Na Prešernovem trgu v Ljubljani je bila 8. maja 2010 veličastna proslava ob 65. obletnici konca II. svetovne vojne in osvoboditve Ljubljane z motom »Narod si bo izboril svobodo sam!« ki jo je organizirala Zveze borcev za vrednote NOB Slovenije v sodelovanju z Ministrstvom za obrambo RS in Mestno občino Ljubljana.

Na proslavi se je zbralo kljub deževnemu vremenu blizu 15.000 meščanov Ljubljane in ostali državljanov iz vse Slovenije, udeležilo se je okoli 8000 članov Združenj in krajevnih organizacij borcev za vrednote NOB, ki so v mesto Ljubljano prišli z 153 avtobusi, številnimi kombiji in osebnimi vozili.

Dogodek je počastilo skupaj 440 praporščakov in sicer 112 praporščakov slovenske vojske, veteranskih organizacij in 328 praporščakov ZZB, Združenj in krajevnih organizacij borcev in praporščaki enot in služb NOV in POS, katere je spremljala Rudarska godba iz Hrastnika, ki je tudi maja leta 1945 v sklopu VII. korpusa vkorakala v Ljubljano.

Proslava, ki jo režiral in povezoval Jože Vozny, je bila predvajana direktno na multimedijskem kanalu Televizije Medvode in tudi na tretjem programu RTV Slovenije.

Začetek proslave so pozdravile tri topovske salve iz treh protokolarnih topov, ki jih je izvedla Slovenska vojska iz Ljubljanskega gradu.

Prisotne je pozdravil ljubljanski župan Zoran Janković, slavnostni govornik pa je bil dr. Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije.

S partizanskim govorom pa je prisotne nagovoril Janez Stanovnik, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije.

Proslave se je ob prisotnosti vseh treh še živečih narodnih herojev, vodstva ZZB in drugih zaslužnih članov borčevske organizacije Slovenije udeležil predsednik državnega zbora dr. Pavle Gantar, ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič, načelnik generalštaba Slovenske vojske Alojz Šteiner, prvi predsednik Slovenije Milan Kučan, številni veleposlaniki, poslanci državnega zbora, župani in delegacije borcev iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne Gore in Srbije.

Na proslavi sta nastopila Partizanski pevski zbor in Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič ob spremljavi Orkestra Slovenske vojske, tenorist Anže Petrač in dramska igralca Iva Zupančič ter Aleksander Valič.

Ob zaključku proslave pa so prizorišče proslave preletela letala Slovenske vojske.

Po proslavi se je druženje nadaljevalo na Slovenski cesti, kjer so se udeleženci okrepčali s hrano in pijačo ter zadovoljni s polno pozitivnih vtisov zapustili glavno mesto Ljubljano "mesto heroj".

Pred proslavo zmage nad fašizmom in nacizmom ob 65. obletnici konca II. svetovne vojne v Ljubljani, so predstavniki veteranskih organizacij Slovenije  položili venec pred spomenikom padlih borcev NOB 1941 – 1945 na Žalah v Ljubljani.

Proslava ob 65. obletnici konca II. svetovne vojne in osvoboditve Ljubljane z motom »Narod si bo izboril svobodo sam!« bo v soboto, 8. maja 2010, ob 13.00 uri na Prešernovem trgu.

Slavnostni govornik bo dr. Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije. Pozdravni govor bo imel župan Mestne občine Ljubljana Zoran Janković, partizanski govor pa gospod Janez Stanovnik, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije.

Na proslavi bosta nastopila Partizanski pevski zbor in Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič ob spremljavi Orkestra Slovenske vojske, tenorist Anže Petrač in dramska igralca Iva Zupančič ter Aleksander Valič.

Pred proslavo bo igral Orkester Zasavske godbe. Na prireditvenem prostoru bodo razvrščeni praporščaki vseh organizacij ZZB, veteranskih združenj ter častni ešalon Slovenske vojske.

Glavni organizator proslave je Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, ki bo proslavo organizirala v sodelovanju in s pomočjo Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za obrambo RS.

