dvigujejo iz anonimnosti in pozabe pomembne dosežke prezrtih, pozabljenih žensk.

Napovedi, da bo 21. stoletje stoletje žensk, se uresničujejo, če merimo po tem, da se naša izobrazba dviguje hitreje kot izobrazba moških. Vendar ko gledamo, kako so mlade izobraženke zaželene na trgu dela, je slika bolj klavrna. So teže zaposljive, dalj časa čakajo na prvo zaposlitev, praviloma se zaposlujejo za določen čas in prožnost zaposlitve najbolj občutijo. Starejše ženske nosijo posledice slabše plačanega dela, zato je med njimi več takih z nižjimi in najnižjimi pokojninami.

Prepričana sem, da je ekonomska samostojnost žensk odločilnega pomena, zato je razlika v plači med moškimi in ženskami jasen kazalnik položaja sodobnih žensk. V Sloveniji je ta opazno nižja od povprečja v EU, vendar ima podatek tudi drugo plat. Smo na prvem mestu po številu zaposlenih mater, kar je mogoče, ker imamo dobro urejeno otroško varstvo. Seveda s to trditvijo ne bi soglašali tisti, katerih otroci niso bili sprejeti v vrtec. Zato je treba tudi na lokalni ravni poskrbeti, da bodo otroško varstvo, izobraževanje, socialna varnost, kultura ... postali prioriteta. Kdo lahko na to bolje vpliva kot me, ženske?

Če hočemo zagotoviti dostojno življenje za vsakogar, potem se ne moremo ustaviti samo pri dostojnem plačilu za delo in dostojni pokojnini za vsakogar, ampak moramo zagotoviti pravičnejšo delitev ustvarjenega, pa tudi pravičnejšo delitev dela - plačanega in neplačanega.

Ko bomo to dosegli, tudi odgovor na vprašanje, ali je emancipacija prinesla ženskam boljše življenje, ne bo tako izmuzljiv in ne bo treba pritrditi tistim, ki menijo, da smo ženske z njo dobile samo dvojno obremenitev. Trdno sem prepričana, da je to samo vprašanje časa. In vsak čas nosi s sabo svoje izzive.

Če bi ženske med vojno samo čakale, če ne bi bilo ljudi, ki so se za ceno svojega življenja uprli, v kakšnem svetu bi živeli danes?

Zato je zame najpomembnejši nauk iz zgodovine: še tako veliko silo in zlo je mogoče premagati, če so ljudje, ki se jima upro. Zato je uporništvo integralni del evropske zavesti in ponosni smo lahko na to, da smo vanjo veliko vložili kot narod in v tem kontekstu tudi ženske.

In s to popotnico se za prihodnost ni bati!

Narodnoosvobodilni boj 1941-1945 je bil tudi kulturni boj

Spoštovani gospod župan in poslanec Miran Jerič,
cenjene državljanke in državljani,
drage tovarišice in tovariši.

Lep pozdrav vsem v imenu predsedstva Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije, še posebej prisrčen pozdrav pa tovarišu Srečku Klenovšku, edinemu še preživelemu partizanskemu godbeniku.

Z veseljem praznujemo 65. obletnico odhoda Hrastniške rudarske godbe v partizane. Za tedanje razmere nasilne nacistične okupacije je bil ta dogodek nezaslišano pogumno dejanje vseh godbenikov, pa tudi za njihove družinske člane, ki so tvegali maščevanje gestapa. Ko gre skrivoma mimo okupatorske vojske in policije ter njihovih vohunov v partizane cel zbor godbenikov in odnese s seboj vsa lahka in težka glasbila, je to res skrajno domiselno dejanje, ki se mu zaradi njegove izvirnosti in tveganosti lahko samo čudimo in ga občudujemo z vsem spoštovanjem tudi še danes po 65. letih in ga bomo mi in naši zanamci spoštovali in občudovali tudi v prihodnje. To tembolj, ker je ta godba opravila dolgo nevarno pot čez Čeče, Mrzlico, Vače, preko reke Save, čez Gabrovko na Dolenjsko proti Žužemberku in v Belo Krajino. Tam je ves čas do osvoboditve nastopala večinoma kot godba VII. korpusa NOV in imela številne koncerte v partizanskih enotah, na partizanskem radiu in na javnih prireditvah v mnogih krajih po Beli Krajini, čez mejo v sosednji Hrvaški in po Dolenjski, vse do osvobojene Ljubljane. S svojimi nastopi je požela iskreno navdušenje borcev in prebivalstva, jim vlivala upanje na skorajšnjo končno zmago in svobodo, spodbujala borbeno razpoloženje in najplemenitejša domoljubna čustva. Opravila je izjemno kulturno poslanstvo in je živ dokaz, da je bil narodnoosvobodilni boj tudi veliko kulturno dejanje slovenskega naroda v najtežjih časih njegove zgodovine. Kot se s spoštovanjem spominjamo Hrastniške partizanske godbe, se s ponosom spominjamo tudi številnih drugih kulturnih in humanitarnih čudežev v okrutnih razmerah zločinskega nasilja nacifašističnih okupatorjev, ki so namenili slovenskemu narodu iztrebljanje, preselitev in asimilacijo. Imeli smo razen hrastniških tudi druge godbenike, imeli smo partizansko gledališče in kulturniške skupine partizanskih enot, imeli smo radio Kričač v Ljubljani in partizanski radio v Črnomlju, imeli smo partizanske tiskarne in ciklostilne tehnike, časopise in druga tiskana gradiva. Tako je iz vojnega časa ohranjenih 713 vrst periodičnih publikacij in 1.376 vrst neperiodičnih enot, ki so izhajale v ocenjeni skupni nakladi nad 1.600.000 izvodov. Imeli smo izredno obsežno pesništvo upora, prek 10.000 pesmi so ta čas napisali naši ljudje v zaporih, koncentracijskih taboriščih, v izgnanstvu, v partizanskih enotah in drugod, kar je po obsegu edinstven primer v Evropi. Imeli smo partizanske umetnike, novinarje, fotografe. Imeli smo partizansko šolstvo, partizansko zdravstvo in še in še. Narodnoosvobodilni boj je bil res tudi kulturni boj v polnem pomenu besede. In da bi tudi mlajša generacija razumela vso veličino tega kulturnega boja, jo moramo spomniti v kakšnih, skoraj nemogočih, izjemno težkih razmerah se je dogajalo vse to.

Ko so hrastniški godbeniki sredi leta 1944 odšli v partizane, je bila Slovenija že več kot tri leta okupirana, najprej do septembra 1943 od treh, nato po kapitulaciji Italije še od dveh okupatorjev in še od hrvaških ustašev na robu Gorjancev. V tem času so Nemci izgnali 63.000 Slovencev, večinoma iz Posavja in drugih krajev Štajerske; 19.000 pa jih je bilo v begunstvu. V nemških koncentracijskih taboriščih je bilo takrat nad 26.000 Slovencev, v italijanskih pred kapitulacijo 36.000. V nemških okupatorskih zaporih po Sloveniji je bilo vso vojno krajši ali daljši čas zaprtih 48.000 Slovencev, v italijanskih 25.000. V koncentracijskih taboriščih in zaporih tipa Dachau, Rab, Rižarna, Jasenovac je bilo pobitih, sežganih ali umrlih od vsega hudega 11.800 oseb. V ofenzivah in drugih akcijah so okupatorji in njihovi sodelavci pobili skoraj 13.000 civilnih oseb, od tega 3.400 talcev, in kar je še poseben zločin 4.500 ujetih partizanov. Vseh žrtev druge svetovne vojne na Slovenskem je bilo 82.000, od tega kar 35.000 pripadnikov partizanskih enot in aktivistov OF.

