"Obtožujemo" v opomin in trajen spomin
Slovesnost ob 68. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem, edinega na slovenskem ozemlju.
Slavnostna govornica - dr. Anja Kopač Mrak, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Govor.
Spominski park Mauthausen pod Ljubeljem - „Prepričana sem, da bomo številne rešitve, ki so potrebne za gospodarsko in socialno stabilnost naše države, lažje poiskali le tako, da se bomo na novo povezali, ohranili solidarnost ob strpnosti in dialogu," so bile besede slavnostne govornice dr. Anje Kopač Mrak, ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, izrečene na današnji slovesnosti ob 68. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem. Pozvala je k enotnost in h trdnemu sistemu vrednot. Dodala je, da je kot ministrica zavezana viziji države, ki je v Ustavi zapisala, da je pravna in socialna država, zato naj bi se v tvornem socialnem dialogu prizadevala za „zagotavljanje socialne varnosti kot univerzalne vrednote z namenom, da ljudje ohranijo svoje dostojanstvo, da ohranijo zaupanje v sočloveka in v družbo“. Hkrati je izrazila upanje, da se bo tovrstni slovesnosti udeleževalo več mladih in se tako zavedalo pomena svobode. „Da se nam kaj takega ne bi nikoli več ponovilo. Zato ker vedno znova najdemo nekoga, ki nam ni všeč, nekoga, ki mu morda ne bi dali enakih pravic. Človekove pravice pa so univerzalne in pripadajo vsem. Tega se moramo vedno znova spomniti,“ je še posebej poudarila.
Spominska slovesnost je tokrat prvič potekala ob spomeniku "J'ACCUSE", kar pomeni "obtožujem", na prostoru, ki je v lasti Občine Tržič in ne na prostoru, kjer je stalo delavno taborišče in ga, kot je v svojem pozdravnem govoru govoru izpostavil tržiški župan
mag. Borut Sajovic, „sedaj zaraščata trava, plevel in grmovje“. Ponovno je poudaril, da bi občina Tržič z veseljem prevzela priložnost, da bi namesto države upravljala s spominskim parkom, hkrati pa bi tudi primaknila polovico potrebnih stroškov za njegovo ureditev, če bi kulturno ministrstvo prevzelo svoj del obveznosti. Aplavz pa je požel tudi z trditvijo, da smo se danes zbrali na tem prostoru tudi zato, da se prenehamo prerekati o zgodovini: „Kajti točno se ve, kdo je bil na eni strani žice zaprt, lačen in premražen in kdo je bil na drugi strani žice toplo oblečen in ve se, kdo je bil njegov sodelavec.“
Da je potrebno reči „ne“ političnemu, ekonomskemu in socialnemu razvrednotenju človeka in „da“ solidarnosti, vzajemnosti in tovarištvu, je misel, s katero je svoj pozdravni nagovor zaključila tudi občinska svetnico in članica ZB za vrednote NOB Tržič
Zvonka Pretnar.
Na spominski slovesnosti, ki so jo pripravili Občina Tržič ter Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenija in Tržič, se je v počastitev žrtvam nacizma in njihovih osvoboditeljev, partizanov in zaveznikov, zbralo okoli 500 ljudi - nekdanji taboriščniki, njihovi svojci in številni borci, ne le iz Slovenije ampak tudi tujine. Spominske slovesnosti se je udeležil tudi avstrijski veleposlanik v RS dr. Clemens Koja in predstavniki veleposlaništev Francije, Republike Poljske in Zvezne Republike Nemčije v Republiki Sloveniji.
Zbrane je v imenu delegacije združenja francoskih taboriščnikov in svojcev tudi letos nagovoril
Daniel Simon, predsednik francoskega Društva internirancev iz Mauthausna, ki je tokrat izpostavil predvsem pomoč, ki so jo prebivalci Tržiča nudili francoskim internirancem v tem taborišču.
V imenu internirancev v Koncentracijsko taborišče Auschwitz in Koncentracijsko taborišče Buchenwald je spregovoril tudi
Ivan Ivanji, ki je zbranim prenesel pozdrave s slovesnosti s severnega dela taborišča na drugi strani predora v Avstriji. Svoje spomine in razmišljanje je strnil z besedami, da ni dovolj le obujati spomina, ampak se kot „priče upreti, biti glasen in tudi ukrepati, da se tovrstno razčlovečenje ne bi nikoli ponovilo“.
Taborišče pod Ljubeljem, ki je bilo eno od 49- tih podružnic zloglasnega koncentracijskega taborišča Mauthausen, so med drugo svetovno vojno postavili Nemci, da bi zbrana delavna sila z izgradnjo ljubeljskega predora izboljšala prometne poti nemške vojske do Jugoslavije. Pod budnim očesom stražarjev na šestih stolpih in za tri metre visoko žico je v izredno težkih razmerah 23 mesecev garala več kot 1800 političnih internirancev 13 evropskih narodov; več kot polovica njih Francozov, poleg pa še Poljaki, Rusi, Jugoslovani oziroma Slovenci, Nemci, Avstrijci, Židi, Italijani, Španci, Čehi, Norvežani, Luksemburžani, Nizozemci, Arabci, Romi, Grki, Belgijci in Švicarji. V tem času so zgradili 1542 metrov dolg predor, skozi katerega je prvi avtomobil zapeljal 4. decembra 1944. Svobodo je v taborišču dočakalo več kot tisoč taboriščnikov.
V programu spominske slovesnosti so sodelovali člani KUD Podljubelj in KUD OTH Pirniče ter Kvintet pihal Orkestra Slovenske vojske.
(Silvana Knok, tvm)
________________________________
fotografije: mag. Aleš Nanut, tvm