Oglejte si vabilo.

V torek, 4.5.2010, je v Mestni hiši potekala novinarska konferenca na temo osrednje proslave ob 65. obletnici konca II. svetovne vojne in osvoboditve Ljubljane.

V okviru novinarske konference je bil podpisan tudi Dogovor med Mestno občino Ljubljana, Ministrstvom za obrambo RS in Zvezo združenj borcev za vrednote NOB Slovenije o sodelovanju pri izvedbi proslave ob 65-letnici zmage nad nacifašizmom in osvoboditve mesta Ljubljane.

Dogovor so podpisali dr. Ljubica Jelušič, ministrica za obrambo Republike Slovenije, mag. Andrej Šušteršič, generalni sekretar Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, v imenu odsotnega predsednika Janeza Stanovnika, in Zoran Janković, župan Mestne občine Ljubljana.

Sklenjen je bil zaradi določitve medsebojnih obveznosti pri izvedbi proslave ob 65-letnici zmage nad nacifašizmom in osvoboditve mesta Ljubljane, ki bo potekala v soboto, 8. maja 2010, v Ljubljani z motom "Narod si je izboril svobodo sam!".

Glavni organizator proslave je ZZB NOB, ki bo proslavo organiziral s sodelovanjem in pomočjo MOL in Ministrstva za obrambo RS.

Ob počastitvi ustanovitve OF in slovesnosti v počastitev državnega praznika dneva upora je pri spomeniku padlim borcem Kozjanskega odreda na Boču nad Poljčanami zbrane nagovoril predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije Janez Stanovnik.

Predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije je poudaril enotnost slovenskega naroda pri uporu proti okupatorju. Ponovil je besede predsednika države Danila Turka,ki jih je izrekel v nedeljo na Nanosu,  da smo smo Slovenci narod zmagovalcev in tega se je treba zavedati.

Žal pa so nekateri naši sonarodnjaki sodelovali z okupatorjem, kar pa je največja sramota je dejal Stanovnik.Za svobnodo slovenskega naroda je padlo preko 30.000 partizanov in zato naj mladi rod skrbi da se ohrani mir in da se krepi domoljublje z namenom ohraniti Slovenijo kot svobodno in suvereno državo, katero so izborili partizani in dokončali veterani vojne za Slovenijo leta 1991.

Predsednik Janez Stanovnik je izpostavil tudi Slovensko vojsko kot naslednico partizanske vojske, ki je v boju zoper fašizem in nacizem rešila slovensko čast. Dotaknil se je tudi peticije za ukinitev SV in poudaril, da je vojska hrbtenica države in suverenosti. "In če rečete, da ukinimo vojsko, zakaj pa ne države," se je vprašal.

Predsednik DZ dr Pavle Gantar je na državni proslavi ob dnevu upora proti okupatorju v Novi Gorici dejal:

Brez sodelovanja, solidarnosti in tovarištva ne moremo računati na nadaljnje uspehe in na učinkovito reševanje problemov, s katerimi se spopadamo.

Brez sodelovanja, solidarnosti in tovarištva ne bo miru

Gantar je na slovesnosti v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici poudaril pomen slovenskega odpora med drugo svetovno vojno ter še posebej bolnišnice Franje in njene upraviteljice in zdravnice dr. Franje Bojc Bidovec. "Zgrajena v letih hude preizkušnje in imenovana po svoji upraviteljici, zdravnici Franji Bojc Bidovec, je postala simbol partizanskega zdravstva in predstavlja svojevrsten spomin na požrtvovalnost in etičnost vseh, ki so delali v bolnišnici," je poudaril Gantar.

V 247 partizanskih bolnišnicah delovali številni zdravniki

Spomnil je tudi na druge partizanske bolnišnice, ki jih je bilo med drugo svetovno vojno v Sloveniji 247. "Številke govorijo o 22.000 registriranih ranjencih in bolnikih, o desetinah bolniških enot, o številnih partizanskih zdravnikih, zdravnicah, bolničarjih in bolničarkah ter prostovoljcih, ki so, tvegajoč svoja lastna življenja, sodelovali pri oskrbi in negovanju ranjenih borcev."