V času, ko je Hrastniška rudarska godba odšla v partizane, je imel nemški okupator svoje postojanke v vseh malo večjih krajih po vsej Sloveniji, kar 650 jih je bilo in v njih 120.000 do zob oboroženih mož. Okupatorjem so žal pomagali tudi slovenski kolaboranti: vaški stražarji, domobranci, črnorokci, četniki, raztrganci, vrinjenci, kulturbundovci, civilni ovaduhi in še kdo. Iz gmotnih koristi ali iz političnih ali ideoloških razlogov, večinoma pod vplivom močne propagande. In to kljub temu, da je bila kolaboracija po kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije kaznivo dejanje, za sodelovanje v bojih na strani sovražnika celo s pretnjo smrtni kazni.

Kljub težkim razmeram, ki so vladale v Sloveniji vsa štiri leta okupacije je OF organizirala upor že prve mesce po svoji ustanovitvi in je v svoje vrste in v vrste svojih množičnih organizacij, dejavnosti in služb pritegnila stotisoče Slovencev. V zgodovinsko kratkem času je organizirala uspešno partizansko vojsko, ki je bila od sredine 1943. leta priznana kot zavezniška vojska velike antihitlerjevske koalicije. Od 35 čet leta 1941 je zrasla v armado, ki je ob koncu vojne imela 31 brigad in 13 odredov v 7 divizijah in dveh korpusih z več kot 37.000 bork in borcev. Razen tega je ustanovila in aktivirala množično narodno zaščito in mrežo narodnoosvobodilnih odborov in je od terenskih do vrhovnih organov udejanila pravo državo v državi. Razvila je tudi nujno gospodarsko dejavnost, vključno s partizanskim denarjem.

Narodnoosvobodilni boj je bil torej vojaški upor proti okupatorjem in njihovim sodelavcem, bil pa je tudi kulturni boj za nacionalni obstanek. Izbojevali smo svobodo, uresničili zedinjeno Slovenijo s priključitvijo Primorske, ustanovili republiko, kot državo v bivši Jugoslaviji, obnovili porušeno domovino in jo razvili v moderno postindustrijsko družbo z vsemi institucijami sodobne države. Na tej podlagi smo državljani s plebiscitom in z legalnimi sklepi takratnih organov lahko razglasili in pozneje ubranili suvereno slovensko državo.

V Zvezi borcev Slovenije in v združenjih po terenu si zelo prizadevamo, da bi zgodovinska dejstva o II. svetovni vojni in o narodnoosvobodilnem boju na naših tleh obravnavali kot dogodke, kot so se v resnici zgodili. Ni nam do olepševanja, toda zdi se nam popolnoma nedopustno tudi prirejanje dejstev trenutnim političnim in nazorskim interesom. Tako n. pr. ni res, da so vsi totalitarizmi, to je fašizem, nacizem in komunizem enake vrednoti, še zlasti ne, če gre za čas II. svetovne vojne. Tudi ni res, da se je vse dobro v Sloveniji začelo šele z osamosvojitvijo, vse prej pa je bilo v stilu kršenja človekovih pravic, domala zločinsko. Mi sicer zelo spoštujemo našo novo slovensko državo, toda tudi prejšnja je bila naša in celo zelo prijazna do velikanske večine državljanov, z visoko stopnjo socialne varnosti in pravičnosti in neprijazna le do nasprotnikov sistema. Zgražamo se tudi nad tem, da se odkrivanje tako imenovanih prikritih ali zamolčanih grobišč povojnih usmrtitev izkorišča za politično diskreditacijo NOB tudi, ko je očitno, da gre za dogodke, ki jih zgodovinsko ni mogoče pripisovati slovenskim partizanom. In vse to govorjenje, pisanje in televizijsko prikazovanje je večinoma daleč stran od pietete, ki predpostavlja spoštovanje in obzirnost do mrtvih in živih. Mi podpiramo prizadevanja, da se grobišča uredijo v skladu z zakonom o vojnih grobiščih, vendar brez zlorabe za take ali drugačne obračune, predvsem pa brez razpihovanja sovraštva in nestrpnosti.

Sedaj se nam v praznovanje vriva svetovna in naša gospodarska kriza. Ob tem v Zvezi borcev podpiramo vse ukrepe, ki vodijo k ohranjanju in krepitvi socialne države, proti razslojevanju na temelju neupravičenega bogatenja in večanja revščine. To so namreč tudi vrednote, ki so neposredno povezane z vrednotami NOB, brez katerih ni izhoda iz te krize.

Spoštovani!
Hrastniški godbeniki in mnogi drugi prebivalci teh krajev ste bili tvorni sestavni del splošnega in posebej tudi kulturnega dela narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda. Naj ga desničarski in klerikalni elementi še tako blatijo, da bi s tem oprali nečastno dejanje kolaboracije in s preteklostjo poračunavali tekoče politične račune, narodnoosvobodilni boj bo ostal ena od najsvetlejših točk v naši zgodovini. In Hrastniška partizanska godba je njen časten sestavni del. Zato praznujmo njeno letošnjo 65. obletnico z lepimi občutki, s ponosom ter z željo po njenem nadaljnem uspešnem delovanju, pa tudi z željo po uspešnem razvoju teh krajev in vse boljšem življenju tukajšnjih ljudi.

Še enkrat lepo pozdravljeni!

Tudi danes se kot vsa leta doslej veselimo srečanja s starimi vojnimi tovariši. S ponosom, samozavestjo in globokim spoštovanjem se spominjamo ne le uspešnih bojev enot XVIII. divizije, ampak vse veličine boja za svobodo, ki je Slovencem prinesel zmago nad okupatorji naše domovine v drugi svetovni vojni. Takrat smo Slovenci postavili ceno svoje svobode ter človeškega in nacionalnega dostojanstva. Ni bilo cene, ki je ne bi plačali za svobodo. Tudi z največjo žrtvijo.

Zdaj, ko živimo v svoji državi, smo za svobodo tudi odgovorni. Tudi zato, da smo je deležni vsi. Tako politične kot ekonomske in socialne svobode. Kajti svoboda je svoboda šele takrat, če velja za vse in če velja v vseh svojih razsežjih.

V razmislek o svobodi nas sili tudi kriza. Sili nas, da pošteno izmerimo domet svoje države, socialno trdnost in notranjo povezanost slovenske družbe ter da določimo merila njene uspešnosti za prihodnost; da se soočimo tudi s tistim, kar je ostajalo prikrito pod nekritičnim samozadovoljstvom zaradi "zgodbe o uspehu " in s tistim, kar je prikrivala ali ni zaznala prejšnja vlada; da premislimo o vtisu, da je Slovenija vse manj pravna in socialna država in vse bolj država podivjanega kapitalizma; da se opredelimo do neučinkovitega in neustvarjalnega razsipanja dragocenih energij v polemikah, v katere nas sili tista politika, ki svojo identiteto gradi na izničevanju drugih.