"S hvaležnostjo se spominjamo vseh, ki so se borili proti jarmu okupatorja"

Tedanji upor pa je bil pomemben tudi za osamosvojitev Slovenije. "Naš boj za svobodo je bil od vsega začetka tesno povezan z idejo po uveljavitvi suverenosti in lastne državnosti. Zato se danes še posebej, s spoštovanjem in globoko hvaležnostjo, spominjamo vseh, ki so kakorkoli sodelovali pri skupnih prizadevanjih za osvoboditev izpod sovražnikovega jarma. Z oboroženim uporom so nam izborili skupno zmago in nam omogočili, da danes živimo v miru," je še dejal Gantar.

Sodelovanje, solidarnost in tovarištvo so temelj za učinkovito reševanje problemov 21. stoletja

Ob tem je poudaril, da "brez sodelovanja, solidarnosti in tovarištva ne moremo računati na nadaljnje uspehe in na učinkovito reševanje problemov, s katerimi se spopadamo. Brez spoštovanja in krepitve teh vrednot ne moremo pričakovati, da bomo uspeli 21. stoletje, za razliko od preteklega, spremeniti v stoletje miru, solidarnosti, strpnega sobivanja in odgovornega odnosa do okolja", je dejal.

V počastitev praznika ZB – ustanovitvi OF in ob državnem prazniku Dnevu upora proti okupatorju je bila dne 26.4.2010 ob 11.00 uri v viteški dvorani muzeja novejše zgodovinev Ljubljani slavnostna razširjena seja Predsedstva ZZB NOB Slovenije.Slavnostni govornik je bil akademik Ciril Zlobec. Predsednik Zveze Janez Stanovnik pa je ob tem podelil Listino ZZB NOB Slovenije za leto 2010, Janku Heberletu, predsedniku mestne Zveze Ljubljana in Zlate plakete zaslužnim in dolgoletnim članom ZB.

PREJEMNIKI LISTINE IN PLAKET ZZB NOB Slovenije za leto 2010:

LISTINA ZZB NOB Slovenije
1. JANKO HEBERLE, LJUBLJANA

PREJEMNIKI ZLATE PLAKETE ZA ŽIVLJENJSKO DELO
JANEZ ČEMAŽAR, LJUBLJANA
SLAVKO GRČAR, LJUBJLANA
JANEZ KOS, LJUBLJANA
RUDI VAVPOTIČ, LJUBLJANA


PREJEMNIKI ZLATE PLAKETE
narodni heroj DRAGO FLIS - STRELA, LJUBLJANA
MARJAN DOLENC, MARIBOR
MARKO HRIBAR, posthumno
MILOŠ POLJANŠEK, LJUBLJANA
PAVEL KRZNARIČ,  DOVJE – MOJSTRANA

Slavnostni govornik  Ciril Zlobec, je v svojem nagovoru opozoril na dve trenutno odprti rani slovenstva kot celote: "O eni stvari govorimo premalo, o drugi pa preveč." Po njegovih besedah gre pri prvi za kontekst nastanka gibanja NOB, pri drugi pa za spravo.

"Ko ocenjujemo in se otepamo vseh mogočih psovk na račun NOB, pozabljamo poudarjati kontekst, v katerem je to gibanje nastalo," pravi Zlobec. Poudarja, da je bil slovenski prostor edini v Evropi, ki so ga Nemci in Italijani takoj anektirali vsak v svoj okupirani del ter načrtovali popoln genocid nad Slovenci.

"Pred tem dejstvom postavljati se, katera stran odločitve in razporeditve naroda je bila prava, ni samo politično nesprejemljivo in podlo, ampak tudi povsem neresno," opozarja Zlobec, ki se je v svojem nagovoru večkrat vprašal, "kaj bi bilo, če bi bilo drugače, kot je bilo".

"Če bi ta pravičniški boj proti partizanom, čeprav v imenu protikomunizma, zmagal, nas danes ne bi bilo tukaj, pa tudi oni sami in njihovi potomci se ne bi več izživljali nad NOB v maternem jeziku," je dejal. Poleg tega bi bili Slovenci obeleženi "z najbolj nespodobnim blatnim madežem" ter bili edini evropski narod, ki se ne bi bi uprl genocidu. Tako pa smo z NOB postali narod z zavestjo, s katero lahko enakopravno nastopamo v dialogu z drugimi narodi, je še poudaril Zlobec.

Druga odprta rana slovenskega naroda pa je po njegovih besedah sprava. Ta je na dnevnem redu že več kot 20 let, je dejal Zlobec in se vprašal, kaj smo v tem času dobili. "Dobili smo to, da je ena stran - tista, ki je izšla iz vojne sramotno označena s kolaboracijo - sebe postavila a priori kot nedolžne žrtve. Mi smo apriorni zločinci, vsi, ki so sodelovali z okupatorjem, pa so naše nedolžne žrtve," je dejal.

"Zato predlagam, da v nadaljnji polemiki o spravi preprosto rečemo, dovolj je tega, ničesar nismo dosegli, razen da se danes neizmerno bolj sovražimo, morda celo bolj kot med vojno," je zbrane nagovoril Zlobec. Kot pravi, se je na to polarizacijo "prilepilo vse, od najbolj nizkotnih ambicij posameznih strank".

Kot pravi, sicer ni proti spravi, a da temeljnih stvari ni mogoče prepustiti strankarskemu dnevnemu aktivizmu tega ali onega. "Sprava da, a pogovarjamo se o njej najmanj od leta 1941," še poudarja. Po njegovih besedah je namreč "biti na partizanski strani tudi danes stvar človeške in nacionalne časti, vse ostalo pa je deviacija človeškega in nacionalnega obnašanja".

(povzeto iz časnika  Dnevnik 26.4.2010)

V počastitev praznika Zveze borcev za vrednoteNOB Slovenije- ustanovitve OF in ob državnem prazniku Dneva upora proti okupatorju je delegacija ZZB za vrednote Slovenije s predsednikom Janezom Stanovnikom na čelu položila venec ob grobnici narodnih herojev v Ljubljani.

Spoštovane borke in borci narodnoosvobodilnega boja,
veteranke in veterani vojne za Slovenijo,
drage Primorke in Primorci, državljanke in državljani Slovenije,
spoštovani gostje,

danes smo se zbrali tu, na Nanosu, na tem templju slovenskega narodnoosvobodilnega boja in boja za Primorsko, da počastimo spomin na eno prvih bitk primorskih partizanov, ki je pomenila prelomnico partizanskemu odporu proti okupaciji na Primorskem, proti okupaciji Slovenije.

Bitka na Nanosu se je bila v najtežjem času druge svetovne vojne, v aprilu leta 1942. Takrat so Hitlerjeve armade še prodirale proti ruskim prostranstvom. Sile nacizma in fašizma so okupirale največji del Evrope, odpor na okupiranih ozemljih pa je bil šele na začetku. Tu, na Primorskem, pa je odpor proti fašizmu imel že globoke korenine. Primorska je ob vojaški okupaciji Slovenije že dve desetletji trpela zatiranje in ponižanja pod jarmom fašistične diktature. Imela pa je tudi odločnost, domoljubje in tudi oborožen odpor. Primorska je imela TIGR in že pred II. svetovno vojno je celotnemu slovenskemu narodu pokazala, kaj pomeni boj za človekovo dostojanstvo in za svobodo. Iz tigrovskega izročila je tudi pozdrav narodnoosvobodilnega boja: "Smrt fašizmu – svobodo narodu!"

Partizansko gibanje na Primorskem je bilo zgodnje in je imelo vsesplošno ljudsko podporo.