Kriza terja temeljit premislek zato, ker je tudi moralna, ker je kriza vrednot in zaupanja. Je posledica slepote neoliberalnega modela finančnega kapitalizma z dogmo o čim višji kvantitativni rasti in profitu ter takšnemu razvoju, ki z neprizanesljivo tekmovalnostjo spodbuja preživetje le najmočnejših in najbolj brezobzirnih. Neoliberalizma ne brigajo socialna nepravičnost, naraščajoča neenakost, izguba dostojanstva depriviligiranih posameznikov in celih socialnih skupin, revščina, lakota, brezperspektivnost za mlade itn. Posledica tega je družba pohlepa in brezobzirnega ravnanja s človekom in naravo, s skokovito nazaposlenostjo, izgubljanjem delovnih mest in zapiranjem podjetij. Vse to so ta čas temeljni problemi tudi slovenske družbe.

Nekako samo po sebi se zastavlja vprašanje, ali smo kot družba pripravljeni na soočanje z izzivi, ki so v mnogo čem neznanka. Toliko bolj, ker očitno upada tudi zaupanje v državo in v njene ekonomske, finančne, pravne in politične institucije, ki so pristajale na tak model, če že niso neposredno sodelovale pri razslojevanju družbe in razkroju njenih vrednot. Danes moramo globoko premisliti, kaj je v dobro vseh nas in ne le v korist posameznikov ali posameznih družbenih skupin, kaj storiti, da bo Slovenija res socialna država.

Vlada, od katere najprej pričakujemo tovrstne odgovore, je v nezavidljivem položaju. Ni ji mogoče očitati neprizadevnosti, a o uspešnosti je prezgodaj soditi. Ukrepati mora hitro, blažiti mora najbolj zaostrena protislovja, zlasti naglo izgubljanje delovnih mest in naraščanje brezposelnosti ter oživljati gospodarstvo. Ob tem pa odpravljati še dediščino zmotnih in premalo odgovornih ravnanj v prejšnjih letih. Razsežja te dediščine bi vlada lahko ugotovila, če bi ob prevzemu oblasti naredila bilanco gospodarskih, socialnih in političnih stanj v državi. Zdaj je pred težko nalogo, da okrepi zrahljane družbene vezi, povrne zaupanje v državo, utrdi dostojanstvo ljudi, okrepi solidarnost, spodbudi podjetnost in motiviranost ljudi za delo in izobraževanje ter poišče ravnovesje med delom in kapitalom.

Kriza nas sili v poglobljene razmisleke o naši viziji, o strukturnih spremembah, o drugačnem razvojnem modelu, o vzdržni nacionalni in globalni ekonomiji, o trajnostnem razvoju. Razvoj ne sme biti v opreki s temeljnimi etičnimi vrednotami, ne sme omogočati neomejenega bogatenja na račun zmeraj večje socialne neenakosti in revščine ter neodgovornega poseganja v naravo. Rešitev ni v kvantitativni, ampak v kvalitativni rasti, ki bo upoštevala okoljsko, socialno in etično ceno razvoja ter težila k znosni neenakosti v družbi in spodobnemu življenju za vse.

To pa je tudi prvi pogoj za motivirano in dejansko udeležbo državljanov v socialnem in političnem življenju države. Tega ne kaže podcenjevati. Nakopičena jeza in razžaljeni čut za pravičnost je priložnost za premišljen preobrat, je pa po drugi strani tudi priložnost za demagogijo, za skrajneže, za ksenofobe in nacionaliste, ki namesto rešitev ponujajo sovraštvo in nestrpnost, notranje družbene konflikte in zgodovinske spore, blokado demokratičnih postopkov, kaos in avtokratsko oblast.

Spremembe, kot jih potrebujemo, bodo nujno posegle v naš ustaljeni način življenja in miselnosti, v materialni in družbeni položaj posameznika. Zato tudi odpori in odrivanje ključnih vprašanj. Zelo povedno je, da ob prvih znakih rahlega okrevanja gospodarstva skoraj ni več zaslediti razmišljanj o vrednotnih razsežjih krize. Varljivo je upanje, da je z instrumenti, ki so svet pripeljali v krizo, mogoče krizo tudi odpraviti. Tako kot je bilo, ne more več biti. A očitno je pot do tega spoznanja zelo dolga.

Spremembe potrebujejo jasne in razumljive cilje ter temeljno družbeno soglasje. Zahtevajo dogovor o tem, da ne bodo izpeljane na hrbtih samo enega dela družbe, še posebej ne samo na hrbtih tistih, ki so zgolj lastniki dela. Kajti če v spremembah ne bodo prepoznane dolgoročne koristi za vse in ta vso slovensko družbo, potem lahko zaostrena socialna nasprotja in nestabilnost ogrozijo same cilje sprememb in tudi varnost vsakega od nas. Predvsem vlada mora določiti prioritete svojega delovanja. Tem se mora sistematično posvetiti, da ne bi bila prisiljena v radikalna ukrepanja brez jasnih predstav o posledicah, ne le socialnih, finančnih, strukturnih in političnih, ampak tudi etičnih. Le tako bo tudi upravičila zaupanje in okrepila kompetentnost. Čas teče in priložnosti ni veliko.

V pregretem domačem političnem ozračju bi kazalo prisluhniti ne tako redkim pozivom k razumu. Večkrat jih je bilo razbrati v besedah predsednika republike. Prevlada razuma nad strastmi omogoča premislek o viziji in o vrednotah, na katerih jo želimo graditi. Omogoča iskanje soglasja in krepi moralno moč naše družbe.

A kot da del slovenske politike noče slišati tega poziva k razumu in se zateka k ihtavem oživljanju ideoloških spopadov prejšnjih generacij. Tudi zaradi tega je razprava o resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu po moji sodbi zgrešila svoj cilj in ni v ničemer prispevala k pomiritvi z razlikami v pogledih na našo medvojno in povojno preteklost.

Kljub nedoslednostim resolucije, med katerimi je gotovo največja prezrtje italijanskega fašizma kot vira zla, katerega prva žrtev so bili prav primorski Slovenci, vendarle mislim, da bi bila razprava o resoluciji lahko koristna, če bi razumeli, da je njen smisel obsodba totalitarnih metod vladanja katerega koli ideološkega izvora. To je legitimna in nujna zahteva sodobnega demokratičnega političnega življenja in sožitja Evropejcev. V tem kontekstu ni sporna ugotovitev, da je imel komunistični režim tudi pri nas posebej v prvem obdobju močne elemente totalitarizma, ki jih tudi cilji socialne revolucije ne upravičujejo, čeprav je res, da se je Slovenija kasneje razvijala v demokratično in odprto družbo. Ugotovitev ni sporna, ker je sama Slovenija sprejela že vrsto ukrepov za popravo krivic prejšnjega režima in ki jih dodatno popravlja tudi s tako imenovanimi vojnimi zakoni. S tem je Slovenija pokazala svoj odnos do zločinov in hudih kršitev človekovih pravic, ki jih obsoja ne glede na to, kdo jih je zagrešil. S tem je jasno izpričala tudi ločitev sodobne slovenske države in družbe od totalitarizma ter njegovih metod in sredstev.