Osemnajstega aprila 1942 – to je bil po pričevanjih oblačen, deževen, meglen dan – je bila na Nanosu z vseh strani obkoljena skupina partizanov v treh enotah, ki so jim poveljevali junaki Mile Špacapan - Igor, Martin Greif - Rudi in Janko Premrl - Vojko. Majhno število partizanov, vsega skupaj 54, se je junaško upiralo številčno neprimerno močnejšim italijanskim silam. Boj na Nanosu je trajal ves dan. Janko Premrl - Vojko, ki je te kraje dobro poznal, se je s svojo enoto uspešno prebil iz obroča na zbirno mesto, ki je bilo določeno pod Sinjim vrhom v bližini vasi Otlica nad Ajdovščino na obrobju Trnovskega gozda. Ostali partizani so se prebijali v manjših skupinah.

V spopadu je padlo deset partizanov, enajst so jih zajeli in odpeljali v zapore. Posebno sodišče v Rimu je devet izmed njih obsodilo na smrt in 26. junija 1942 je bila usmrtitev tudi izvršena

Bitka na Nanosu je bila prva bitka primorskih partizanov s fašističnimi silami takratne Italije, ki je dala vzgon narodnoosvobodilnemu gibanju v teh krajih, dodaten vzgon. Ta spopad je še bolj razplamtel ogenj upora na Primorskem. Preboj Vojkove čete z Nanosa je naznanil širitev odpora. In iz partizanskega junaštva je zrasla močna vojska, vojska primorskega človeka, udarna pest slovenskega naroda v boju proti nacizmu in fašizmu. Iz tega junaštva je nastal znameniti IX. korpus, mogočna, zmagovita in vsestransko spoštovana vojska, ki je še danes ponos Primorske in vse Slovenije. Njegove tradicije so vtkane v celoten kasnejši razvoj naših oboroženih sil. Tudi danes želim tu, na tem mestu, kot predsednik Republike Slovenije, izreči zahvalo IX. korpusu in njegovemu prispevku za osvoboditev slovenskega naroda.

Zavest o nujnosti narodnoosvobodilnega boja ni bila nikjer na Slovenskem bolj jasna kot tu na Primorskem in prispevek Primorske in Primorcev temu boju je bil izjemen. Bitka na Nanosu, ki se je spominjamo danes, je pomemben del te epopeje slovenskega narodnoosvobodilnega boja.

Zatorej je danes trenutek, ko rečemo: Večna slava borcem, ki so izgubili življenja v bitkah za svobodo!

Večna slava tudi vsem tisočim, ki so se vključili v veličastno narodnoosvobodilno gibanje!

Te dni, 27. aprila bomo praznovali dan upora proti okupatorju, praznik, ki je povezan z dogodkom, edinstvenim v slovenski zgodovini in edinstvenem v evropski zgodovini. V nobeni okupirani državi se med drugo svetovno vojno ni načrtno izoblikovala tako močna zveza različnih antifašističnih in antinacističnih organizacij in društev – disidentov takratne družbe – komunistov, krščanskih socialistov, liberalcev, kulturnikov in drugih – s tako jasnim ciljem – premagati zlo fašizma in nacizma.

To dejanje, ta odločitev za upor proti okupaciji, je bila največja odločitev v dotedanji zgodovini Slovencev in je zahtevala odločen prelom s preteklostjo. Slovenski narod ni hotel – in tudi ni smel, če je hotel preživeti – več prepuščati svoje usode odločitvam drugim. Čas je zahteval jasno opredelitev do narodovega obstoja in do tega, da narod vzame usodo v svoje roke, in to z orožjem, z oboroženim bojem proti veliko močnejšemu vojaškemu stroju, podprtem z agresivno ideologijo nacizma in fašizma, stroju, ki je v tistem času zmlel vse, kar se mu je postavljalo po robu.

Vsesplošni ljudski odpor je sčasoma zajel vso Slovenijo, čeprav je bil soočen s kruto vojaško okupacijo, z delitvijo ozemlja z bodečo žico in nasiljem nad civilnim prebivalstvom. Ta boj je bil pravičen in je bil zmagovit. Slovenski narod je bil zato med narodi, ki so se med II. svetovno vojno borili za pravično stvar, ki je bila tudi zmagovita stvar. Smo narod zmagovalcev in tega ne smemo nikoli pozabiti.