V razpravah je bilo po moji sodbi žal preveč zanemarjeno bistveno: da se resolucija ukvarja s totalitarizmi in zapisuje v evropski spomin njihovo pogubnost zato, da se ne bi mogli ponoviti in da bi zmogli pravočasno prepoznati zametke različnih sodobnih nedemokratičnih, totalitarnih in avtoritarnih idej in teženj. Te nevarnosti namreč niso izključene. Tudi pri nas v Sloveniji ne in z njimi smo že imeli opravka. V Evropi se na žalost še vedno srečujemo z oživljanjem militantnih ekstremizmov, antisemitizma in ksenofobije. Tudi v državah, katerih poslanci so v evropskem parlamentu najodločnejše vztrajali na sprejemu te resolucije.

Strinjam se s predsednikom vlade Borutom Pahorjem, da ni potrebe, da bi slovenski parlament potrjeval evropsko resolucijo. Resolucija evropskega parlamenta je namenjena vsem državam članicam, da jo uporabljajo v skladu s svojo presojo in razmerami. Prav zato bi bila ta razprava lahko priložnost tudi za to, da Slovenija pošteno presodi celoto svojega izkustva v socialistični Jugoslaviji, tudi njen odmik od političnega Vzhoda od 50-ih let naprej, ko je razvijala tretjo pot med socializmom in kapitalizmom, kar jo je približevalo Zahodu. To priložnost je imela Slovenija tudi v času svojega predsedovanja EU, pa jo je vlada s svojimi stališči potisnila v blok nekdanjega prosovjetskega, zdaj protisovjetskega evropskega Vzhoda. Kot da Slovenija sprejema argumente evropskih poslancev iz držav, ki imajo v veliki meri zelo drugačno medvojno in povojno preteklost od naše.

Tudi razprava v državnem zboru je pokazala, da ni šlo zgolj za željo po krepitvi skupne evropske identitete prek opredeljevanja odnosa Evropejcev do zgodovinskih preizkušenj prejšnjega stoletja, ampak je služila tudi aktualnim ambicijam evropskih političnih grupacij za novo razporejanje moči. Skozi to prizmo je lažje razumeti, zakaj se v Sloveniji vztrajno spregleduje dosedanje javne obsodbe komunističnega totalitarizma ter priznanja in obžalovanja njegovih zločinov. Kot da nekatere grupacije utemeljujejo svoj obstoj le s spopadanjem s komunizmom, ki ga že dolgo ni več, zato ga vedno znova oživljajo kot svojega nasprotnika in mu določajo nosilce. Očitno gre v tem obračunavanju tudi za opravičevanje kolaboracije in njenih akterjev.

Na mestu je zato opozorilo nekdanje evropske poslanke Mojce Drčar Murko, da resolucije ni mogoče uporabljati kot evropsko orodje, s katerim bi se oboroženi kolaborantski boj na strani fašističnega totalitarizma preimenoval v boj za demokracijo. Ubijalskega pohoda, na primer, domobrancev in Nemcev na osvobojeno ozemlje v Beli krajini pred 65 leti, v katerem so med drugim požgali edino civilno bolnišnico in odnesli dragoceno medicinsko opremo, zažgali kulturni dom in pobijali civilno prebivalstvo, gotovo ni mogoče preimenovati v boj za demokracijo.

Nerealno je tudi pričakovati, da bo z resolucijo in zakoni konec delitev v pogledih na našo preteklost. Brez politične volje tega ne morejo zagotoviti ne resolucija ne zakoni, tudi ne spomeniki in grobnice. Lahko pa pomagajo utirati pot, ki bi vodila do cilja. Ta morebiti ne bi bila tako dolga, če si politika ne bi lastila preteklosti kot priročnega poligona. Za začetek bi bil velik in optimističen dosežek na tej poti že, če bi si priznali, da sta bila upor in boj zoper okupatorja v NOB moralna dolžnost in eno najbolj častnih dejanj v zgodovini Slovencev, trnova hoja po poti posameznikove in narodove časti, in da smo ga zato dolžni varovati v svojem zgodovinskem spominu kot dragoceno vrednoto. In če bi sprejeli, da sta kolaboracija s svojimi zločini in zločini ter grobe kršitve človekovih pravic v imenu revolucije tisto, kar ne more biti vrednota in mora biti v naš zgodovinski spomin zapisano kot obsodba in opomin.

Pri obsodbi povojnega nasilja je slovenska politika enotna. Obsodili so ga tudi vsi predstavniki države, obsodili so ga nekdanji partizani, tudi sam sem ga večkrat obsodil. Netenja sovraštva ob taki nacionalni tragedijo ni mogoče upravičiti z ničemer, ne zdaj in ne pred prihodnostjo. Prihajajoči rodovi ne morejo in ne bodo pripravljeni v nedogled nositi duhovnih, pa tudi ne materialnih bremen, ki so posledica medvojnih in povojnih sporov njihovih dedov. Zanje bo pomembno le vprašanje vrednot in nevrednot.

Spoštovanje mrtvih, ki so žrtve takratnih dogajanj, pa zahteva, da se prek njihovih grobov ne bijejo politične in ideološke bitke. Nasprotno, spoštovanje terja voljo in sposobnost za preudarne in odgovorne besede in dejanja. Preteklost prepoznavamo v njeni celoti, ki je naša skupna slovenska zgodovina. Vsi smo dediči herojstva in zločina. Navsezadnje so na eni in na drugi strani bili Slovenci. To spoznanje nam bo olajšalo opredeliti racionalen, pošten in pieteten odnos do preteklosti, tako kot na to napotuje evropska resolucija. Šele tako bodo svoj smisel dosegli zakoni, politične izjave in simbolna dejanja. Medsebojna pomiritev in sprava s preteklostjo je najprej in predvsem intimno dejanje in odločitev vsakega od nas. In prav slednje zahteva sedanji čas.

Vsem vam, ki ste v NOB v tem častnem in etičnem dejanju sodelovali, sem iskreno hvaležen. Spoštljivo pa se spominjam vaših vojnih tovarišev, ki so svoja življenja žrtvovali za zmago in svobodo in drugih, ki jih ni več med nami. Z optimizmom me navdaja zavest, da tako misli in ravna večina slovenskih državljanov in državljank.