Partizanski upor proti okupatorju je bil odločilnega pomena za kasnejšo zgodovino. Brez tega upora bi bil naš narod prepuščen volji in odločitvam drugih, narodova usoda pa bi bila popolnoma negotova. Z uporom pa je slovenski narod dokončno postal gospodar svoje usode in svoje prihodnosti. Vse, kar je bilo doseženega od takrat do osamosvojitve in po osamosvojitvi, ima svoj temelj v narodnoosvobodilnem boju.

Kar velja za naš narod in našo državo, v bistvu velja za Evropo in svet v celoti. Brez zmage nad nacizmom in fašizmom ne bi bilo svetovne ureditve, ki je bila leta 1945 zasnovana z Ustanovno listino Združenih narodov, in ki velja še danes. Ne pozabimo, Združeni narodi so nastali kot zmagovita antifašistična koalicija. Brez njene zmage ne bi bilo niti evropske niti svetovne varnosti. Brez nje ne bi bilo današnje Evropske unije in današnje blaginje.

Zato je prav, da se ob današnji priložnosti spomnimo tudi tistih mednarodnih sporazumov, ki so končali II. svetovno vojno in postavili temelje miru, ki ga uživamo danes. Eden takih sporazumov je Pariška mirovna pogodba z Italijo, ki je še danes ena od pomembnih osnov za povojni mir in stabilnost v Evropi in za graditev odnosov, v katerih je nastala Evropska unija. To se včasih pozablja. Včasih slišimo, tudi z visokih mest v našem sosedstvu, trditve, da se je trpljenje začelo nekje proti koncu vojne, in da so kraške fojbe simbol vsega trpljenja v teh krajih. Takšne trditve ne samo, da niso prepričljive. Tudi verodostojne niso. Selektivni spomin je etično vprašljiv. Kadar pa se namerno spregleda ali zamolči vzroke vojne in vse njene grozote, kadar se zamenja vzrok s posledico, pa je to moralno in politično nesprejemljivo. Vsem takim sprevračanjem zgodovine moramo nasprotovati – nasprotovati dostojanstveno, kulturno, vendar tudi jasno in odločno.

Povedati moramo in po potrebi vztrajno ponavljati, da je bil fašizem v tem delu Evrope prvi totalitarizem, ki je prizadejal veliko gorja – Slovencem, Italijanom in drugim. Fašizem je bil med pobudniki agresivne vojne, druge svetovne vojne, ki se je končala pred petinšestdesetimi leti z njegovim porazom. In fašizem se ne sme in ne more nikoli vrniti. Res je, da so naš prostor usodno zaznamovale tudi druge ideologije, nasilje in velike kršitve človekovih pravic. Vse te kršitve zaslužijo obsodbo. Sistem, ki jih je omogočil, se ne bo obnovil in se ne sme obnoviti. Vendar ne smemo pozabiti ali zamolčati prvega zla, tistega, iz katerega je izšlo vse drugo. Če ne bi bilo fašizma, verjetno ne bi bilo svetovne vojne in ne bi bilo njenih posledic. To moramo vedno znova poudarjati.

Odgovarjati moramo jasno in preudarno, z mirnostjo in dostojanstvom, kajti slovenski narod je bil zmagovit v boju. Danes smo lahko samozavestni in dostojanstveni v miru in v zavesti zmage. To od nas terja etika zmagovalcev.

Prav ti isti razlogi pa nam nalagajo tudi dolžnost skrbeti za zgodovinsko resnico in za politični dialog. Današnji čas zahteva vsestranski dialog, med vsemi, ki jih resnično zanimajo zgodovinske resnice in med različnimi skupinami civilne družbe. Tak dialog je nujen, da bi se v javnem mnenju uveljavila polna zgodovinska resnica in odpravili preostali predsodki, da bi se ustvarilo potrebno ozračje zaupanja. Zaupanje pa seveda potrebujemo za reševanje nerešenih vprašanj. Potrebujemo ga tudi zato, da bomo bolje izkoristili možnosti, ki nam jih daje skupno bivanje v Evropi miru in blaginje.