Spoštovane bivše interniranke,

spoštovane bivše zapornice,

sorodniki,

spoštovani visoki gostje,

predstavniki Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja,

V veliko čast si mi je, da ste mi ponudili priložnost, da vas pozdravim na tako pomembnem srečanju in se vam za to priložnost najlepše zahvaljujem.
Nekomu, ki je drugo svetovno vojno spoznaval iz zgodovinskih učbenikov, si je seveda težko predstavljati grozljivo krutost in vse razsežnosti podlih zločinov izpred več kot 60 let. Nemogoče je razumeti sovraštvo, ki je privedlo do najhujše tragedije v človeški zgodovini in še težje poskušati dojeti trpljenje žrtev tega nepopisnega sovraštva.
Nihče si ne more predstavljati, kako je bilo v taboriščih, razen vas, ki ste se prebile skozi to grozljivo preizkušnjo. Le ve zares veste, kako je, ko ti ukradejo življenje in prihodnost. Le ve razumete, kako je biti nasilno ločen od svoje družine brez kakršnegakoli upanja, da boste še kdaj videle svoje najbližje.
Toda dejstvo, da sem sam odraščal v svobodi in miru in da v svojem življenju niti za trenutek nisem bil prikrajšan z materino ljubezen, me ne odvezuje odgovornosti razumevanja zločinske narave fašizma in nacizma ter nevarnosti, ki ju ti skrajni ideologiji še vedno predstavljata za vse človeštvo.
Etnično čiščenje z ugrabitvami in internacijo žena, mater in otrok je brez sramu razgalilo zahrbtno, strahopetno in pokvarjeno narava fašizma in nacizma. A je hkrati razkrilo tudi neizmerno moč slovenskega naroda. V najtežjih trenutkih, ko je pod fašističnim škornjem izginjalo, vse kar je humanega, je človeška solidarnost in medsebojna pomoč slovenskih taboriščnic razbijala sovražnikove vrste prav tako odločno in učinkovito kot streli partizanskih borcev.
Vem, da bi bilo za vas veliko lažje grozljive spomine potisniti vstran in se raje spominjati veselja, lepih trenutkov in vseh dobrih stvari v vašem življenju. Zato neizmerno cenim vašo odločenost, da svoje izkušnje prenašate na nove generacije in s svojimi srečanji opozarjate na nevarnosti, ki prežijo v skrajnih ideologijah.
To, kar se je zgodilo vam, se preprosto nikoli več ne sme zgoditi nikomur več. Nobeni posameznici in posamezniku in nobeni skupnosti in narodu. Nihče nikoli ne bi smel pretrpeti toliko, kot ste morale ve in vaše junaštvo ves slovenski narod navdaja s ponosom. Z nacionalnim in socialnim zatiranjem, poniževanjem in preziranjem, z internacijami, požigi, mučenji in poboji so fašistične in nacistične sile pokorile številne narode. Toda tudi najhujša brezobzirnost in surovost fašističnega nasilja ni uspela zlomiti vas, ponosne Slovenke, ki ste se vrnile na svoje domove z bolečimi spomini, a z dvignjeno glavo in odločnostjo, da se vrnete v življenje, ki vam je bilo odvzeto.

In ko govorim o spominih moram posebno spoštovanje izkazati vsem, ki internacije niso preživeli. Milijoni so s svojimi življenji plačali strahopetnost in brezbrižnost večine, ki je gledala vstran, ko se je rojevalo in razraslo zlo. Več kot 60.000 ljudi je bilo iz Slovenije izseljenih v različna taborišča in 26.234 jih nikoli več ni videlo svojega doma. Slovenci smo morali svojo voljo po življenju v svobodi dokazovati v različnih časih in v mnogih preizkušnjah, a noben izmed njih ni bila tako težka, kot tista, ki ste jo morale prestati slovenske interniranke.
Danes smo prepričani, da živimo v boljšem svetu in v srečnejšem času. Združeni narodi našega planeta so sprejeli Splošno deklaracijo človekovih pravic in razglasili človeško dostojanstvo vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic za temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu.
Toda dejstvo je, da še vedno živimo v svetu, kjer nekateri narodi še vedno zanikajo in teptajo človekove pravice, kjer skupine ljudi še vedno živijo v mestih ograjenih z žično ograjo in bodečo žico…. v pomanjkanju in strahu pred barbarskimi dejanji. In prav ničesar ni, kar bi lahko svobodni svet v svoje opravičilo povedal pred vami, ki ste morale stopiti skozi najbolj globoke senco temne strani človeštva.
Ni zločinov časa, so le zločini ljudi. In če si zatiskamo oči pred temi zločini se vedno znova obsojamo nanje.
Zato je naša dolžnost, da ohranjamo spomin na čase v prejšnjem stoletju, ko sta pohlep in zaslepljenost posameznih držav in njihovih voditeljev v politiko vnesla prvo seme sovraštva. Prav molk tistih, ki bi morali spregovoriti prvi, je umoril demokratični dialog in z njim temeljne človekove pravice. Brez svobode misli in govora je vsako vrednost izgubila tudi svoboda človeka in njegovo življenje.
Zato je toliko bolj pomembno, da danes slišimo vaš glas in da vaša glas utiša tiste, ki več kot 60 let po koncu druge svetovne vojne menijo, da je morda prišel čas, ko je mogoče zgodovino spisati tudi nekoliko drugače. Zgodovino, v kateri lahko vloge zamenjajo domoljubi in izdajalci, heroji in strahopetci, preganjalci in preganjani, zavedeni in zavedni.

Naše sporočilo je jasno. Zgodovina je za nas le ena in nikomur ne bomo dovolili, da bi vašo izkušnjo skušal pregnesti v pravljico za poražence. Ta zgodovina je za nas preveč dragocena, da bi jo umazali s potvarjanjem dejstev, izmišljotinami in lažmi. Upreti se moramo vsakršnim poskusom razvrednotenja vašega trpljenja. To je naš dolg do vas, do vseh, ki na žalost niso dočakali svobode in do vseh, ki se bodo jutri rodili v svobodni Sloveniji.

Resnica je le ena…

… vaša resnica.

Dovolite mi, da se vam na koncu še enkrat zahvalim za vaše vabilo. Zelo sem ponosen, da se danes med vami in upam, da se bomo še velikokrat srečali.

Hvala.

Bela Krajina je ZIBELKA slovenske državnosti
Bela Krajina je DOMICIL slovenske partizanske vojske,
Bela Krajina nas je z letališči povezala z ZAVEZNIKI

I.

Prvi slovenski parlament – SNOS – ustavodajno in zakonodajno telo slovenske države, ki se je porajala v NOB, je zasedal pred 65-timi leti tukaj, v Črnomlju, v »Sokolskem domu« (19. in 20. februarja 1944).
Tako kot ameriška revolucija 1776 in francoska revolucija 1789, je tudi naš parlament kot temelj svoje ustavne državnosti sprejel IZJAVO O PRAVICAH IN DOLŽNOSTIH SLOVENSKEGA LJUDSTVA. Postavil je temelje za slovensko narodno vlado, ki je bila proglašena 5. maja 1945 v Ajdovščini. Osnoval je zakonodajni odbor, razpisal demokratične volitve, uvedel plačilne bone in sprejel vrsto drugih upravnih odlokov.
Osvobodilno gibanje si je od samega začetka postavilo v program vzpostavljanje DEMOKRATIČNE OBLASTI (temeljni točki 6 in 7). Kidrič je že jeseni 1941. leta govoril o »državi v državi«, ko se je Vrhovni plenum OF preobrazil v SNOO.
To značilnost slovenskega osvobodilnega gibanja pa je zaznal tudi Milovan Djilas, ki je kot predstavnik Vrhovnega štaba nastopil na Kočevskem zboru odposlancev in je v svoji avtobiografiji napisal:
»V nobeni od jugoslovanskih dežel, pri nobenem od jugoslovanskih narodov ni bilo čutiti tolikšne samozavesti, tolikšnega navdušenja za ustanovitev lastne države – kot pri Slovencih.«
Demokratično izvoljeni Kočevski zbor odposlancev ni samo izvolil 120-članskega parlamenta SNOS – čigar član in zapisnikar sem bil – ampak je izvolil tudi delegacijo, ki ji je dodelil mandat, da pristopi v jugoslovansko federacijo. Naše vstopanje v AVNOJ je bilo KONFEDERATIVNO, pri čemer smo zadržali PRAVICO DO NACIONALNE SAMOODLOČBE, kar smo zakonodajno ponovno potrdili 27. septembra 1989. To zgodovinsko dejstvo potrjuje Temeljna ustavna listina, sprejeta 25. junija 1991, ki v samem uvodu navaja:
»… da je bila republika Slovenija DRŽAVA ŽE PO DOSLEJ VELJAVNI USTAVNI UREDITVI in je del svojih suverenih pravic uresničevala v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.« (Uradni list št. 1/91).
NOB ni samo z oboroženo borbo IZTRGALA OBLAST IZ KREMPLJEV OKUPATORJA, ampak jo je tudi uresničila z demokratično državo. ZATO JE TUDI BILA OSVOBODILNA BORBA ISTOČASNO SOCIALNA REVOLUCIJA.
II.
Državnost je pa samo odraz in orodje NARODOVE SUVERENOSTI. Suverenost pa pomeni MOČ. In NOB je to moč pridobila z oboroženo borbo proti okupatorju. Od tragičnega konca prve belokranjske čete na Gornjih Lazah – ko je padlo 17 borcev – pa preko belokranjskega bataljona in odreda je bila Bela Krajina DOMICIL PARTIZANSKE VOJSKE. Tu je tudi počivališče njenega legendarnega KOMANDANTA STANETA. Bistvo partizanskega odpora pa niso zgolj borbene enote, ampak MOBILIZACIJA CELOTNEGA LJUDSTVA. To dejstvo je pronicljivo ugotovil šef angleške obveščevalne službe sir Peter Wilkinson, ki je v svojem poročilu vladi njenega veličanstva dobesedno napisal:
»Od časov, ko so se Tirolci uprli Napoleonu, Srednja Evropa ni videla takega vsenarodnega odpora, kot sem mu bil jaz priča v Sloveniji.«
Bistvo te intimne povezanosti vsega ljudstva s partizansko oboroženo silo pa je tako lepo izrazil veliki pesnik Bele Krajine; Oton Župančič v svoji »Odi OF« pravi:
»Osvobodilna fronta nas druži,
OF nas brani,
OF neznance v hosti seznani,
Osvobodilna fronta je ZVESTOBA MED NAMI.«
Ta požrtvovalna zvestoba je bila tista MORALNA MOČ, ki ustvarja SUVERENOST.
III.
»BELOKRANJSKA REPUBLIKA« – osvobojeno ozemlje – se je kljub stalnemu pritisku sovražnika tako z novomeške, kakor tudi iz kočevske strani, ob stalni borbeni angažiranosti enot VII. korpusa, praktično ohranila od kapitulacije Italije, pa vse do konca vojne. To ni bila niti prva partizanska republika – pred njo sta bili Dolomitska in Kobariška »republika«, za njo pa še Savinjska – pa tudi ne edina. Bila je edinstvena, ker je na svojem ozemlju zgradila dve zasilni letališči – Krasinec in Otok – ki so partizansko armado povezovali z glavnino zavezniških sil. Antifašistični zavezniki so že na Teheranski konferenci 1943/44 ugotovili ogromen strateški pomen partizanske borbe v tem delu Evrope in so se zato obvezali, da bodo tej borbi nudili vso možno pomoč. Na 330. strani V. knjige Churchillovih spominov beremo:
»Na žalost doslej nismo dovolj podpirali partizane in patriote v Jugoslaviji … Gverilske sile zadržujejo prav toliko nemških divizij kot britanske in ameriške armade skupaj …«
Zavezniki so potem v drugem delu vojne povečali svoje vojaške misije, kakor tudi dostavljanje pomoči prvenstveno na SPUŠČALIŠČA. Tu v Beli Krajini pa so pristajala zavezniška letala, ki so prinašala pomoč in odvažala ranjence in zavezniške letalce, ki so jih naše enote reševale. Rešili smo jih skoraj 1.000. O tem govori vodja zavezniške misije James Goodwin:
»Zagotavljam vam, da sleherno zavezniško letalo, ki leti nad vašim ozemljem, ve za vaš plemeniti boj za svobodo in da vsakdo v srcu upa, da bo prišel v roke partizanom, če bo tako nesrečen, da bo sestreljen.«
Mnogi med njimi so bili ob sestrelitvi ranjeni in so se zato zdravili v naših skrivnih bolnišnicah. Sam vrhovni komandant Dwight Eisenhower je pisal osebno zahvalo Franji:
»Tega kar ste storili za nas, vam ne bomo mogli nikdar poplačati, zagotavljam pa vam, da tega ne bomo nikdar pozabili.«
Med zavezniki in našimi borbenimi enotami je bilo vzpostavljeno operativno sodelovanje zlasti ob rušenju prometnic (Litija 20. septembra 1944, Štampetov most, 28. septembra 1944) ob popolnem uničenju proge in tunelov v Baški Grapi pa je general Willson javljal Titu:
»Z občudovanjem sem zvedel za zadnje uspehe, ki so jih dosegle vaše enote. Posebno one v Sloveniji in tako prispevale k uspešnim akcijam zaveznikov v Italiji in Franciji.«
Med NOB je na našem ozemlju delovalo 165 članov zavezniških vojaških misij (104 Britanci, 33 Američani, 12 Rusov in 6 Francozov).
Šef britanske vojne misije – med prebivalstvom silno priljubljeni – major Jones pa je na zborovanju slovenskih žena v Dobrniču dejal:
»Dosežki slovenskih partizanov bodo nekoč vznemirjali svet, ki bo izrazil priznanje temu ljudstvu … ter mu izrazil nesmrtno spoštovanje za njegove žrtve, zvestobo, odločnost.«
IV.
To podobo odporniške Slovenije skušajo danes pred svetom oblatiti pod geslom »ZMAGA PREMAGANCEV – PORAZ ZMAGOVALCEV«. Potem, ko niso uspeli niti z lažnivo REVIZIJO ZGODOVINE in kriminalizacijo partizanstva, prihajajo sedaj z nekakšnim zmazkom parlamentarne skupščine Sveta Evrope o »TOTALITARIZMU«:
- 23. avgust naj se proglasi za »Dan Evropske zavesti«. Mar to ne diši na fašistični »Dan spomina«? Zakaj? Ker je tega dne 1939. leta Molotov podpisal pakt z Ribbentropom. Toda Putin je ta pakt jasno obsodil kot »nemoralno dejanje« in prav tako ruski parlament. Zakaj pa ne 1. oktober 1938. leta, ko sta Chamberlain in Daladier v Münchnu podpisala sporazum direktno s Hitlerjem in žrtvovala Čehoslovaško? Kateri zahodni državnik je pa obsodil to dejanje kot »nemoralno«? In kateri parlament, vključno z našim Državnim zborom?
- Očitno pa ne gre niti za fašizem, ki se omenja samo dvakrat, pa tudi ne za nacizem, ki se omenja petkrat, ampak za »komunizem«, ki se omenja kar enajstkrat. Pri tem se pa pozablja, da je tudi s tem »izmom« Anglija podpisala zavezništvo 12. julija 1941! In kar odprite VI. Knjigo Churchillovega dnevnika na 361. strani, pa boste videli, kako sta oba laskala Stalinu na Jalti!
- Vse to se vrši potem, ko je Bučar slovesno oklical »konec državljanske vojne« - dejansko se je pa takrat šele pričela »hladna vojna proti NOB in partizanstvu«. Najprej so pričeli z revizijo zgodovine in prikazovali domobransko prisego kot borbo proti »komunizmu«. Potem so nadaljevali s kriminalizacijo partizanstva – mi pa smo vse skupaj smatrali za tako absurdno, da smo govorili: »Nazadnje bomo morali še pred sodiščem odgovarjati zato, ker smo branili domovino!« Danes pa sem jaz osebno dobil poziv na sodišče zaradi besed, ki sem jih spregovoril v televizijski »Polemiki«.