To velja za vse. To velja tako v odnosih med Slovenci in Italijani, med Slovenijo in Italijo pa tudi v naši, slovenski družbi. Mir, svoboda in demokracija niso le dobrine, niso dobrine, ki jih imamo in uživamo. So tudi odgovornost –odgovornost za spoštovanje resnice, za medsebojno spoštovanje in za graditev medsebojnega zaupanja. Vsega tega še nismo v polni meri zagotovili in za vse to se moramo še potruditi.

Ko se danes oziramo nazaj, v slavne dni naše zgodovine, se sprašujemo za kakšno Slovenijo so se borili in umirali slovenski partizani? Kako so razumeli in kako so izkazovali svoje domoljubje? Smo dobri nasledniki njihovih dejanj? Smo v svojih dejanjih vredni njihovih velikih žrtev?

Izročilo in vrednote narodnoosvobodilnega boja nas morajo navdihovati tudi v prihodnje. Naši demokraciji moramo zagotoviti treznost, preudarnost in – ne bojmo se tega izreči – višjo raven politične kulture. V našem ekonomskem razvoju moramo zagotoviti potrebno podjetnost in ustvarjalnost. Naš sistem socialnih pravic mora zagotavljati enakopravnost in solidarnost. In pri vsem tem moramo še naprej gojiti domoljubje.

Domoljubje ni prazna beseda in ni preživela vrednota. Tudi v Evropski uniji je naša domovina Slovenija, ki je naše zagotovilo varnosti in naše samobitnosti. Ne pozabimo na to. Toda domoljubju moramo vdihniti prave vsebine, prave vrednote in prava iskrena čustva. Hujskanje zoper tujce ali drugačne ni domoljubno. Skrbeti nas morajo pojavi, ki jih vidimo, pojavi nasilja in homofobije, ki poskušajo prikriti svoje početje za domoljubno retoriko. Nasilje ni domoljubno! Sovražni govor in hujskanje zoper drugačne ni domoljubje! Vse to moramo ne le zavrniti, ampak tudi zagotoviti, da se plemenita misel domoljubja ne bo zlorabljala za cilje, ki so domoljubju tuji.

Partizani, ki so padli v boju na Nanosu, so se borili za svobodo in za boljši svet. Danes se nam za te cilje ni treba boriti z orožjem. Toda prizadevanje za boljši svet ostaja. Tudi danes potrebujemo odločnost in pogum. Kadarkoli se nam zazdi, da nam teh lastnosti primanjkuje, se moramo spomniti: V preteklosti je naš narod bil sposoben velikih dejanj. Tudi danes moramo zbrati to sposobnost.

Z vero, da vse to tudi resnično zmoremo, sem danes tu in vam čestitam ob bližnjih praznikih. Vsem organizatorjem in zlasti vsem udeležencem današnje slovesnosti pa se zahvaljujem za prijazen sprejem in vsem nam želim prijetno partizansko srečanje.

Komisija za podelitev nagrad sodelujočim v Kvizu zmage (v nadaljevanju komisija), ki jo je imenovalo vodstvo Društva piscev zgodovine NOB Slovenije s sklepom št. 024-5/10 z dne 23. 3. 2010, se je sestala 31. 3. 2010 v sejni sobi ZZB NOB Slovenije, v Ljubljani, Einspielerjeva 6. Komisijo sestavljajo: Slavko Grčar, univ. dipl. pravnik, Janez Kos, univ. dipl. zgodovinar arh., Mija Merhar, tajnica, Valentina Jenko, učenka 9. razreda OŠ Valentina Vodnika in Gregor Režek, dijak 4. letnika gimnazije Šiška.