In če se s tem enačenjem »nacizma« in »komunizma« želi oblatiti vodstvo našega osvobodilnega gibanja, naj potem osvežim spomin teh obrekovalcev:
- Stalinov KOMINFORM je brutalno obračunaval z vodstvom našega osvobodilnega gibanja in ga zmerjal z »REVIZIONIZMOM« in »TROCKIZMOM« ter imperialističnim lakajem«, ker je hotelo ostati neodvisno in se ni podredilo Stalinovemu diktatu. Res je, da smo tri leta po vojni posnemali stalinizem vsled velikega ugleda, ki si ga je RDEČA ARMADA dobila z zmago nad Hitlerjem. Od 1948. leta naprej so si pa jugoslovanski komunisti iskreno prizadevali izgraditi »SOCIALIZEM S ČLOVEŠKIM OBRAZOM« in pri tem uživali simpatije in podporo vsega DEMOKRATIČNEGA SVETA. Ali obrekovalci hočejo pred svetom izničiti in oblatiti prav to podobo?
- Mi smo se uprli Stalinovemu KOMINFORMU in smo ob tem uporu uživali podporo in odobravanje celotnega demokratičnega »proti-komunističnega sveta«. V tem odporu pa je bila »titoistična Jugoslavija« uspešna zato, ker je oživila tradicije narodnoosvobodilne borbe, ki je zajemala vse narodne sloje in odražala elementarno voljo ljudstva po svobodi, pravici in enakopravnosti. Tita sta sprejela papež in angleška kraljica, na njegov pogreb pa je prišlo več suverenov iz celega sveta, kot na pogreb kraljice Viktorije 1901. leta, ali pa pogreb Kennedyja ali Churchilla. Pred Titom sta klonila Brežnjev in Kosigin in se opravičila, ne pa on pred njimi!
»Totalitaristična« kampanja se farizejsko predstavlja kot dejanje »sprave« :
- nekakšen »študijski center« v Ministrstvu za pravosodje,
- deklaracija škofovske konference in komisije za mir in prijateljstvo,
- muzealne »okrogle mize«,
- svečanosti na Rajhenburškem gradu in še in še …
- val farizejstva ni obšel niti Državni zbor.
Mar nismo s plebiscitom 1990. leta dosegli »spravo« in narodno enotnost, ki je očarala svet? Potem so pa prišli Argentinci s sporočilom »SPRAVO LAHKO DOSEŽEMO SAMO Z NAŠO ZMAGO« in tako se je Bučarjev »konec državljanske vojne« spremenil v največje RAZDVAJANJE NARODA kar ga pomni naša zgodovina.
Ne morem si kaj, da ne bi zaključil v teh rodnih krajih velikega Župančiča z njegovim svarilom:
»KUJ ME ŽIVLJENJE, KUJ! ČE SEM KAMEN, SE RAZISKRIM, ČE SEM JEKLO BOM PEL, ČE STEKLO, NAJ SE ZDROBIM.«
S temi pesnikovimi besedami se obračam mlajši generaciji Slovencev. Vedite, da so bili vaši predniki IZ KAMNA IN JEKLA in da so kot taki padali za vašo svobodo. V vaših žilah se pretaka njihova kri! Novi ameriški predsednik je svojim sonarodnjakom dejal: »YES, WE CAN« (Da, mi zmoremo). In to naj kot svarilo po 65 letih »Belokranjske republike« ostane tudi vam. Da, mi zmoremo, to smo v NOB dokazali in z ISTO SAMOZAVESTJO BOMO PREMAGALI TUDI DANAŠNJE LAŽNIVCE IN OBREKOVALCE.

Drage tovarišice in tovariši borke in borci gorenjskih partizanskih odredov in enot!
Spoštovani drugi udeleženci spominske slovesnosti, spoštovani visoki gostje!

Vedno si štejem v čast in dolžnost, da se odzovem vabilom naših partizanskih enot na slovesnosti v spomin na njihove zmage, žrtve in boje zoper okupatorja in za svobodo slovenskega naroda.

To storim zato, ker globoko spoštujem vse, ki ste v tistih težkih in negotovih časih, ko nas je okupiral in hotel dokončno podjarmiti nesorazmerno številčnejši in dobro izurjeni sovražnik, pokazali pogum in junaštvo, da ste se mu uprli. Tudi za ceno izgube svojih življenj in posledic za družine in svojce. Vsem Vam gre za Vaše junaštvo in žrtvovanje naša večna zahvala. Takšen odnos bi do Vaših dejanj morala imeti tudi slovenska država in vse do zgodovine poštene stranke.

In zato, da bi jasno povedal, da nasprotujem vsem tistim, ki hočejo omalovaževati narodno osvobodilni boj. Ki hočejo Vaša prizadevanja za svobodo oceniti kot revolucionarno dejavnost in boj za oblast. Ki vsako nepremišljeno ali tudi napačno dejanje, storjeno v vojnih okoliščinah in po njej, štejejo za revolucionarni teror in zločinsko ravnanje. Ki hočejo razvrednotiti Vaš boj in prevrednotiti zgodovinska dejstva, da bi prikrili svoja ravnanja. Da bi opravičili svojo kolaboracijo z okupatorjem in jo prikazali kot pravični upor zoper medvojno in kasnejše povojno revolucionarno nasilje in totalitarno oblast.

In ti so vse glasnejši in vedno bolj sovražni. Računajo s tem, da mladi mnogokrat ne vedo, kaj se je zares dogajalo. Zato čutim, da moram pri svojem delu in tudi na takih srečanjih opozoriti na potvarjanje resnice. Vsa čast tistim posameznikom, zgodovinarjem, javnim delavcem in politikom, ki se ne bojijo zastaviti svoje besede. Da se ne bi s svojimi stališči javljala le"Komisija za pravičnost in mir", temveč tudi civilna združenja in skupine. Da mnogokrat ponovljena laž ne bi postala resnica.

Danes so prizadevanja za spremembo značaja NOB in vsebine naših povojnih prizadevanj organizirano prisotna. Tudi v povezavi s prizadevanji za enačenje zločinskih ravnanj vseh oblik fašizma, nacizma in komunizma. V sleherni državi in v vsakem obdobju njenega razvoja na enak način. In kot je zapisal dr. Jože Vogrinc v "Mladini" :Slovenska desnica, zlasti SDS, poskuša Slovencem vzeti lastno zgodovino prejšnjega stoletja in jo nadomestiti z uvoženim ponaredkom, desno nacionalistično razlago vzhodnoevropskih izkušenj stalinistične okupacije, raznarodovanja, terorja in vsiljene partijske diktature nad družbo".

Zato, predvsem zaradi mladih, moramo poudariti:

• Da smo imeli v Sloveniji in Jugoslaviji izviren upor in NOB, medvojno sodelovanje z zahodnimi zavezniki in enakopraven položaj tudi v zaključnih vojnih operacijah,
• Da smo se leta 1948 uprli Stalinu in resoluciji informbiroja,
• Da smo s samoupravljanjem začeli graditi izvirno inačico socializma
• Da smo že po letu 1960 začela odpirati meje proti zahodu, ne samo za blago, temveč tudi za drugačne ideje.
• Da smo postali eden od nosilcev politike neuvrščenosti, kot odgovora na blokovsko delitev sveta in na prilaščanje pravice velesil, da po svojem vzoru, tudi z orožjem, krojijo svetovni red,
• Da smo uveljavljali drugačen vzorec federalizma in krepili položaj narodov in njihovih republik
• Da se je, vsaj v Sloveniji, koncem 80-tih let uveljavila demokratična alternativa, ki je, tudi znotraj enopartijskega sistema in federacije, uspela zagotoviti demokratični prehod v večstrankarski sistem, parlamentarno demokracijo in tržno gospodarstvo ter končno zagotoviti tudi osamosvojitev.

Seveda nič od tega v popolnosti in idealiziranem smislu. Z vzponi in padci. Vendar vedno prisotno kot alternativa stalinizmu in komunizmu vzhodnega bloka, katerega sestavni del nismo nikdar bili.

In zakaj želijo te stranke izničiti ta dejstva? Da bi oprale krivdo svojih političnih predhodnic in cerkve za kolaboracijo z okupatorjem. Za žrtve, ki so jih same povzročila Slovencem med vojno in za sokrivdo, ki jo zaradi antikomunizma in podpihovanja predvojnega in medvojnega sovraštva imajo za povojna okrutna in zločinska dejanja oblasti.

Drage tovarišice in tovariši!

Tudi Gorenjska je dokaz pravilnosti odločitve za upor. Glavna naloga okupatorja je bila zasedeno deželo potujčiti in pripraviti za priključitev rajhu. Zaradi upora je ta cilj moral odložiti in ga ni mogel nikoli izvesti. Kljub temu pa je že spomladi 1941 pričel z aretacijami, 2300 ljudi je izgnal v Srbijo, 4185 sorodnikov ustreljenih talcev in partizanov pa v Nemčijo. Prisilno je mobiliziral v nemško vojsko okoli 7000 mož. Ukinil je vse slovenske šole, društva in javne ustanove, ponemčil je osebna in rodbinska imena, uničil okoli milijon slovenskih knjig.

In zaradi takih ravnanj okupatorja, ne pa zaradi ciljev komunistične revolucije, se je dvignil upor. Dvignil se je zaradi požgane Rašice, zaradi maščevanja v Dražgošah. Postajal je vse masovnejši in vse boljše organiziran. Okupator je vse bolj obvladoval le še mesta in večje kraje ter zastražene komunikacije. V gorenjskem, kokrškem, jeseniško-bohinjskem in škofjeloškem odredu se je skupaj borilo 3000 borcev, vseh Gorenjcev pa je bilo v partizanih več kot 11.000. Življenje je izgubilo 2600 partizanov, 800 aktivistov, 350 žrtev sovražnikovega nasilja in preko 1100 talcev. Za žrtve so sokrivi tudi gorenjski domobranci, ki jih je bilo koncem leta 1944 1400, do konca vojne pa že 2500. Tudi Gorenjska je bila torej soočena z izdajstvom in kolaboracijo.

In zato, drage tovarišice in tovariši, moramo biti pravični do naše preteklosti. Obžalovali in obsodili smo povojne izvensodne poboje. Žrtvam protipravnih ravnanj povojne oblasti smo poskušali popraviti krivice. In to po postopku, ki ne omogoča nadzora in zato sproža tudi vprašanja in opozorila o zakonitosti ravnanj komisije, ki o tem odloča.

Vrnili smo nacionalizirano premoženje, v celoti in še več tudi cerkvi, na žalost pa z načinom denacionalizacije povzročili nekaj tisočim nove krivice.

Organizirano odkrivamo prikrita grobišča. Toda ni prav, da se vsem grobiščem daje enak politični pomen. Mnoga grobišča namreč niso posledica protipravnih pobojev, temveč zaključnih vojaških operacij, v njih so v boju padli vojaki, ko se je prek Slovenije umikalo stotisoče pripadnikov okupatorskih vojsk in kvizlinških formacij iz vse Jugoslavije. Zato v mnogih grobiščih niso Slovenci, temveč pripadniki drugih narodov. Niso civilisti, temveč vojaki. Pri njihovih usmrtitvah niso sodelovale slovenske enote, temveč pripadniki že oblikovane jugoslovanske vojske, iz vseh drugih delov Jugoslavije. Vsem je treba omogočiti dostojen pokop in grob, na licu mesta ali v skupnih grobovih ali kostnici. Na vseh grobiščih je treba postaviti spominska obeležja in napise. To naj bi uredil tudi zakon o vojnih grobiščih, ki ga bomo sprejemali naslednji teden. Toda vse te tragične žrtve niso žrtve zločina ali revolucije, mnogi so tudi žalostna posledica vojne. Zato moramo razmejiti vzroke smrti na podlagi ugotovljenih dejstev, ne pa na podlagi političnih interesov.

In še nekaj. Sprejemali bomo tudi spremembe in dopolnitve zakona o žrtvah vojnega nasilja. Po odločbi ustavnega sodišča predlagamo priznanje statusa žrtve in odškodnino tudi otrokom, katerih starše so ubili zavezniki ali partizani. Otroci morajo biti enakopravni ne glede na ravnanja njihovih staršev. Tudi glede materialnih pravic. Tudi prisilnim mobilizirancem v nemško vojsko priznavamo rento, v enaki višini kot izgnancem. Nobene dodatne pravice pa ne bodo priznane sodelavcem okupatorja. In zaradi tega je, namesto da bi dosegli medsebojno razumevanje, spet mogoče pričakovati prepire, medsebojna obtoževanja in podtikanja. Zaradi tega se v javnosti ustvarjajo tudi govorice o krivicah, kar vse zastruplja politično ozračje, na obeh straneh. Upam le lahko, da se bodo nesporazumi pojasnili in da bomo končno prenehali z obtožbami in neresnicami.

Spoštovani!

Vprašanja, o katerih sem Vam govoril so zoprna in težka, toda zrela družba bi jih rešila že zdavnaj, predvsem pa jih ne bi vedno znova politizirala. Veliko raje bi Vam govoril kaj drugega. Toda, ker bomo v nadaljnjih dneh odločali o evropski resoluciji o totalitarizmih in o obeh vojnih zakonih, sem štel za dolžnost, da govorim o teh aktualnih vprašanjih.

Sicer pa, še enkrat, vse moje priznanje za Vaš upor in Vaše žrtvovanje. Želim Vam tudi še veliko zdravja in še mnogokrat na svidenje.

Zdravo!