Pred žrebom je komisija ugotovila:

1. Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije je na pobudo in s financiranjem Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije objavilo Kviz zmage ob 65. obletnici zmage nad fašizmom in nacizmom. Obsegal je 35 vprašanj, vsako z enim pravilnim in dvema napačnima odgovoroma, kot kratek pregled zgodovine NOB na Slovenskem. K sodelovanju so bili povabljeni učenci 8. in 9. razreda vseh osnovnih šol in dijaki vseh srednjih splošnih in strokovnih šol.
2. Povabilo h kvizu z vprašanji je bilo poslano vsem osnovnim in srednjim šolam s posebnim pismom, objavljeno pa je bilo tudi na spletni strani ZZB NOB Slovenije, v periodični publikaciji Sporočila in v reviji Svobodna misel.
3. V razpisnem roku od 1. februarja 2010 do 15. marca 2010 je prispelo 2.892 rešitev učencev in dijakov na vprašanja, pisno po pošti oziroma po e-pošti. Vsaka rešitev je bila sprotno označena z zaporedno številko. Te številke so bile tudi podlaga za žrebanje nagrad.
4. Komisija se je najprej seznanila s pravilnimi odgovori na postavljena vprašanja v kvizu. Ta so:

1b, 2c, 3b, 4a, 5a, 6b, 7b, 8b, 9b, 10c, 11b, 12a, 13b, 14a, 15a, 16b, 17c, 18b, 19c, 20b, 21a, 22b, 23b, 24a, 25b, 26b, 27b, 28c, 29b, 30a, 31a, 32c, 33c, 34c, 35b.

5. Žrebanje nagrad je komisija opravila na naslednji način:
- učenka in dijak sta izmenoma izrekala številke rešitev;
- tajnica je izločila rešitve pod izžrebanimi številkami;
- zgodovinar je skupaj z učenko in dijakom preveril pravilnost odgovorov.
Navedeni postopek je bil najprej opravljen za 5 nagrad po 500,00 EUR, nato za 10 nagrad po 200,00 EUR in na koncu za 20 nagrad po 100,00 EUR.

6. Izžrebani so bili tile nagrajenci:


a) Pet nagrad po 500,00 EUR:

Izžrebana številka   Ime Priimek  Kraj

28      1. Tajda Gostinča,r Dol pri Ljubljani

1500  2. Martin Turk, Dobrunje

1995  3. Matej Orgolič, Benedikt

880    4. Klemen Crnič, Oplotnica

404    5. Mateja Prosenc, Moravče


b) Deset nagrad po 200,00 EUR:

Izžrebana številka  Ime Priimek  Kraj

1        1. Luka Dragan, Dol pri Ljubljani

4        2. Žiga Vončina, Vojsko

2600  3. Gašper Rošak-Pevec, Javorja

2000  4. Barbara Bernjak, Benedikt

900    5. Eva Živič ,Logatec

1800  6. Lucija Pretnar, Mojstrana

105    7. Dario Kranjec, Rogašovci

650    8. Domen Gostinčar, Hoče

2300  9. Matej Stjepić, Celje

2891  10. Damjan Pirc, Krško

c) Dvajset nagrad po 100,00 EUR

Izžrebana številka   Ime  Priimek  Kraj

180      1. Špela Šarman, Ožbalt

1000    2. Domen Kavčič, Log pri Brezovici

65        3. Nuša Trupkovič, Polenšak

2500    4. Dijana Hisenaj, Trbovlje

419      5. Dejan Krajnc, Ravne na Koroškem

1600    6. Anja Verstovšek, Artiče

1029    7. Filip Herceg, Lendava

10        8. Danjela Špeh, Il. Bistrica

15        9. Kristina Pintar, Ljubljana-Polje

890     10. Klemen Brglez, Logatec

2550   11. Ajda Zubak, Zagorje ob Savi

1300   12. Karmen Kukovičič, Senovo

90       13. David Plohl, Polenšak

2850   14. Antonina Nečemer, Leskovec

44       15. Maja Mencingar, Rogašovci

580     16. Jan Mithans, Šentjanž pri Dravogradu

809     17. David Francekovič, Kapele

1350   18. Klemen Kavčič, Brestanica

2400   19. Ana Spača,l Kostanjevica

2010   20. Leon Šauper,l Benedikt